Janez Golmajer – Goldi. Tisti "mladenič", ki je zaznamoval drugo polovico devetdesetih v gorskokolesarskem spustu, pa potem vzljubil vonj bencina in presedlal na motorje in se na "stara leta" zopet vrnil v gorsko kolesarstvo. Mnogi ga poznate tudi kot tistega, ki skrbi za motociklistični program pri Velu d.d..

Tokrat je beseda v glavnem nanesla na njegov hobi. Na tisto, pri čemer uživa skoraj toliko kot pri poganjanju pedal svojega Rallona. Eni radi gledamo Count Customs na History Channel, drugi so prisegali na OCC na Discoveryu in občudovali airbrush mojstrovine na motociklih in avtomobilih. No, med gorskimi kolesarji pa imamo Goldija.


Uroš: Janez, tvoji začetki v gorskem kolesarstvu, prvo gorsko kolo?
Janez: Nakup gorskega kolesa Rog z 21.prestavami na kredit z dobo odplačevanja eno leto. To je bilo leta 1992. Potem pa je sledil Scott Boulder z sprednjim vzmetenjem, ki sem ga sfriziral z vilicami Marzocchi XC700. Nato pride prvi polnovzmetenec Univega in še cela četa drugih. Mislim, da je bila moja prva tekmovalna sezona v letu 1994. V Kranju je bila takrat kar močna baza downhillerjev. Če ne najmočnejša.


Janez na paralelnem slalomu v sredini devetdesetih

Si se takoj vrgel v spust ali je bilo še kaj drugačnega kolesarstva?
Pred gorskim kolesarstvom sem pol leta na pol resno treniral smučarske skoke. Ko sem polomil navadne alpske smuči, s katerimi sem skakal, me je zadeva minila. Potem sem v redkih revijah in še redkejših posnetkih na televiziji odkril, da se je s kolesi mogoče spuščati tudi po hribu navzdol. Takoj me je navdušilo.

Prvi klub, predvidevam, da MTB klub kranj?
Seveda MTB klub Kranj. Prvi in edini.


Zlati časi kranjskega gorskega kolesarstva. Najdi Janeza.

Najljubša dh proga v tvojih dirkaških časih?
Domača dirka na Joštu je bila vedno spektakularna. Sploh zgornji del takoj po štartu. Če si 'preživel' ta odsek, je bilo pol dela že narejenega. Drugače pa legendarna proga v Idriji, kjer sem prvič premagal vse slovenske tekmovalce.

Potem si presedlal na motor. Koliko časa si vztrajal pri dirkanju z motorji?
Ob koncu sezone 2000 sem zaključil s spustom in se odločil, da ne bom več tekmoval. Dolgo nisem zdržal. Kmalu po tem sem si kupil supermoto motor in sedem sezon vozil v državnem prvenstvu. Odpeljal sem tudi nekaj dirk na Hrvaškem, v Avstiji in Italiji. Ker je postalo financiranje tako dragega hobija vedno težje, sem se odločil, da presedlam na motokros. Od leta 2007 sem vozil v pokalnemu prvenstvu Slovenije in odpeljal nekaj enduro cross country dirk. Leta 2011 sem doživel hud padec – zlomljena 4 rebra in potrgane ramenske vezi. Po tej nesreči mi je motivacija močno upadla. Brez konstantnega treninga pa se s tako fizično napornim športom ni mogoče resneje ukvarjati.


Ena izmed vmesnih postaj je bil tudi supermoto

V sezoni 2013 si se vrnil v enduro. Kako to, da si se vrnil nazaj na mtb?
Pozimi 2012 sva se pogovarjala s Štrancarjem o MTB enduru. Meni takrat še čisto neznani disciplini. Sam koncept dirkanja se mi je zdel zanimiv in spomladi 2013 sem že brcal po hribih okoli Kranja.

In sedaj k tisti pravi tematiki. Kdaj si se srečal z airbrushom, je le ta povezan tudi s športom, s katerim se ukvarjaš?
Pištolo za airbrush sem kupil leta 1993. Takrat je bil ta način risanja pri nas popolnoma neznan. Opremo za airbrush sem odkril v majhni trgovinici v zakotni ulici v italijanski Gorici. Prvo čelado sem si pobarval 1994 in kasneje še eno. Potem pa me je vse skupaj minilo. Pred približno petimi leti pa so me spet zasrbeli prsti in začel ponovno risati in barvati v airbrush tehniki. Spet sem si pobarval nekaj čelad. Tokrat za motokros.


Prve ne pozabiš nikoli

V glavnem vidimo tvoje umetnine na čeladah. Najbrž se jih je nabralo kar lepo število?
Ja, čelad se je res nabralo že veliko. Tako kolesarskih, za cesto, mtb in spust, kot tudi motorističnih. Rekel bi, da sem jih pobarval že več kot 40.

Najpomembnejša pri poslikavi je gotovo predpriprava. Ta vzame največ časa, kajne?
Tako je. Pomembna je priprava podlage, to je, osnovnega sloja, na katerega barvam, kot tudi priprava dizajna/grafike. Največja težava je, če se ti pri maskiranju s samolepilno folijo odlepi podlaga. Kar pomeni, da je potrebno vse skupaj popravljati. In ne veš, ali se bo to zgodilo še na drugemu delu čelade. To se mi je v začetku dogajalo kar dostikrat. Enkrat sem moral celo z olfa nožem spraskati celo čelado, da sem ponovil nanos osnovne barve. S pridobljenimi izkušnjami sem ta del barvanja že dodobra izpilil in večjih težav ni več.

Kako je z naročniki? Že prinesejo idejo s seboj, ali dizajn prilagajaš sproti?
Z naročnikom se vedno pogovorim, da dobim potrebne podatke o želenemu dizajnu. Nato naredim par skic. Naročnik izbere najboljšo in mi sporoči morebitne dodatne popravke, želje. Nato grem v akcijo.


Ena za motokros

Čelade vsekakor niso edine, ki se jih lotevaš. So tudi okvirji koles, stari in tudi najnovejši modeli. Je še kaj česar se ne lotiš? Recimo avtomobili?
Da, tudi okvirjev koles se je že nabralo precej. Pred časom sem jih naredil nekaj za Jureta Berka, ki popravlja karbonske okvirje. Tu sem barval le določene dele okvirja, ki so bili popravljeni. Postopek je zahteven, ker je potrebno ujeti barve in oblike originalnega dizajna. Še posebej napisi, ki so običajno v neki drobni, majhni izvedbi. Prav tako veliko časa vzame popravljanje dela logotipa, ko moraš natančno ujeti velikost in naklon določenih črk. Najraje pa pobarvam celoten okvir v dizajnu, ki ga želi naročnik. Lani sem tako pobarval okvir Jureta Robiča, s katerim je zmagal na dirki čez ZDA leta 2008. Pobarval sem star cestni okvir v Audi Quattro dizajnu. Potem je bil večji projekt sedem okrvirjev Cult za ekipo Perutnine Ptuj. Pravkar obnavljam legendarni okvir Colnago Carbitubo – izjemen izdelek italijanske oblikovalske obrti. Kompletnih avtomobilov žal ne morem barvati zaradi prostorske omejenosti. Sem pa že delal poslikave vrat VW hrošča in kombija. Hrošča je mogoče videti v najnovejšemu videu skupine Orleki. Pobarval sem tudi nekaj rezervoarjev goriva predelanih motociklov.

Delo na katerega si najbolj ponosen, oziroma izdelek, ki ti je najbolj uspel?
Največji projekt do sedaj je bilo 8 čelad za Unior Tools Team. To je precej zahtevna zadeva zaradi količine čelad. V čast mi je bilo narediti dve čeladi za Tanjo Žakelj.


Poslikava čelad za ekipo Unior Tools

Katera poslikava ti je vzela največ časa oziroma je bila najzahtevnejša?
Najdlje sem se ukvarjal s svojo čelado z motivom stripovskega junaka Hellboya. Za poslikavo sem porabil več kot 20 ur.

V tujini je airbrush oziroma detajlna poslikava zelo popularna in velja za umetnost. Kako je s tem v naših logih?
Kot vidim, je pri nas airbrush relativno dobro poznan, vendar ljudje ne razumejo popolnoma, kako stvar deluje. Ne zavedajo se, da je potrebno za vsako črto oz. obliko izrezati folijo, da zakrijem (zamaskiram) površino, ki je ne barvam. Na koncu pa je potrebno poslikavo še zaščititi z več sloji laka. Tak način dela pa zahteva veliko časa in zbranosti. Da bi pa airbrush pri nas veljal za umetnost, pa mislim da ne. Bolj kot neke vrste rokodelska veščina.

V naslednji sezoni zopet enduro dirkanje med masterji številka dve? Skupaj s Štrancarjem. Če se ne motim, si tudi njemu naredil eno prav posebno poslikavo čelade, kajne?
Tako je. Primožu sem naredil poslikavo čelade za njegov naslov svetovnega prvaka in mu jo izročil kot svojevrstno presenečenje na zaključni prireditvi serije SloEnduro. Čelado je uporabljal na letošnjih dirkah SloEndura in EWS tujini. Žal jo bo moral zdaj pospraviti v vitrino, ker mu letos ni uspelo ubraniti naslova. Pred dnevi mi je dejal še to, da v naslednji sezoni ne bo tekmoval v SloEnduru. A to je že druga zgodba.


Zadnji dve sezoni se preizkuša tudi v enduru

Janez, obilo užitkov tako na kolesu kot med vihtenjem airbrush pištole!

Uvodna in zadnja fotografija Nejc Bole, ostale pa iz Janezovega arhiva

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.