Lado in Denis. Kolesarja, športnika, popotnika, surferja … pa še kaj bi še našlo. Aktivno in vedno v pogonu. Kolesarske ture s prijatelji, Denisine fotografije, včasih tudi njene fotoreportaže v kolesarskih revijah. Vedno nove destinacije. Italija, Avstrija, Slovenija, Tenerife. Če je čas, pa še Himalaja. Da ne pozabimo, tudi kolesarsko društvo Volja in velik vložek k spreminjanju gorskokolesarske zakonodaje. Ja. Še bi lahko naštevali, a smo raje kar povprašali.

Lado in Denis Cindro

Vzdevek: Lado in Pokora
Kraj: Ljubljana
Starost: 55+
Pripadnost klubu: Voljaša in Pošihtarja

Jure: Denis in Lado, vsi vaju poznamo kot aktivna športnika, vsi pa ne vedo, da že dolgo vodita KGK Volja. Kako je nastal, koliko časa že obstaja in kakšni so plani za naprej?
Lado: Klub smo ustanovili leta 2002 na pobudo Gregorja Gomiščka iz Slovenskega gorniškega kluba Skala. Osnovni namen je bil druženje in organizacija gorskokolesarskih tur. Sprva sem bil malo skeptičen, da bo klub zaživel. S pomočjo forumov, zlasti Table, smo se precej okrepili in sedaj imamo več kot 100 članov, dobro so zastopane tudi članice. Na turah nikoli ne hitimo, kar gre lahko nekomu, ki tega ni vajen, včasih na živce. Precej časa namenimo klepetu in uživanju v naravi. Pomembni so tudi afterji, kjer se po turi sprostimo. V pozni jeseni in pozimi kolesarimo tudi zvečer, tradicionalni termin za nočne ture "po šihtu" je sreda. Včasih se nas na nočni turi nabere tudi dvajset. Kratkoročne plane društva si lahko ogledate na spletni strani www.kgkvolja.si. Dolgoročno pa si želimo ostati na MTB sceni in pritegniti čim več mlajših.

Vem, da ste športna družina, kdaj se je na seznamu športov, ki jih rada počneta pridružilo gorsko kolesarstvo in če bi morala rangirati vajine športe po priljubljenosti, katero mesto zavzema?
Denis: Pred mnogimi leti, ko sva se spoznala, sva bila navdušena smučarja. Imela sva letno karto za Kanin in tam sva bila vsak vikend. Sedaj žal kaninsko smučišče ne dela, ampak še zmeraj imam pred očmi vse flanke levo in desno od uradnega smučišča, kje so luknje, ki se jim je bilo treba izogniti in kje so v popoldanskem času nastali lepi kuclji. Drugi šport, ki je v naši družini na visokem mestu, je surfanje. Ko so bili otroci majhni, je bilo treba v poletnem času iti na morje. Da nama ne bi bilo preveč dolgčas, je Lado ponovno kupil surfaško opremo, sam je hitro obnovil svoje znanje, jaz pa sem se spopadala z zame neskončno težkimi izzivi – glisiranje, obalni in vodni štart, da o zavoju z vetrom sploh ne govorim. Neštetokrat sem si rekla – samo do obale pridem in ne stopim več na surf. Ampak sčasoma sem osvojila ta znanja in sedaj uživam. Žal lahko pri nas surfamo le občasno, zato sva vseskozi tudi kolesarila, najprej po kolovozih, nato sva sčasoma postajala vedno bolj zahtevna in sedaj neskončno uživava na gorskem kolesu, na lepih singlah, v novih krajih, neskončnih razgledih ... skratka v vsem, kar nam je gorsko kolesarstvo prineslo. Seveda je gorsko kolesarstvo na prvem mestu.

V Himalaji sta že bila s kolesi. Planirata še kak nov kontinent? Gorovje?
Denis: V naši familiji se Lado ukvarja s tehniko (kolesi in kolesarsko opremo), jaz pa najraje študiram kolesarske destinacije in tako v revijah, kot tudi na spletu berem reportaže in se slastim nad prelepimi fotografijami. Idej za kolesarske počitnice mi nikoli ne zmanjka, večji problem je čas (in denar, seveda). Na Himalajo in na kolesarski treking okoli Anapurne imava neskončno lepe spomine, zato se vedno bolj spogledujeva z idejo, da bi nekoč ponovila nekaj podobnega. Podobno velja tudi za Whistler v Kanadi, kjer sva bila lani. Kratkoročno tako velikih načrtov nimava, srednjeveliki načrt je kolesarjenje po hribih nad jezerom Como, kjer bova konec junija organizirala kolesarski kamp v okviru KGK Volja. Lahko pa prodam eno ali dve čisto odštekani ideji, ki se mi motata skriti v možganih – po sledeh Cape Epica v Južnoafriški republiki (en majhen košček seveda) ... V Afriki namreč še nisva kolesarila. No, pa tudi v Novo Zelandijo bi bilo tudi fino iti ... Ampak to so le sanje "malega zamorčka".



mtb.si (po meri): Aktivna sta tudi na področju gorskokolesarske zakonodaje oziroma legalizacije. Kakšni so obeti in kako prenašata to mukotrpno odisejado?
Lado: Ja, to je mukotrpna pot, na kateri so številni že obupali. Razlog je morebiti tudi to, da kljub omejitveni zakonodaji posamezniki lahko gorsko kolesarimo brez večjih problemov in mnogim se zdi nepotrebno ukvarjati s spremembo zakonodaje. Dogovarjanje o turah poteka po zaprtih forumih, mnogo slik se skrije ali ne objavi. Povsem drugače pa je na področju turizma in organiziranih dejavnosti, saj legalnih kolesarskih poti izven cest praktično ni in razmah gorskokolesarskega turizma je zato močno omejen. Gorsko kolesarjenje pa je naravi in ostalim deležnikom prijazna dejavnost, če le upoštevamo nekaj osnovnih pravil gorskega kolesarjenja. Zato utemeljenih razlogov za strah pred gorskimi kolesarji ni.
Ker smo društvo, lahko tudi formalno zastopamo interese gorskih kolesarjev, npr. v konzorciju Odprimopoti.si. Želimo si, da bi spremenili zakonodajo tako, da bi lahko legalno kolesarili po številnih poteh, ki jih v Sloveniji ne manjka. Izdelava novih legalnih gorskokolesarskih poti pa bi morala biti enostavnejša, saj je zelo majhen poseg v naravo, mimo soglasja lastnikov pa tu ne moremo iti, kar je prav, le ob razdrobljenosti zemljišč ga je v praksi zelo težko dobiti. Miselnost se na srečo spreminja hitreje kot zakoni in na splošno smo gorski kolesarji bolje razumljeni kot pred leti. Nastaja veliko kolesarskih "trailov" in tam, kjer lastnik temu ne nasprotuje ali pa celo sam kolesari, ni problemov, čeprav so te poti formalno nelegalne. Gorsko kolesarjenje je pojav, ki ga je nemogoče ustaviti in verjetno je ravno množičnost tista, ki nam bo prinesla "zmago", seveda ob smiselnih omejitvah.


mtb.si standardna: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Lado: Tura kjer po lepem vzponu pri spustu pozabim na vse in razmišljam le o trenutku, ki ga doživljam.
Denis: Vsak dan na kolesu je popoln, kjerkoli. Če sva sama, je luštno, če sva v družbi, tudi. Če pa je vzpon poplačan z dolgim in lepim spustom, ki je kombinacija flowa in tehničnih odsekov in nas na cilju čaka hladen pir v lokalnem pajzlu, je "nadlepše".

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Lado: Lep dan ob delu na vrtu, ki se zaključi s peko na žaru.
Denis: Z družino na dobri večerji in v prijetnem klepetu.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Lado: Zanimivih aktivnosti je veliko, bistveno mi je, da so povezane z naravo. Padalstvo, pohodništvo, kajak ... Kdo ve.
Denis: Bi športala na kakšen drug način, morda bi bolj pogosto obiskovala daljne surfaške lokacije. Pa verjetno bi več potovala in na kakšen drug način spoznavala svet.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Lado: Vsako kolo, ki ga trenutno imam. Sedaj je to Trek Slash 8.
Denis: Čisto nov je, zeleno rumene barve, lahek in poskočen in komaj čakam na lepe pomladne dneve, da se dokočno spoznava in spoprijateljiva.



Tvoje prvo kolo?
Lado: Začel sem kot otrok na ponyju. Pvo gorsko kolo je bilo U-sistem. Vzmetenja ni imelo niti spredaj, po nekaj letih sem dodal vzmetene vilice s 60 mm hoda!
Denis: Moje prvo resno kolo je bilo kar gorsko kolo, KHS. Lado mi ga je kupil dobrih 23 let nazaj in takrat sem rekla, da je to daleč predrago kolo za enkrat ali dvakrat na leto, kar ga bom uporabljala. No ja, pravijo, da se zarečenega kruha največ poje.

Tvoj vzornik?
Lado: Eno osebo bi težko izpostavil, ker bi komu naredil krivico. Vzor pa mi je urejenost gorskega kolesarjenja v Britanski Kolumbiji (Kanada) oziroma okolici Whistlerja. Pri nas imamo podobne pogoje, samo prenesti bi morali njihove rešitve. Temelj slovitega bikeparka je štirisedežnica s 400 višinci in mnogo spustov različnih težavnosti, primernih čisto za vse.
Denis: Kar se kolesarskih tur tiče, je to Marco Toniolo in njegove reportaže in fotke v nemški Bike reviji.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Lado: Tekmovalne scene ne poznam dobro in težko bi koga izpostavil. Gotovo je mnogo talentov, ki se z gorskim kolesarjenjem začnejo ukvarjati dosti prej kot njihovi predhodniki in bodo presegli predhodne generacije.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Lado: Carpe diem – izkoristi dan, no ni pa nujno, da čisto vsakega!
Denis: Na tečaju TKO Kranj so mi pokazali kakšna je "aktivna lega" na kolesu.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Lado: Hujših padcev na srečo nisem imel. Zapomnil pa si bom to, da sem en teden pred lanskim obiskom Whistlerja letel čez balanco in si zlomil mezinec na levi roki. Mislil sem, da je samo izpahnjen, zato sem ga poravnal in potem z bolečim prstom kolesaril v Whistlerju. Ko sem se vrnil, sem dobil mavec, prst pa ni več tak kot je bil.
Denis: Mojih padcev je kar nekaj, najbolj pa sem si zapomnila tistega na Tenerifi. Bil je najin zadnji počitniški dan v El Medanu, zvečer sva še zadnjič skočila s kolesom na bližnji hribček Montaña Roja. Na spustu na zadnjem ovinku mi je odneslo kolo in sem padla, se ujela na roko in že spet mi je rama ven skočila. Žal moja rama ni imela navade, da bi sama našla pot v sklep, zato sva celo noč preživela na njihovi urgenci. Tedaj sem spoznala kako super je organizirana urgenca pri nas. Nekako jim je do jutra le uspelo spraviti mojo ramo v sklep in zjutraj je bilo pakiranje koles in prtljage na Ladovih ramenih. Na srečo letala nisva zamudila in v naslednjem letu so mi v Ljubljani uspešno operirali ramo.

Preberi še:
Na verigi: Culiberg & Culiberg
Na verigi - pravila do sedaj izprašani

Fotografije - osebni arhiv

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.