Rok Stegovec verigo predaja v Ljubljano, a k “horiškemu rojaku”. Blaž je izkušenj Rajdov učitelj, mtb uživač in popotnik, pa tudi (že kar polno) platno za umetnike z iglami, Greenpeaceov aktivist s kartoteko in tudi za mtb.si je že kaj napisal.

 

Blaž Harej

Vzdevek: zares ga nimam, ker jstsmblaz; zadnje čase v šali bwgiwča

Kraj: Jaz v Ljubljani, ma Gorica v meni

Starost: Še 15x na morje in 3x v toplice = 45+

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu …: KD Rajd

 

 

Rok: Kaj se dogaja z združenjem učiteljev gorskega kolesarstva? Gorsko kolesarstvo v Sloveniji je v razcvetu, usposabljanja in aktivnosti v zvezi s tem pa kar nekako v zatonu.

Blaž: Rok, sva istega mnenja. Po resnici povedano, sem bil samo na enem sestanku, kjer sem ugotovil, da v tisti zasedbi ni bilo dela zame. Lani sem fantom priskočil na pomoč, ko je bilo "nujno" popraviti napake v (končno) predlaganem statutu društva in od takrat naprej nisem od njih slišal nič več.

 

Si Goričan, vpet v ljubljansko sceno. Kako ti vidiš našo?

Moram priznat, da mi je malce nerodno, ker nisem del goriške scene, sem pa strašno ponosen, da je zadnje čase spet ulovila burjo v jadra: Skalnica z Brankotom Belingarjem in ekipo, Cirje, GO Skate park in sploh vi Deš Flešovci z Dirt & Pump Parkom Šempeter, Kras Krosom, tistimi skritimi traili iz Creators,…, da niti ne omenjam, kako se že veselim povratka Bike Parka Javornik!

 


V BPL, foto Andrej Žejn

 

Kakšno vlogo daješ bajkparkom v gorskem kolesarstvu?

Vsako leto bolj se veselim prihajajoče sezone na žici. Sem stare šole in imam raje parke z objekti in kamnitimi vrtovi, kot pa te novejše enduraške. Oboji so v tujini prave krave molznice in ni mi jasno, kako Slovenci ne zmoremo pomolsti naših. Z izjemo Cerknega, kjer sem prijetno presenečen, kako se park razvija.

 

Specifični parki za športe niso nič novega, praktično vsak šport ga ima, od košarkarskega igrišča do parka za snežne deske in vsi vmes. Parke imamo vseh možnih velikosti in različic, v našem športu toliko več različnih, ker so podvrženi zahtevam terena, od ogromnega Whistlerja do nekega Leoganga, ki ima bore malo prog, vendar sta oba svetovno znana. Vsi imajo skupno lastnost: narediti tehnično bolj zahtevno gorsko kolesarjenje dostopnejše širši zainteresirani javnosti. Načeloma naj bi vsebovali raznoliko paleto zahtevnosti, ki omogoča gradnjo gorsko-kolesarskih veščin in postopno izboljševanje le-teh z primerno postopno težjimi izzivi. Namen je seveda, da se uporabniki vračajo znova in znova, in tako z ponavljanjem izboljšajo svojo vožnjo. Napredek je hitrejši s pomočjo učiteljskega očesa in nasveta.

 

Iz čevljev uporabnika jih dojemam enkrat kot zabavo, drugič kot trening in spremljanje napredka (in tudi nazadovanja), vedno kot užitek. Iz stališča učitelja gorsko-kolesarskih veščin jih vidim kot osnovno infrastrukturo poučevanja, kjer lahko delaš ponovitve nekih gibov, jih tako spraviš v mišični spomin ter se pripravljaš na krike zadovoljstva ob uspešno prevoženi ali preskočeni oviri na domačih stezicah.

 

Zato sem nad Bike Parkom Ljubljana v Podutiku, ki ga upravlja KD Rajd, navdušen; tako nad njegovim zgornjim delom (skills park), kot tudi nad spodnjim (flow) delom, kjer se v kratkem obeta še obilo novosti. Vabljeni na obisk.

 


Foto jstsmblaz

 

mtb.si: Bralci mtb.si so te spoznali po turneji po parkih združenja GraVity Card in po reportaži z Madeire. Kam te kaj nese letos?

Blaž: Naj bo zaenkrat še skrivnost, ker je tudi zame še uganka, ma v očesu je bližnji vzhod.

 

Se pri padcih dela kaj škode na umetniških delih?

Hehe, moram povedat, da imam rad zaščito na sebi, naslednji dan raje vozim kot nasprotno. Vendar je res, da se nekaj škode vseeno naredi. Že pred leti sem zato snel okovje iz bradavic. Ne sprašuj.

 


Foto Andraž Žan

 

mtb.si: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Blaž: Ma vsak je popoln, vsak na malo svoj način. Od pedaliranja s prijatelji do solo bike parka, od meditacije do skrajnih mej sarkazma, ali še raje za drobtinico preko, in predvsem obilo dovtipov in smeha.

 

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Doma na kavču s knjigo v roki po preplesani swingerski noči, na stolu pri Tavči Tattoo, na kakšni Greenpeace-ovski akciji, na srfu nekje v topli vodi z vetrom okrog glave, lahko tudi brez vetra …

 

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Eno izmed zgoraj naštetih stvari, sprehajal psa ali dva po kakšnem gozdu in hranil mačko za povrh. Psi so zakon. Mačke tudi. Tudi kokoši.

 

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Moje najljubše kolo je vsako, ki ga trenutno imam (Trek Remedy in Zarjin Trek Session); še bolj pa tisto naslednje 😊

 

Tvoje prvo kolo?

Nekaj modrega, ki sem mu popolnoma uničil pomožna kolesca med dirkanjem po domačih ulicah dobrih 40 let nazaj.

 


Z Gorazdom, foto Alenka ali Tine

 

Tvoj vzornik?

Nimam vzornika, kradem vsakemu, pri katerem vidim kaj zanimivega. Bom pa večno hvaležen, da sem imel čast spoznati Guruja in del njegovih modrosti in pogledov na svet.

 

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Kar se tekmovalnega sveta tiče: v enduru absolutno Vid Peršak, v kraljevski disciplini pa dva: Marko Niemiz zaradi hitrosti in Žan Pirš zaradi predanosti. Sicer pa ves podmladek, ki tvori našo sceno: graditelji, organizatorji, dirtarji, pumptrackisti, bmxarji, enduraši, 20-colarji … Ma vsi, ki jim ta rudimentaren način premikanja nariše nasmeh na obrazu.

 

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Najprej se moram zahvaliti Maurotu za prve nasvete na kolesu in njegovo potrpežljivost z neznancem na spustu s Katarine na Slavkov dom: Hvala, Mauro!

Zaradi malenkost drugačnega načina razmišljanja, nekateri rečejo temu svojeglavost, sem dobil v življenju kar nekaj nasvetov, ma kot pravi dobrotnik jih neuporabljene delim dalje. Najraje tiste o gorsko-kolesarskih veščinah na naših kolesarskih kampih.

Moj pa je: daj najboljše od sebe, povsod, vedno, vsak trenutek, zdaj.

 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

U, se ga dobro spomnim: Mariborsko Pohorje, bike park, zadnja fura v dnevu, odlomljen zgornji del bande, padec, odpeljem do dna, vmes še malce poskočim, kolesa pa nisem mogel več dati v avto; dohtarji so rekli (samo) počena desna rama. In vse to drugi dan po dani odpovedi v službi, brez zavarovanja. Ups.

Imam pa še lanskega frišnega, ki se ga ne spomnim. Zgodba je kar zabavna, sploh tisti del na poti domov, ne, Urban? In hvala, ker si poskrbel zame. To sem si zapomnil za vedno.

Preberi še
Na verigi: Rok Stegovec
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Uvodna fotografija Daniel Bergeron

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.