Rotnikov Urban je iz Šoštanja verigo potegnil do sosednjega Velenja, k pionirju tamkajšnje 20- in nato še 26-palčne scene Urošu. Beemiksi, mauntinbajki, novi in stari, pa še avtomobili - ti predvsem zlasti stari - to so strasti možaka, ki je v osemdesetih brusil komolce na BMX dirkah z Jerryjem, SSF-om, Dejvijem in vsemi drugimi nadobudneži, nato pa bil tudi v prvem valu v mtb paralelnih slalomih in nato dvobojih in 4krosih.

Tudi če bi morda oporekal, je Klaužo še vedno eminenca lokalne scene. Nekaj se kuha v Veleju in to ne brez njega!

Uroš Klauž

Vzdevek: se me bolj slabo primejo - kar Klauž ali pa Klaužo
Kraj: Velenje
Starost: samo 43
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu ... : Klubov je bilo kar nekaj, “velenjsko pleme” je pa samo eno :D


Urban: Spadaš med pionirje BMX-a in dvoboja na slovenskih tleh. Povej kje si začel, zakaj BMX, zakaj dvoboji. Kako si sploh našel ta šport?

Uroš: V začetku osemdesetih so turisti na morju imeli ful dobra kolesa in seveda sem si kot mulc tudi sam želel kaj takega, a jih pri nas ni bilo za dobit. Takrat še nisem vedel, da je to šport – revij ali kakršnih koli drugih informacij, kot jih ima mularija danes, ni bilo. Ko sem v trgovini videl prvega Rog-ovega BMX-a (mislim, da pozimi 83') še nisem vedel, da bo ta zadeva v veliki meri spremenila moje življenje … Sem pa v rekordnem času našparal 2.050 din. :D


No, potem se je začelo furanje s prjatli vsak dan - ko sem prišel iz šole, je bila glavna skrb, kako bom najhitreje na kolesu, kdo bo skočil najdlje, najvišje, kdo bo šel dlje po zadnjem, pa z eno roko … Imeli smo dirke, pri katerih smo vsi naenkrat štartali na vrhu hriba, s katerega je skozi gozd vodilo več poti, pod njim pa smo imeli postavljeno prazno piksno. Zmagal je tisti, ki jo je prvi brcnil. Še danes ne vem, kako se je vse končalo brez zlomljenih kosti na tistih že stokrat pošvasanih rogovcih :D

Takrat ni bilo samo po sebi umevno, da si v trgovini dobil dele za svoje kolo. Veliko je bilo improviziranja, zato smo se že kot mulci naučili šraufanja.

Po tem, ko so Mariborčani zgradili progo, je zadeva zares postala šport, vendar je vse skupaj trajalo kakih 5 let, potem pa je BMX kot race disciplina pri nas praktično zamrla. Zato smo se Velenjčani za nekaj časa vrgli bolj v freestyle, flatland, street – pač kar se je dalo furat in kjer se je dalo fajn imet.

S prihodom gorskega kolesarstva in z njim povezanih tekmovanj sem imel kot BMX-ar že zelo dobro tehnično podlago in sem zelo hitro začel dosegati dobre rezultate – sploh pri (takrat še) dual slalomih. V začetku sem odpeljal tudi nekaj prvih downhillov v Sloveniji, ampak sem se nekako bolj našel v bolj BMX-u sorodnih disciplinah (dual slalom, dual, 4x). Tako je to postal moj šport.

S ponovnim razcvetom BMX-a (sploh race-a) pri nas se v zadnjem času čedalje bolj vračam k svojim koreninam. Če imam čas, odpeljem kakšen race – super je, če se nas najde skupaj več oldschoolerjev (beri penzičev) – Caf, Fabiani, Seidel … pa Jerasa pogrešamo. :D Tega ne jemljem več kot tekme, ampak kot zabavo in srečanje s kolegi. Ampak, ko rampa pade … :D


Osemdeseta v Titovem Velenju

Vsak športnik ima nek cilj, ki mu daje motivacijo, ga žene naprej čez vse ovire, poškodbe. Kaj je bilo pri tebi tisto, zaradi česar si se gnal?
Jaz nisem nikoli imel občutka, da se ženem. Vse je bilo bolj način življenja kakor pa šport in to mi je hkrati dajalo motivacijo. Poškodb v moji karieri na srečo ni bilo veliko. Menda imam močne kosti, ker po vseh pravilih bi moral biti veliko bolj polomljen kot sem bil :D

Cedric Gracia je enkrat rekel, da ni več kot je blo. Včasih je prvi na stopničkah bil potem tudi prvi za šankom. So bili res tako dobri afterji? Kateri je bil najboljši?
En komad pravi: “Pri spominih se človeku v glavnem zdi, da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo.”

Ne vem, če sem pravi za to vprašanje, ker nikoli nisem bil med glavnimi žurerji. Se je pa dogajalo marsikaj :D Skakanje z avti, pa skozi okna, Paver … Šank je bil le prva postaja.
Cedric je faca in je eden tistih, ki je veliko prispeval k žurerski identiteti tega športa. Spomnim se, da smo enkrat pristali v Areni pod pohorjem s Cedricom, Anne Caroline, Čepotom in še nekaj Mariborčani, pa mu ob gledanju enega videa ni zmanjkalo obrobnih zgodb.

Ampak mislim, da vsako obdobje zaznamuje nek karakter – mogoče je danes šport res malo izgubil na “žurerskem karakterju” - kaj pa vem, bom moral prit pogledat na kako tekmo :D


Živalski dvoboj 1998, Klauž (desno) na Bitki za Idrijo proti Matevžu Bizjaku

mtb.si: Spet bomo vprašali o velenjski sceni, saj se nam zdi nekaj posebnega. Kako se spominjaš Mirija Vauha kot fantiča in ali si ponosen, ko kaj doseže, saj si gotovo veliko prispeval k njegovim začetkom?
Uroš: Mirija res poznam od malega, saj sva z njegovim bratom skupaj preBMXala cela devedeseta leta. Spomnim se, da ko smo ga začeli jemat zraven v skatepark, je na prevelikem kolesu v treh dneh naredil 360. Od vsega začetka se je videlo, da ima kolo “v krvi”. Potem smo ga začeli s sabo voziti na tekme in ostalo je zgodovina :D
Seveda sem ponosen na njegove dosežke, še bolj pa na to, da je kolesarstvo postalo njegov način življenja in da s tem vzpodbuja in navdihuje ostale tekmovalce – sploh tiste, ki še prihajajo.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Uroš: Ni definirano. Ne kraj, ne vreme ... le da je dobra družba in da vse “pade skup” kot mora.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Z družino, na turi z oldtimerjem ali pa v delavnici “zašmiran” do komolcev.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Mogoče bi ga pa jaz ... :D Ne vem, verjetno bi se našlo kaj, kar ima kolesa. Motorji, avtomobili, oldtimerji … Le z žogo si nisva prijatelja.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Ojej ... a lahk dve? Najbolj čustveno navezan sem na 84' GT Pro Performerja, ki me spremlja že dobrih 20 let. To je BMX, ki sem ga največ prefural. Zdaj je sicer restavriran “garage queen” in je bolj za gledat kot za vozit, ampak si je pošteno zaslužil penzijo.
Drugi bi bil seveda IR.COMP – ker je kolo, ki je nastalo tukaj, med nami v Velenju. Čepo se je podpisal pod geometrijo, jaz pod grafiko, seveda pa je bil glavni Igor Rozman, ki je s svojim znanjem o kompozitih zadevo realiziral. Kolikor vemo, je bilo to prvo kolo klasične geometrije, ki je iz orodja padlo v enem kosu. Takrat je bilo zelo vozno – jaz sem recimo vozil enak okvir za Bike fighte, kot ga je vozila Blaža Klemenčič na maratonih. Svojega še imam doma v originalni sestavi iz 2004.

Tvoje prvo kolo?
Nek italijanski kekec, na katerem je pisalo Srenella, ali nekaj takega. Spomnim se tudi, da so mi ga ukradli.
Mejnik je bil seveda Rogov BMX. 83 letnik z rdečim sedežem, ročkami in gumami. Po moje eden od prvih narejenih.

Tvoj vzornik?
Eddie Fiola, Bob Haro, Mat Hoffman. Med mountainbikerji Brian Lopes, Cedric.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Kot je že Urban povedal, naši tamali BMX-arji – ni se za bat, da ne bi v prihodnosti še kaj prišlo iz Veleja.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
A lahk najslabšega? Moj fotr: Pojdi delat kaj bolj pametnega, namesto da se cel dan z biciklom okol preganjaš! Sem zelo vesel, da ga nisem upošteval!

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Je blo sicer veliko hujših, najbolj pa sem si zapomnil Bike fight v Trbovljah leta 2004. Bil sem drugi v kvalifikacijah za Vauhom in sem hotel to izhodišče seveda izkoristit.
Mislim, da je bilo v četrt- ali polfinalu proti Volfu, ko mi je preskočila veriga, zato mi je noge vrglo s pedal in sem se pune zaletel v “štoper”. Ir.Comp je šel na pol, moja rama pa iz sklepa.
Padec sam po sebi ne bi bil nič kaj takega, vendar sem imel doma 10 dni čez rok s prvim otrokom nosečo ženo in bi moral it zraven na porod. Mene pa so v trboveljski bolnišnici dali v splošno anastezijo in me zadržali čez noč. No, tamala je počakala in se rodila čez 4 dni.

Preberi še
Na verigi: Urban Rotnik
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Uvodna fotografija: takole je letos na ljubljansko BMX dirko Uroš pripeljal pokazat svojo zbirko


Ulični dvoboj Trbovlje 2003 na IR.Compu

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.