Na Krku smo se zopet srečali s starim soborcem iz začetka devetdesetih let Konstantinom Koko Kuzminom. Koka je pravi veteran slovenskega dirkanja, dolga leta povezan s kolesarstvom, ki še vedno z užitkom sede na gorsko kolo ali specialko. Kot je v navadi tekmovalcev starega kova, tudi on sem ter tja resno potrenira in se udeleži kakšne dirke.

Dirka po štirih otokih mu je še posebno pri srcu, saj na njej tekmuje že od vsega začetka. Prvo leto je nastopil z Matjažem Murgljem, na ostalih izvedbah pa je njegov partner Iztok Robič, tudi kolesar, tako po srcu kot duši. Skoraj vedno prisoten tudi na gardskem maratonu in na mnogih kolesarskih vzponih širom Slovenije.

S Koko imata še eno skupno stvar. Oba sta kolesarska trgovca, Koka v Bike Shopu Šempeter, Iztok pa uspešno krmari med ptujsko in celjsko izpostavo BikeEk-a. Za pripravo sta se udeležila Kras Krosa in končala na 49. in 50. mestu, tako kot dvojice to počno, skupaj skozi cilj. Koka pa je šel na polno še na prvi dirki slovenskega pokala v krosu v Vrtojbi, kjer je zasedel 4. mesto v kategoriji.

Team Robič - Kuzmin

mtb.si: Koka, sedaj si že četrtič na dirki in veljaš za pravega veterana glede nastopov, in to zelo uspešnih. Kako si takrat izvedel za dirko?
Koka:
Ja, ma ne vem, kdo mi je povedal. Vsi ti pebi u Celu so govoril o dirki, pa smo se na hitro odločili in smo šli. Ni bilo veliko časa za neke posebne priprave, pač šli smo. Za naprej pa veš, da greš vsako leto in se malo bolj pripraviš ter imaš nek cilj pred seboj.

Celjani in Savinjska regija na splošno so zelo navezani na dirko po štirih otokih. V vseh letih jih je bilo med udeleženci zagotovo največ. Kako to?
Iztok: Ja, res je, vsako leto je bilo ogromno Celjanov, letos na žalost malo manj. Celjski dom v Baški je bil poln, ko smo prišli prvo in drugo leto. Zagotovo smo bili od Slovencev najbolj zastopani.
Koka: Vedno nas je bilo okoli dvajset.

Oba sta kolesarska trgovca. Kako vidva gledata na takšno dirko. Je to zaradi nekega imidža, morda zaradi tega, da pokažeta, da sta tako z dušo in telesom kolesarja?
Koka: Za sebe lahko rečem, da se grem dokazat, tako sebi kot drugim. Ne da se skrivaš in le govoriš, kako bi in kako boš … greš, se odpelješ in imaš nekaj za pokazati.
Iztok: Kot sekundarna zadeva je to, da včasih razmišljaš, da bi ti takšna stvar lahko kaj malega prinesla tudi v poslovnem okolju, osnova pa je vsekakor ta, da če goniš kolo trideset let, te vedno zamika kaj novega in si rečeš, dajmo še tole videti in se preizkusiti. In 4 Islands je res nekaj posebnega in tako kot pravi slogan dirke “Unique Race in MTB”. Vsi smo navajeni gardskih maratonov, Dolomitov … vedno pa greš na takšno preizkušnjo na prvem mestu zaradi sebe. In vsako leto je tudi večja konkurenca.
Koka: Pa tudi mi se nekaj naučimo tukaj. In čeprav je dirka po štirih otokih, ki jih mnogi poznamo, je vedno drugačna, zato v prvi vrsti hodim sem zaradi sebe.


Naslovnico članka sta že krasila. Pa med tekst se ju tudi spodobi dati. Pozitivca, a hkrati trda borca.

Ima pa dirka še vedno družabni značaj, kajne?
Koka: Res je. Ni sovražnikov, res ne. Ni važno komu, tudi rivalu, ki je v skupnem seštevku pred menoj in bi imel defekt, bi dal zračnico. Ne bi mu ravno pumpal, ampak zračnico bi mu pa dal.
Iztok:
No, če bi imela 10 minut fore pred kakšnim, bi mu pa tudi napumpala gumo.

Kaj pa organizacija dirka? iztok, ti si vozil že kar nekaj maratonov v tujini, kako gledaš na vse to? In pa tvoj komentar Koka, saj si že veteran te dirke?
Iztok: Organizacija je vrhunska. Kar se tiče logistike, vse špila v nulo. Resnično ne manjka nič. Mislijo na vse. In v primerjavi z mnogimi dirkami na zahodu je res vse na visokem nivoju.
Koka:
Lej, a ni fajn, spiš v hotelu, stuširaš se. To za tak denar je res super. Pa dirko imamo pred nosom, teh dvesto kilometrov je res blizu. Če bodo obdržali tak nivo, je super! In glede na to, da vremena ne moreš izbirati in nam na Rabu vreme res ni služilo, sem sedaj, ko je dirke konec, bogatejši še za eno izkušnjo.

Naslednje leto zopet na štartu?
Iztok: Ha, smo stari že kot smo in če ne bo nobenih problemov, potem pridemo. Menim, da sva oba enakih misli.
Koka
: Ja, petič bi že moral iti, bi mi moral že organizator plačati, ha, ha.
Iztok: Razen, če nama ne bodo zaradi starosti z vidika varnosti prepovedali, ha, ha.

Kot tekmovalca. Ali je to dirka, ki bo vedno tudi za rekreativce in uživače? Ali je sedaj, ko je kategorizirana pri mednarodni kolesarski zvezi, nevarnost, da ne bo več takšna, kot je bila?
Koka: Mislim, da se zato, ker je dirka kot UCI, ne bo nič spremenilo. Še boljše je, ker dejansko vidiš, kam spadaš, kakšna je razlika med enim profičem in med dobrim rekreativcem. In ni važno, tudi, če tole dirko voziš 26 ali 28 ur, si še vedno kolesar in se lahko imaš za kolesarja. Profiji pa so zato, da dirko naredijo še bolj resno. Ostali pa vedno po svojih močeh.
Iztok:
Dirka je v vseh teh letih dobila na tehnični težavnosti. Ne vem, če je to zaradi UCIja ali česa drugega, ampak me ne moti. Kakor pogledaš, je dirka tudi za uživače, ki so tehnično podkovani, vidiš pa tudi ljudi, ki gor in dol hodijo peš po tehničnih odsekih in se imajo kljub temu fino. Edino kako bodo vse skupaj omejili, kje je tista zgornja meja udeležencev, ki še dopušča kvalitetno izvedbo dirke, to pa je odvisno predvsem od organizatorja.
Koka:
Če je UCI, je pač UCI. Tisti startajo spredaj, ostali iz drugih boksov in ni nihče v napoto nikumur. In če si si izboril prvi boks, te tistih dvesto zadaj nič ne moti, ker štartaš pred njimi, zato ne vidim nobene težave. Vse je odvisno tudi od prijav. Prej kot se prijaviš, boljšo startno pozicijo imaš na začetku, potem pa se karte tak al tak premešajo. Prostora je vsekakor še za nekaj ekip, tako UCI kot amaterskih.

Se pravi je šesto tekmovalcev lepa in končna številka?
Koka: Kar se tiče brifingov in ostalih stvari, ker moraš pač toliko ljudi nekam spravit, mislim, da je 300 parov kar neka meja, pa trajekt in ostale stvari.
Iztok
: To je sicer zadeva organizatorja, a mene še nekaj dodatnih ljudi vsekakor ne bi motilo. Letos sva se recimo pozno odločila za prijavo, a smo se z organizatorjem, nas le poznajo že skozi ta leta, dogovorili, da sva dobila nižjo startno številko.
Koka
: S Tomislavom oziroma z organizatorji se videvamo že štiri leta, vidimo se na stopničkah, pred in po etapi in nekako se že poznamo, tako da pri izbiri startne pozicije na prvi etapi ni bilo nobenih težav.
Iztok:
Rad bi dodal, da bi bila realno dosegljiva tudi številka štiristo parov, če proga vzdrži in če trajekt zdrži, saj pod takšno organizacijo in uigrano ekipo nič ni nemogoče.

Fanta hvala in se vidimo naslednje leto!

Kuzmin in Robič skozi zgodovino 4ih otokov:

Prvo dirko po štirih otokih je Kuzmin vozil z Matjažem Murgljem. Osvojila sta prvo mesto v kategoriji nad 45 let, ekipa se je imenovala Bike Shop. Naslednje tri “otoške” preizkušnje pa je Koka vozil z Iztokom. 2016 sta pod imenom Bike Team 45+ osvojila drugo mesto za rusko navezo Šagajev - Isajev. Lani sta jima načrte pri osvojitvi najvišje stopničke v kategoriji grand master prekrižala Iztok Kuret - Izo in Lucijan Premrn (Slo Masters).

Letošnjo preizkušnjo pa je dvojec Robič - Kuzmin Team v še močnejši konkurenci med grand masterji končal na tretjem mestu. Zmaga je šla v roke Petru Veselu in Thorstnu Dammu, na drugo mesto pa sta se uvrstila Iztok Kuret - Izo in en gorskokolesarski veteran stare šole - Boštjan Brelih.


Prva z leve. Nasmejana in vajena stopničk na dirki Mitas 4 Islands. Seveda v družbi "jeklenih" Slovencev in enega Nemca.

Naslovna fotografija je nastala na trajektu, ko smo se vračali z dirke in smo imeli več časa za pogovor. Foto UL, ostale Matej Hartman

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.