Stara spustaška mafija na delu: od Janeza Grašiča smo potrebovali le tri kroge, pa smo pri naslednjemu, ki je navzdol drvel že v devetdesetih. Anej Štrucl je izbral Sergeja Ocepka, ki je bil eden prvih, ki ga je še smrkavi Dixi mlajši videl na svoji domači progi za spust Divja jaga nad Črno.

Sergio je med ustanovitelji MTB kluba Kranj, ki je med najstarejšimi še delujočimi mtb klubi pri nas, in tudi dolgoletni predsednik. Morda jih ne vidimo prav veliko na dirkah, ampak so pridni, aktivni. Sergio pa se ob vseh mtb dejavnostih tudi preživlja s športom kot - teniški trener.

Sergej Ocepek

Vzdevek: Sergio
Kraj: Kranj
Starost: 48
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : MTB klub Kranj


Anej: 1995 ste z ekipo prvič prišli na Koroško s svojo floto DH koles, kaj vas je že v tako zgodnem obdobju navdušilo za DH?
Sergio: Za DH sem se navdušil na svoji prvi dirki v Idriji leta 1993, od takrat naprej sem bil zasvojen. Nobene dirke v Sloveniji nismo izpustili, saj veliko jih tudi ni bilo. Takoj smo organizirali klub in kmalu tudi svoje dirke.

V prvih sezonah ste “makadam psihopati” sloveli tudi po uživanju in žurih, kaj se je po tvojem zgodilo z DHjem in kolesarskim tekmovalnim svetom?
V naših pionirskih časih smo se res več ali manj družili, ni šlo toliko za rezultate. Dosti smo tudi pomagali drug drugemu, če je kdo kaj zlomil in podobno …
Ko sem pozneje hodil z Matijem Čemažarjem po dirkah, se je situacija že spremenila, vsak je skrbel za svojo rit. V naših časih smo Idrci, Kranjčani, Ljubljančani in Mariborčani postavili šotore okoli enega ognja. Lepe spomine imam.

V tistem obdobju si slovel tudi kot lomilec :) (kosti in koles) Koliko vsega se je polomilo?
Vse se je zgodilo. Nismo imeli čisto pravih koles, kakšno sezono sem premetal tudi do štiri okvirje. Še dobro, da smo jih dobili. Kosti pa tudi, na eni strani gotovo nimam celega nobenega rebra, pa ključnica, rama, roka …


Na domačih stezicah, foto Sandi Bertoncelj

mtb.si: Kako bi te dni ocenil zdravje kranjske scene in MTB kluba Kranj? Borovničke, Krvavec, MTB četrtki, klubski plac … kaj se vam vse dogaja?
Sergio: Vse to drži. Klub je v dobri kondiciji. Vselej verjamem, da bi lahko bilo še boljše. Borovničke so naš šolski poligon, veliko nam pomenijo. So ena lepših prog daleč okoli. Krvavec se razvija solidno, a nismo več veliko zraven. MTB četrtki živijo, fantje se vozijo se tudi zdaj, z lučkami po snegu. Klubski plac diha v ustaljenem ritmu, on ponedeljkih imamo filmske večere, ob četrtkih sestanek, največkrat z edino točno “razno”. Spremljamo sceno.
Podmladka je, letos je bilo v šolo vključenih trideset otrok, tudi drugo leto nadaljujemo.

Katero spustaško doživetje iz devetdesetih bi takoj ponovil in katerega res ne bi?
Težko izpostavim, katerega bi ponovil, saj je bilo na začetku čisto vse dobro.
Res pa ne bi ponovil dirke iz Trbovelj leta 2001, ko sem na zelo majhnem skoku čisto nedolžno padel, milijonkrat sem padel veliko bolj in si nisem zlomil ničesar, takrat pa sem si dvakrat zlomil levo roko. Z odprtim zlomom sem odpeljal do dol.


Sodelovanje MTB kluba Kranj na Wild Ridu v Divjini

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Sergio: Krvavec, s Slivo (Črt Bill Slivnik) sva enkrat spomladi, ko je gondola delala nonstop, naredila 11 fur. Z Jagodo (Klemen Jagodic) pa enkrat devet.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Morda najtežje vprašanje … Če ni bilo kolesa, smo šli včasih na smuče ali na motor, pri teh letih se pa že bolj prileže počitek.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
“Kroslo” so izumili že prej, bi se verjetno vozil kar s kroslo.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Toliko jih je bilo, da se jih niti ne spomnim. Vsako leto novo, še zdaj. Vsakega smo poskusili najbolje nastaviti in se vedno kaj naučili.

Tvoje prvo kolo?
Scott Sawtooth, mislim da 1989.


Na Crabapple Hits, Whistler, 2015. Foto Miha ali pa Kris :D

Tvoj vzornik?
Definitivno na začetku Nicolas Vouilloz, fascinantno mi je bilo to, da se je tega že takrat lotil na višjem nivoju. S treningom, s snemalci linij na progi … rezultati so pokazali, da se izplača.
Z žurerskega vidika pa definitivno Cedric Gracia, imel sem ga čast spoznati leta 2005 v Whistlerju in je pravi model.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
To, kar se gre familija Žabjek, je za vikati. Zelo sem vesel, da Jure tako lepo napreduje.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Najboljšega nisem dobil, sem se moral vse naučiti sam.
Glede na to, da se tudi poklicno ukvarjam z mladimi športniki, sem ga dal dvema: ko sem bil slučajno službeno v Mariboru, je bila tam dirka v spustu, med polfinalom in finalom sem srečal Matica Habjana in Luka Zlatnarja. “Fanta, če hočeta stvari peljat na višji nivo, morata biti na vrhu vsaj 25 minut pred štartom, se odmakniti, ogreti, zbrati, vizualizirati progo,” sem jima dejal. Malo sta čukasto gledala, nato pa v finalu oba zmagala v svojih kategorijah. Oba sta se prišla zahvalit. Sem jima rekel, naj se začneta ukvarjati še z meditacijo, če hočeta napredovati.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Ta v Trbovljah. Zdravnik mi je rekel, da je človeška kost čudna stvar. Če jo udariš pod pravim kotom, ne rabi veliko, da poči, haha.

Preberi še
Na verigi: Anej Štrucl
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Uvodna fotografija Sandi Bertoncelj

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.