Vedeli smo, da Sašina izbira ne bo standardna. Izbrala je Sandija. Bil je pionir trgovanja s kolesi, v dobrega četrt stoletja je zgradil Fun Sports. Lani pa se je umaknil na Tenerifo, kjer tudi veliko kolesari in jadra na deski, čeprav nas očitno želi prepričati, da samo popiva.

Najboljši oglaševalec prvega desetletja MTB.si je stoti člen verige!

 

Sandi Gabrovšek

Vzdevek: meni niso znani, razen v JNA “Brko”

Kraj: zadnje leto El Médano, Tenerife

Starost: 54

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : klub individualistov …


Saša: Tvoja prva športna ljubezen je bilo surfanje in potem kolesarjenje. Z Gorazdom sta postala prijatelja in tudi tekmeca že v surfarskih časih. Tekmovalnost med vama je bilo kdaj čutiti tudi pri kolesarjenju. Kako si ti to doživljal?

Sandi: Kot bivši tekmovalec na najvišjih ravneh dojemam pravo tekmovalnost le na tekmah in tam se vidi “kdo je kdo”. MTB nikoli nisem doživljal tekmovalno, bolj kot užitek, raziskovanje narave in svojih zmogljivosti. Seveda smo se na kakšen vzpon dajali in s tem tudi spodbujali drug drugega, da iztisnemo več iz sebe. Tako z Gorazdom kot ostalimi s tekmovalno žilico. To imamo pač eni v krvi, na žalost se ta žilica zavleče tudi za šankom pozno v noč …

Sva pa z Gorazdom v zadnjih letih imela precej različne stile, on se je bolj vrgel v spuste, na klanec je bil pa bolj len, tako da ni bilo prave možnosti za “merjenje moči”.

 

Gorsko kolo, gozdne traile in prijetne postanke v planinskih kočah si zamenjal za cestno kolo in bližino vozil. Zakaj?

S tem, da sem zamenjal, se pa ne strinjam, še vedno sem vsaj 50% na gorcu, zlasti tu na Tenerifi, kjer je vsa moja kolesarska družba na mtb, na cesti kolesarim v glavnem sam. Cestno kolo mi predstavlja super dopolnitev, všeč mi je njegova enostavnost in izjemna učinkovitost, izkoristek. Veliko je pa cest brez prometa, še zlasti tu na Kanarskih otokih.

So me pa pred leti zagrabile cestne rekreativne dirke, tam čisto padem not, všeč mi je, ker lahko z pravo taktiko in občutkom premagaš boljše od sebe, iztisnem 101%. Je pa zdaj nivo rekreativcev prišel na tako raven, ekstremno, da z mojim načinom življenja ne morem več v vrh. Preveč dobre “slabe” družbe imam, hehe, pa preveč se dogaja zvečer tu na Kanarih, da bi se temu odpovedal.

Npr. ugotovil sem, da ne moreš uspeti na Vzponu na Mangart direktno po treh dneh reggae festivala v Tolminu.

 

Zdaj v povprečju več kolesariš na Kanarskih otokih kot v Sloveniji. Kakšne so razlike v trailih, naravi, doživetjih?

Tu je predvsem bolj raznolika narava, spodnji del otoka so bolj kamniti in peščeni traili, srednji del je lep borov gozd s podobnimi traili kot pri nas, zgoraj je pa vulkanska pokrajina kot na luni. Je pa problem kot pri nas, vsi najlepši traili so prepovedani za kolesarje. Se pa otoki precej razlikujejo med seboj, za mtb je najlepša La Palma, na El Hierro pa grem prvič pogledat ravno čez par dni. Pa seveda, klima je vse leto idealna.

 

Do nedavnega sta bila tvoj posel in hobi tesno povezana. Trgovina Fun Sports je bila sinonim za dobro outdoor trgovino in ti njena gonilna sila. Kaj je bil razlog za tako radikalno odločitev?

Ta posel me ni več veselil že par zadnjih let. Prepričan sem, da ne moreš biti uspešen, če ne počneš nečesa, kar te veseli. Denar pa nikoli ni bil motivacija zame.

 

 
V novi domovini

mtb.si: Pride kakšen trenutek, ko pogrešaš stres trgovine?

Sandi: Ta trenutek se ni pojavil. Pogrešam pa včasih moje super fante iz Funa, pa naše “sestanke” v lokalu čez cesto.

 

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Sandi: Lepih in “epskih” sem imel že toliko v vseh letih, da se malo razvadiš, kar je slabo, saj je vsak dan poseben. Je pa blizu popolnosti kakšna na novo odkrita tura z najboljšimi prijatelji, ki se konča z dobro večerjo in dobro energijo še v noč. Popolna bi bila, če bi se zbudil brez glavobola …

 

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Enako kot zgoraj, preneseno v morje in veter. Npr. odkriješ nov rajski spot na Novi Zelandiji ali v Braziliji, kjer surfaš sam ali s prijatelji.

 

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Uf, ta bi bila težka, v 90-tih, ko sem za nekaj časa povsem nehal surfati, bi težko našel alternativo. Verjetno bi mi čez 10 let zdravnik priporočil cestno kolo za shujšat in jetra zdravit.

 

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Cannondale Jekyll, ker je najbolj univerzalen.

 

Tvoje prvo kolo?

Rog Pony seveda, kot vsi moji vrstniki takrat. Pa krmilo na dol, blatnike v smeti in izolirband za polepit.

 

Tvoj vzornik?

Ko sem bil mlad, je bil Robby Naish, kot večini surfarjev, zdaj jih pa v športu nimam, rad pa občudujem dolgoletne šampione, kot so Björndahlen, Contador, Absalon, kje najdejo energijo in motivacijo za vsa leta treninga, ali pa tekmovalke, ki osvajajo medalje par mesecev po porodu! Moji idoli so bolj v glasbi, kjer so še pri 70-tih kreativni, polni energije in na turnejah.

 

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Ne spremljam domače scene zadnja leta, upam da še kdaj pride nekdo, kot je Tanja. V cestnem kolesarstvu pa imamo potencial, kar počne Roglič zdaj, je fenomen!

 

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Naša priljubljena včasih je bila “Šta ne ubija, jača!”, ampak glede na vse posledice zdaj ga ne bi svetoval! Všeč mi je bil napis na kolesu Jensa Voigta “Shut up legs”, ki si ga sam spremenim v “Shut up head!” To bi bil tudi nasvet: Vse je v glavi!

 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

Bilo jih je kar nekaj, na pamet mi pride moj prvi skok čez skakalnico na prvem trailu s Krima konec 90-tih, kjer sem na odrivu zmrznil in se zvalil na glavo, šla ključnica, čelada in pot na Kanarske naslednji dan.

 

Preberi še
Na verigi: Saša Špolar
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Na uvodni fotografiji - Sandi je takole digitaliziral svoje surfarske trofeje, preden se je poslovil od njih in se preselil na Tenerifo. Vse fotografije so iz Sandijevega osebnega arhiva.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.