Vita Movrin si je drznila na verigo pripeti kar svojega klubskega “šefa”, gonilno silo domžalskega ŠD Energija ali Energija teama, starejšega od bratov Tancik - Mitja. Mož je dobra stara šola dirkanja v krosu, koordinator pokala v krosu SloXcup, klubski šef in trener, trgovec z Energija Bikes

Mitja Tancik

Vzdevek: Coach
Kraj: Domžale
Starost: 40
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : energijateam.com


Vita: Število predstavnic nežnejšega spola v Energijateamu iz leta v leto raste. Morda bo to na koncu kar ženski klub ;) Kaj meniš o tem?
Mitja: Zame ste punce carice. Pri puncah opažam, da je večina športnic bolj doslednih in bolj vztrajnih od fantov, s tem imate veliko možnosti za uspeh. Ste pogumne, velikokrat se lotite zahtevnih tehničnih odsekov, sicer previdno, a zelo odločno in vztrajno. Pa če tudi se zgodi padec, zadevo ponovite in to preseneča in zapira usta tistim, ki dvomijo v vaš pogum in željo. Prav veseli me ta trend rasti zanimanja za gorsko kolesarstvo med dekleti in da se to dogaja v našem klubu. Z veseljem sodelujem v razvoju ženske ekipe in mislim, da je v bližnji prihodnosti čisto realna. Klub kot organizacija bo odprt za vse željne gorskega kolesarstva tako fante kot punce in to je v redu saj eni druge spodbujate, dopolnjujete in si pomagate.


V napadu letos na XC Samobor, foto Denis Peroš @denisperos

Kot oče, trener, aktiven tekmovalec, predsednik kluba in še kaj bi se našlo, opravljaš veliko nalog. Katera se ti zdi najzahtevnejša, katera najbolj zanimiva in kateri moraš namenjati največ časa?
Zagotovo je starševska vloga najpomembnejša in najzahtevnejša, predstavlja mnoge izzive za katere ne vem, kakšen bo izid, delam po najboljših močeh in kmečki pameti in upam, da se izkaže da imam prav.
Pravzaprav se v vseh mojih vlogah prepleta gorsko kolesarstvo kot rdeča nit in zato so vse vedno zanimive in se prepletajo in navezujejo. Rad jih opravljam, rad imam svoje življenje. Če dobro premislim bi ga še enkrat ponovil in naj se kar nadaljuje v tej smeri čim dlje časa.
Največ časa mi verjetno vzame vloga tekmovalca, vsaj z vidika treninga. Nisem med tistimi srečneži, ki jih je mati narava najbolj obdarila in tako mi v karieri ni preostalo drugega kot ogromno in pametno trenirati in še danes moram veliko delati, če se hočem hitro peljati.

Obe tvoji hčerki sta gorski kolesarki in že tekmujeta. Kot oče sicer še mladih športnic si vzporedno tudi trener in veš, kaj profesionalni šport prinaša. Bi si želel, da bi tvoja otroka postala vrhunska športnika? Zakaj ja in zakaj ne?
Pravzaprav vidim v profesionalnem športu dobre stvari. Resda so obremenitve velike, ampak kje pa danes niso? Tudi običajni ljudje v svojih službah garajo in marsikdo celo prigara poškodbo ali okvaro zaradi obremenitev na delu. Ves čas so pod velikim stresom in to že od otroštva, začenši s šolo. Ne morejo se posvetiti sebi in razvijanju svojih talentov, saj mora večina delati za druge in po njihovih zahtevah.
Tako se mi vrhunski šport ne zdi slaba izbira. Športnik gara, ni kaj, je podvržen možnostim poškodb in bolezni, a to vidimo tudi zgoraj pri običajnemu človeku. Na drugi strani pa se lahko osredotoči nase in na razvoj svojega talenta, ter dosego rezultata, ki si ga želi. Se ukvarja z aktivnostjo, ki mu je všeč in tako je služba tudi hobi. Tako nimam nič proti, če se hčerki odločita za to pot. Želim si, da se odločita za tisto, kar ju bo osrečevalo, tudi če to ni šport, vsekakor pa od mene dobita vso podporo.


Z Gregorjem Dimicem, partnerjem na 4 Islands in še kje ter desno roko v klubu

mtb.si: Tvoja vrnitev izmed veteranov med člane je bila res legendarna. Pa 4 Islands in še kaj. Imaš kakšen nov izziv? Ga iščeš?
Mitja: Po sezoni 2007 sem se zaradi pričakovanja rojstva hčerke umaknil s tekem, a nisem dolgo zdržal. Umik s športa me je takrat kar precej prizadel. Po 6-mesečnem premoru sem se vrnil popolnoma “v riti”, na masters dirki sem zaostal za krog. No, kot garač sem se seveda lotil treninga in tako hitro spet dobil stare noge. Po pravici povedano mi je bilo nerodno, da bi star 30-32 let z nekaj minutami prednosti zmagoval med veterani. Tako sem se odločil vrniti nazaj v kategorijo elite in ni mi bilo žal. Načrt vrnitve me je zelo motiviral in tako sem z lahkoto garal, no, ostalo poznate … Moja obljuba med elito je bila, da bom tam do 40. leta in tako je tudi bilo. Sedaj se tudi počutim bolj veteransko …
4 Islands mi je zelo pri srcu in nekako si sedaj ne predstavljam sezone brez te dirke.
Čeprav je vsako leto težje s treningom, si izzive še vedno iščem. Nekoč me je zanimal Cape Epic, a je nekako izginil z radarja, zamenjal ga je BC Bike Race, a bi za uresničitev potreboval kar dobro sponzorsko podporo.


Nekje sredi Cresa z Gregorjem na 4 Islands, foto AD

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Mitja: Najraje sem na lokalnih trailih Rašice z Dimicom ali Jonijem. Letos sva tudi s hčerko opravila eno Rašico in bilo je TOP.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Družinsko smučanje je kar dobra izbira.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
En del mladosti sem 100 % posvečen igral ragbi in verjetno bi to počel še danes, če ne bi dobil štipendije, s katero sem si ponovno lahko kupil kolo.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Imam najboljše kolo, kar sem jih kdaj imel - Cube AMS SLT, čistokrvna dirkaška polno vzmetena zverina, težka 9,5-9,7 kg, odvisno od gum.

Tvoje prvo kolo?
Moje prvo kolo je bil rdeč plastičen tricikel, s katerim sem se podil okoli bloka in po stanovanju.


XC Griči, foto Jani Brumat @brummy986

Tvoj vzornik?
Vzornikov nimam.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Kar smo naredili od leta 2008, ko smo začeli z akcijo dela z mladimi, in do danes, me navdaja z radostjo (enkrat bi morali predstaviti te številke …). Ni vrag, da nam iz teh generacij uspe razviti dobrih tekmovalcev.
Navijam za vse.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Pomembna je pot, ki si jo prehodil, rezultat je le nagrada.
Lahko pa dam nasvet mladim: Nikoli ne odnehaj, vztrajaj in poizkušaj, rezultat pride s časom.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Padcev je bilo ogromno, a najbolj se spomnim padca v Kamniku na legendarnih koreninah pri polni hitrosti z glavo v debelo drevo. Sicer ne vem, kako sem od tam na kolesu prišel po progi do feed zone na Žalah, a od tam dalje se spomnim, ko so se drli, da mi teče kri iz ušesa. Na srečo ni bilo hujšega. Čeprav so mi zabičali počitek, sva šla z Vrečko, ki je bil takrat še pri nas v ekipi, po dirki še na Črnivec (mladi pa neumni, kaj naj rečem).

Na uvodni fotografiji Mitja na poti na štart na 4 Islands, foto Andrej Čubra @andrejcubra

Preberi še
Na verigi: Vita Movrin
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.