Matija Britvec prejšnji teden ni po naključju omenil Jaka Bizjaka, imel ga je že v mislih za naslednji člen verige. Jaka še zdaleč ni le trialist, a to je bil pomemben del njegovega kolesarskega življenja. Na kolesu je zelo doma tudi v gozdovih in hribih, je eden prvih učiteljev gorskega kolesarstva, pa tudi (v Veliki Britaniji) usposobljen graditelj jeklenih okvirjev.

Jaka Bizjak

Vzdevek: nimam
Kraj: Ljubljana
Starost: 38
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … :


Matija: Začel si furat trial, ki je bil takrat zelo popularen, kako danes gledaš na tisti "moderni" trial in na trial, ki se je fural prej?
Jaka: Kaj pa vem če je bil takrat popularen, pri nas sigurno ne. Trial je prišel na ulice iz tekmovalne discipline z dodajanjem različnih trikov. Takrat sem se zgledoval po Martynu Ashtonu, ki je bil vrjetno eden prvih, ki je prišel na ulico. Največji preobrat pa sem prepričan, da je bil s prvim filmčkom Dannya MacAskilla. Čisto drugi elementi, tekoča vožnja čez ovire, zelo atraktivno za gledat. Sicer je zame tisti pravi trial samo tekmovalna disciplina - zaprta proga z objekti, vse ostalo ima bolj malo veze s trialom.

Spomnim se bajka NASA, ki si ga imel za trial, pomoje je bil najlepši bajk, povej kaj o tem NASA brendu.
Okvir NASA Trial še vedno visi na steni v delavnici in tudi vedno bo. Okvir je karbonski, unikaten izpod rok Gorazda Stražišarja, ki ga je po dolgem prepričevanju le naredil. Bal se je, da bi okvir počil pri kakšnih skokih, ampak je še vedno cel.
Gorazd je po uspešni windsurf karieri, ko je izdeloval unikatne karbonske surf deske, presedlal na kolesa. Ime NASA pa, če me spomin ne vara, prihaja še iz windsurferskih časov, saj so rekli, da takšne deske pa samo še NASA lahko naredi.
Ko je začel izdelovati karbonska kolesa, je ime obdržal.

Najdeš kaj cajta za kolo?
Še najdem čas za kolo, ampak ne za trial, ker bi se verjetno poškodoval, zato se rajši preganjam po enoslednicah.


To je ta NASA

mtb.si: Kdaj zaboga boš spet kaj zvaril? In kaj bo to?
Jaka: Ko se bom sprijaznil, da ne rabim čisto vsakega orodja in da okvir nikoli ne bo popoln, sploh pa ne prvi, drugi ... dvajseti. Mislim, da je že veliko kolegov obupalo nad tem, da bom še kaj zvaril, zato ne govorim več kdaj, ampak vem, da bom. Eno kolo bo sigurno nekakšen križanec gravel/commuter, spogledujem se tudi z idejo 27.5+ gorskim/potovalnim kolesom brez vzmetenja.


Nekega poletja v Les 2 Alpes, foto Mitja Ž

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jaka: Pravzaprav jih je bilo 5 skupaj. Na povabilo Red Bulla sva se z Miho odpravila na bike kamp na Brionih. Bila sva dva iz Slovenije, dva iz Hrvaške in še eden s Poljske. Bili smo v družbi Red Bullovih sponzoriranih kolesarjev: Petr Kraus, Thomas Oehler in Michal Maroši. Dovoljeno nam je bilo vse. Vozili smo lahko povsod, skakali po ruševinah, živeli v eni od Titovih vil, imeli svojo kuharico. Za nas je bilo to takrat nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Na morju nad ali pa pod morsko gladino.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Verjetno nekaj v povezavi z ravnotežjem - slackline, SUP ...

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Moje najljubše kolo je staro 8 let ima 26-palčne obroče, vzmetenje spredaj in zadaj, potopno sedežno oporo in je bele barve.

Tvoje prvo kolo?
Moje prvo "ta zaresno" kolo, s katerim se je zame začela gorsko kolesarska pot. Cannondale F900.


Predstava na uličnem dvoboju na ljubljanskem "Prešercu"

Tvoj vzornik?
Cedric Gracia ... saj sva oba takrat vozila Cannondale ... hec :)
Težko bi izpostavil enega, bilo jih je več, kateri so se mi takrat zdeli kul in sem se hotel kaj naučit od njihovega stila vožnje. Pri nas sigurno Gorazd. Sicer pa Martyn Ashton, Ryan Leech, Jeff Lenosky, Hans Rey.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Jaka Remec

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Glej, kam pelješ! Iz očetovih ust, ko me je učil vozit kolo, takrat se mi ni zdel kot nasvet, ampak: “Mulc, ne glej okol, glej kam pelješ!” Danes sam sebi potiho rečem, ko zgrešim linijo: “Glej, kam pelješ”.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Na srečo padcev nisem imel veliko in niti niso bili tako zelo boleči. Mi bo pa en vedno ostal zasidran v spominu, takrat je zelo bolel ego.
Tedensko smo se dobivali z družbo na "streetu”, ulični vožnji v večernih urah po mestu. Preskakovanje stopnic, izvajanje raznih trikov, poskokov itd. Dobivali smo se na Trgu Republike. Spomnim se, da sem prišel zadnji in hotel izvesti nov trik, ki sem ga dan prej treniral (premet/salto čez balanco).
Uspelo je samo pol premeta, pred vsemi sem padel direkt na hrbet. Razen zategnjenih mišic naslednji dan je bolel samo ego.

Preberi še
Na verigi: Matija Britvec
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani


Še dve klasični, desno je posnela Urša Drofenik

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.