Boštjanu Felcu smo pogledali skozi prste, izbral je še enega sina Idrije, spustaša, res nekaj starejšega, a sodobnika … A kako bi lahko rekli ne?!

Jure Gantar ali po domače Jurc Hantaar (kot Minnaar) je prvi članski državni prvak v spustu iz daljnega leta 1992, dolgoletni član Idrijske Sloge 1902, reprezentant in nasploh legenda. Zdaj pa že kar nekaj časa dejaven član smučarsko-tekaškega kluba Idrija in vodja kadrovskih tečajev učiteljev teka na smučeh - tudi demonstator teka je bil.

Jure Gantar

Vzdevek: Gantar
Kraj: Idrija
Starost: malo pred 50
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Sloga 1902 v času tekmovanj, sedaj TSK Idrija


Boštjan Felc: Kako si začel s spustom?
Jure: Hm, z gorskim kolesom sem se prvič srečal 1986, ko ga mi je posodil brat, prva fura je bila preko trnovskega gozda, za pokušino, brez rezervne zračnice in kot sem nato ugotovil doma, brez notranje zaščite za špice - “špajklne”. 1988 sem kupil svoje kolo, seveda ga je nato takoj nabavil še Brelih (Boštjan, op.p.) in sva začela s crosscountry tekmami. V tistem času sva bila še brez kluba, na tekme sva hodila malo v Avstrijo, malo v Italijo in nekaj po Sloveniji. Ne vem več točno, katerega leta že se je ustanovil MTB klub Črni vrh katerega prva člana sva bila tudi z Brelihom, nato je sledilo še par let v CC. Samo DH-ju sem se tako posvetil 1990, Breliha nisem več dohajal v klanec, na ravnini še nekako, v spustih sem bil pač boljši, tako je padla odločitev, da grem samo v DH.

Kateri so bili tvoji najboljši in kateri najslabši trenutki v spustu?
Najboljši trenutek je vsekakor osvojitev naslova prvega državnega prvaka v spustu z gorskimi kolesi, tekma je bila v Zalogu pri Ljubljani, kot trenutki na splošno pa doživetja z Jolbetom, ko sva se vozila iz tekme na tekmo. Najslabši, jah ne vem, ker imam na vse skupaj samo lepe spomine. Grdo je bilo, ko sem si na domači tekmi v Idriji zlomil roko, bolelo je ko pes, da niti kolesa nisem več mogel brcniti, v zvezi z DH kolegi je bil pa najbolj žalosten trenutek tragična smrt Bizija (Matevža Bizjaka), ta je bil res talent za DH, škoda, škoda.

Kam si šel najdlje na tekmo?
Z Jolbetom nisva nikoli merila km, v glavnem po Evropi, za kaj več ni bilo denarja, lahko bi šel v Avstralijo, pa je zmanjkalo financ.


DH Pekel Borovnica 1997, foto BarB

mtb.si: Če bi imel med leti 1992 in 1995 današnji stroj za spust ali vsaj za enduro, s koliko sekundami naskoka bi zmagal na svetovnem prvenstvu?
Jure: Če bi imel tak bicikl, o madona, to bi “pralo”, kaj naj rečem. Spomnim se prvega evropskega prvenstva v Avstriji, kjer sem štartal popolnoma neobremenjen s konkurenco. Takrat sem si šele kupil prve sprednje vzmetene vilice in body, konkurenca se mi ni zdela huda in sem se z lahkoto spuščal z njimi, verjetno ker jih nisem poznal in so se mi zdeli vsi skupaj tako eni normalni tipi, ki le nekaj šminkirajo. Na tem tekmovanju bi z današnjim kolesom verjetno prišel blizu vrha, kam??? V svetovnem merilu so bili v mojem času Američani močnejši, bilo bi težko, ampak ne neizvedljivo.

Originalna proga DH Idrija bi bila danes izvrstna etapa endura, z vzponi in vsem. Bi se Idrci lotili organizacije?
Če bi se tega projekta lotili mladi Idrijci, bi jim z velikim veseljem priskočil na pomoč. Drugače sem tudi sam že razmišljal o točno o tem, kar me sprašuješ, absolutno je to zanimiva ideja, ampak tako kot je naša ljuba država naštelana, bi se verjetno vse skupaj ustavilo pri papirjih. V tem pogledu smo na žalost za kameno dobo, naši politki še vedno obdelujejo kremen.


Pa še ena tekaška

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jure: Na hribih v okolici Idrije, s katerih se nato spustim in tulim od zadovoljstva, ko začutim hitrost, brezšumnost v zraku in ko kolo stisneš v ovinek, iz katerega te odnese naprej po zraku, nepopisno lepo. Sam, parkrat sem šel s skupino in vedno se dobi nekdo, ki želi tekmovati z menoj, sam se pa tega ne grem več in vedno jo nekdo hudo skupi.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Pozimi na tekaških smučeh, poleti trail po hribih.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Tekel na smučeh.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Edino kolo, s katerim ni bilo problemov in sem se z njim spustil brez skrbi, da bi zatajil, je Cannondale.

Tvoje prvo kolo?
Scott s prednjimi vilicami Specialized.

Tvoj vzornik?
Hmm, da bi bil samo eden ga ni, sem pa na vsaki tekmi posebej opazoval sotekmovalce in vedno je bil nekdo ki sem ga tisti dan občudoval. Prvi, ki sem ga tako gledal z občudovanjem, je bil Mike King, nato Nikolas Vouilloz, najlepšo vožnjo za moj okus pa je imel Corrado Herin, tekočo brez sile.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Svetovni prvak v 4krosu Mitja Ergaver. Ko sem ga poslušal, se mi je zdel kar umirjen tip.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
“Ma ti sam spust, gas!” (Jolbe) Vožnja spusta naj bo čim bolj mehkobna s čim manj eksplozivnimi reakcijami.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Eden je tisti v Idriji, ko sem si zlomil roko. V spominu pa je zapisan tisti iz svetovnega pokala v Nevegalu, Italija, kamor sem odšel sam, saj so vsi moji dotedanji kolegi že prekinili s tekmovanji. Od doma sem šel sam ob štirih zjutraj na obvezen trening popoldan. Štartal sem popolnoma prazen brez motivacije, v prvi vožnji me je vrglo preko kolesa z glavo v velik kamen. Spomnim se, da je enemu od gasilcev ob progi, ko je to videl, kar sendvič padel iz rok, ko je priletel k meni. Takrat sem rekel to je to Jure, tekmovanj je konec, in sem odšel domov.

Preberi še
Na verigi: Boštjan Felc
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.