BMX prostega sloga in disciplina park, zagotovo najzahtevnejša disciplina tega športa. Tako psihično kot fizično. In Josh Perry jo je izkusil do potankosti. Profesionalec od glave do pete, ki je po nesrečnem spletu naključij spoznal, da ga pred gotovo smrtjo reši le hitra operacija, je zagotovo pravi sogovornik o tem, kaj ta šport je in koliko truda je potrebno vložiti, da postaneš del BMX elite.

Josh Perry je z letošnjim letom postal mentor našega Jaka Remca. S tem se nam je ponudila možnost, da športniku svetovnega kova, ki se poleg BMXa ukvarja s preučevanjem športne prehrane in je v zadnjem času uspešen tudi kot motivacijski govorec, predvsem pa človek, ki svoje izkušnje deli z mnogimi športniki po svetu, zastavimo nekaj vprašanj.


mtb.si: Tvoj prvi stik s kolesom BMX?
Josh: Ko sem bil star 13 let, sem dobil prvega pravega BMXa. Pred tem sem večino aktivnega prostega časa preživel na rolki in na rolerjih. A, ko sem videl prave BMXarje v parku, sem vedel, da je to nekaj čudovitega. Tako se je vse skupaj začelo.

Kdaj si se odločil, da se preizkusiš na tekmovanjih?
Ko sem dobil kolo, sem še isto leto začel tekmovati, seveda kot začetnik - amater. Glede na vse ekipne športe, ki sem jih igral v sklopu šole, se mi je zdelo, da je povsem naravno, da se preizkusim v disciplini, kjer si odvisen le od sebe. In BMX je kot nalašč za nekaj takšnega.

Tvoj prvi uspeh, morda zmaga, ki je pomenila prelomnico pri tvojem furanju?
Prva zmaga, ki se je dobro spominjam, je bila na regionalnem tekmovanju, ko sem bil star 16 let. Tekmoval sem v amaterski konkurenci, a zmaga mi je odprla pot in šel sem korak višje. Nagrada, ki sem jo prejel, je bila finančne narave, poleg tega pa sem dobil še letalsko vozovnico za mojo mamo in plačane hotelske storitve, da me je lahko spremljala na naslednjem tekmovanju, kjer sem se pomeril s še devetimi najboljšimi amariškimi amaterskimi BMXarji.

Zmaga na tem tekmovanju mi je odprla vrata v tako imenovano PRO sceno, spoznavanje ostalih profesionalcev, zanimanje s strani medijev, predvem mi je vlila optimizem, da lahko posežem še višje. Naslednji zelo pomemben korak je bil vsekakor leta 2009, ko sem pri svojih dvajsetih letih osvojil prvo zmago na pro tekmovanju in za seboj pustil nekaj svojih najljubših BMXarjev, ki sem jih občudoval, ko sem bil še otrok. Zmaga me je postavila na nekakšen zemljevid najboljših BMXarjev prostega sloga in mi pomagala, da sem pridobil zaupanje vase in dobil nov pogled na prihodnost!


Hitreje, višje in močneje.

Tvoj največji uspeh?
Največji uspeh je vsekakor zmaga nad štirimi tumorji, ki so še vedno v mojih možganih. Ta uspeh bo šel zagotovo močno nad katero koli zmago na katerem koli tekmovanju,. Lahko bi umrl, ne da bi sploh vedel, da imam možganski tumor. Lahko bi umrl, ko so me prvič operirali. Morda po operaciji ne bi zmogel več hoditi, lahko bi izgubil vid ali sluh. Morda bi se moral odpovedati BMX karieri, morda celo običajnemu življenju. A se nisem! Ostajam močan, predsem pa pozitiven in trdo delam za tisto, kar si želim v prihodnosti.

Še vedno si aktiven, še vedno si profesionalec od glave do peta. Kakšna je tvoja dnevna rutina?
Ko se zbudim, je prva stvar kava. Nekakšen jutranji obred. Sledi fitnes v družbi mojega dekleta. Nato pa pregled vse e-pošte, odgovarjanje, socialni mediji, izobraževanje na tematiko ketonske diete in ostalih zvrsti zdrave športne prehrane. Sledi kosilo in v poznem popoldnevu trening BMXa. Nato še malo izobraževanja na že prej povedane tematike, večerja in sprostitev pred spanjem. Dan za dnem.

Kako močno se je življenje Josha Perryja spremenilo po odkritju več možganskih tumorjev?
Marca 2010 sem med treningom padel in se udaril v glavo, doživel pretres in bil napoten v bolnišnico, kjer so mi naredil še preventivni MRI. Sledilo je negativno presenečenje. Odkrili so zelo velik možganski tumor na levi strani ter mi sporočili, da moram takoj na operacijo, če želim preživeti, mojo kolesarsko kariero pa so že v vsakem primeru odpisali.

Čez manj kot mesec dni je po 6-urnem kirurškem posegu Dr. Allan Friedman z univerze Duke odstranil tumor. Pet tednov zatem sem bil že na kolesu! Življenje se mi je popolnoma obrnilo in spremenilo! Predvsem na bolje in v zavedanju, da lahko pomagam tudi drugim. Predvsem strast do zdravega načina življenja me je pripeljala tudi do ketonske diete, vse to z namenom izboljšati počutje in ohranjati zdravje.

Glavni tumor so odstranili, a ostali so še štirje manjši, s katerimi živim še danes. Zagotovo vse stvari delam še bolj strastno. Treniram enako zavzeto in predano kot prej, predvsem pa vsa svoja spoznanja, izkušnje in dobre stvari delim z ostalimi in nisem sebičen. Dejansko delim vse z drugimi in jim skušam vliti kar se da veliko samospoštovanja in tega, da skušajo živeti zdravo in pozitivno.


Osebni arhiv

Kako pa je tvoje kasnejše zdravstveno stanje vplivalo na poklicno kolesarsko kariero?
Vse se je, kot sem že omenil, obrnilo na bolje. Tako kolesarsko, predvsem pa osebnostno. Stvari je potrebno gledati iz znotraj navzven in to mi je uspelo. Predvsem sem spremenil celotno logiko pogleda na svet in zdravje.

Vsekakor je moje furanje sedaj na višjem nivoju, predvsem pa je dovršeno. Vsaka poteza, ki jo naredim, je popolna, a za to potrebujem več predanosti in predvsem poslušam telo. S tega izhaja tudi to, da sedaj lahko delam več stvari, tudi to, da treniram druge in ne samo na kolesu, temveč jih predvsem motiviram, da v življenju postanejo srečnejši, zadovoljnejši in seveda stremijo k uspehu.

Josh Perry je ime, ki že dolgo časa odmeva kot inspiracija mnogim športnikom. Čutiš zaradi tega pritisk, ko spodbujaš mlade športnike k zdravemu in boljšemu načinu življenja? Reciva pod sloganom - nikoli ne obupaj?
Hvala za takšno vprašanje. Cenim besede, ko nekdo reče, da sem inspiracija mnogim športnikom, ampak ne, ne čutim nobenega pritiska. Enostavno je moja strast, da svoje znanje in izkušnje delim z mladimi in manj mladimi, športniki in tudi nešportniki.

Verjamem v to, da se mnogi lahko naučijo in sprejmejo pomembne odločitve, preden gre lahko kaj močno narobe. Sam sem se tega naučil na skoraj najtežji možen način in ne želim, da se morajo tudi drugi. Lahko si mlad, talentiran, močan in zelo predan športnik, a če ne želiš sprejemati odločitev, ki bi te naredile boljšega, tako osebno, kot v neki poklicni karieri, je škoda. Zato skušam vsakemu razložiti, naj spremembe naredi prej. Nikogar ne silim, temveč želim, da sami spoznajo in sami pridejo do do zaključka. Želja po spremembah je namreč trajnostna in prijetnejša, kakor če te nekdo v nekaj sili.


Trd in neizprosen trening. Vsak dan!

Pojdiva še k športu. Mladi rajderji, kdo je tisti, ki bo v prihodnosti vladal na sceni prostega sloga?
Slovenec Jaka Remec, ki jih šteje 13, in Američan Marcus Christopher, ki jih šteje 15. Ta dva se mi zdita prava. Oba sta pri svojih letih mnogo bolj izkušena, kot sem bil sam v njunem starostnem obdobju. Furata kot odrasli, imata zelo profesionalen odnos do treninga, sta pozitivna, predvsem pa imata potencial!

Pred nami so olimpijske igre, to bo še dodatna motivacija, tudi za mlade, da se dokažejo na velikih tekmovanjih in skušajo narediti svojo, novo zgodbo, ter uspeti. Delajo trdo in ker živimo v odbi interneta ter socialnih medijev, fantje lahko pokažejo, kako furajo, kaj delajo in so predvsem opaženi! In to zastonj. To pa je velik korak tudi k prepoznavnosti. Če bo Jaka delal tako kot dela, potem ima izredno velik potencial, da zavlada na tej sceni. Noro je, ko vidiš, da je trinajstletnik na takšnem nivoju znanja, kot sem bil sam pri dobrih šestnajstih!

Treniraš z Jako Remcem in veš, da se uči izredno hitro in je eden najbolj perspektivnih mladcev ta hip. Lahko poveš, kako je prišlo do sodelovanja Američan - Slovenec?
Njegov oče Aleksander me je preko Instagrama spraševal o morebitnem sodelovanju in potencialnem partnerstvu. Strinjal sem se, da poskusim delati z Jako, saj mi je velika čast trenirati in biti mentor mladim in taletiranim BMXarjem. Predvsem s tega vidika, ker sam pri svojih trinajstih letih ob sebi nisem imel nobenega uveljavljenega pro tekmovalca, ki bi mi pri mojih trinajstih letih, ko sem začel s tem športom, pomagal pri napredku. In imeti možnost, da takšnega tekmovalca, kot je Jaka, korak za korakom pripeljati višje, je vsekakor izjemna priložnost.

Z Jako sva začela delati kar preko skypa. Štiri mesece je trajalo sodelovanje, ko sta julija z očetom prišla na mesečni trening k meni v Združene države. To je bila nova izkušnja, tako zanj kot zame, saj sva lahko furala skupaj in sem imel celoten vpogled v njegove sposobnosti in predvsem sposobnosti učenja vsak dan pred seboj. Najvažnejše pri najinemu skupnemu reningu je to, da sem mu lahko v živo kazal vsak trik in sva s tem še bolj efektivno izvajala vsakodnevne treninge. Nekoč mi je Dave Mirra rekel - nivo tvojega obvladovanja kolesa mi dovoljuje, da vidim, kaj je mogoče - in to ga je še dodatno spodbudilo k prijateljskemu napredku in medsebojni podpori.


Jaka in Josh med treningom.

Če izpostaviva BMX prostega sloga. Tvoje profesionalne izkušnje o tem, kako težka je ta disciplina in kako dobro mora biti tekmovalec pripravljen in da to ni le vožnja s kolesom, temveč obsega tudi gimnastiko in atletsko vadbo. Kaj meniš?
Prosti slog je zelo težka disciplina. Tako mentalno kot tudi fizično. Biti moraš talentiran in psihično zelo močan. Močan moraš biti na kolesu, predvsem pa moraš združevati popolno fizično moč z motoriko. Triki, ki jih izvajaš, si sledijo zelo hitro in nobena napaka, ki jo morda storiš, ne sme vplivati na nadaljnjo vožnjo.

Disciplina je skupek atletike, gimnastike in seveda kolesarstva. Potem so tukaj še ostali dejavniki - izbira trikov, različni objekti, in konec koncev stil!

Nam lahko zaupaš razliko med “parkom” in “streetom”? Ti disciplini mnogi pogosto mešajo med seboj.
Najprej je tu sam stil vožnje, če pa se bolj poglobimo, pa street vključuje “raile”, stopnice in bolj kot ne vse objekte, kjer se da s kolesom in izvajati trike. Park pa je disciplina, kjer voziš mnogo hitreje in dostikrat tudi letiš višje, objekti so umetni, oziroma namensko postavljeni, pri izvajanju trikov si velikokrat obrnjen z glavo navzdol in vsekakor je mnogo bolj kompleksen. Zato imam tudi sam raje disciplino park.


Športnik in motivator. Iz osebnega arhiva.

BMX prostega sloga oziroma disciplina park je tudi uradno postala olimpijska disciplina. Je to nova era tega športa?
Sam verjamem, da je to dobra popotnica za prihodnost in predvsem za rast ter razširjenost te športne zvrsti. Upam, da bo ob dobri organizaciji in obilo športne volje tudi na olimpijskih igrah BMX pustil dober vtis in ga bodo ljudje množično sprejeli, s tem pa omogočili rast in razvoj povsod po svetu.

Kdo je po tvojem mnenju največji BMXar vseh časov?
Zagotovo Dave Mirra! Nihče ne bo nikoli vozil kolesa, kot ga je on, in nikoli ne bo nihče dosegel tega, kar je dosegl on. Dave je naredil toliko dobrega za ta šport, predvsem pa ga je s svojo pozitivnostjo in predanostjo pripeljal na najvišjo raven urbanih športov.

Tvoj nasvet za vse mlade BMX “bandite”?
Na kratko! Vedno se zabavajte, postavite si cilje, zdravo se prehranjujte, telovadite, predvsem pa, če želite graditi športno kariero, potem dajte BMXu 100%! Veliko trdega dela je potrebnega, da si zgradite kariero in prihodnost v tem športu, zato imejte vizijo in nikoli se ne predajte, tudi takrat, ko boste na tleh!

Foto Sandi Remec

Kaj, zakaj in kako? Joshov motivacijski govor. 

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.