Nedavno smo na Koroškem pri Petru Zajcu začeli novo verigo Med jezdeci. Peter jo podaja na Štajersko Mateju Obuju. Pero je s kolesarjem, ki je sedemkrat turistično prečkal Alpe, bil v preteklosti zaposlen pri Športnem centru Pohorje, je trenutno ena izmed gonilnih sil Specialized Bike Parka Pohorje, poznavalec uspešnih kolesarskih turističnih zgodb v tujini in kreatorj takšne doma, udaril debato, zakaj Slovenija ni kolesarska turistična destinacija.

Matej Obu
Vzdevek: Obu van Kenobu (okej, v resnici ne, tako mu reče samo Andrej D.)
Kraj: Maribor
Starost: 39
Klub: /

PZ: Kot nekoga, ki je že dolgo v takšni ali drugačni obliki prisoten v slovenskem turizmu, te izzovem s sledečim. Strategija razvoja slovenskega turizma 2012-2016 pravi, da je "kolesarjenje med najpomembnejšimi in najbolj trajnostnimi proizvodi aktivnih počitnic z več kot 8.000 km označenih kolesarskih poti." Potemtakem bi morala Slovenija biti prvovrstna kolesarska turistična destinacija. Kar pa ni. Imamo nekaj malega uspešnih zgodb, kar pa še zdaleč ni dovolj, da bi si rekli kolesarska turistična destinacija. Se strinjaš, smo se zgodbe lotili na napačnem in koncu in prodajamo nekaj, česar sploh nimamo?
MO: Zadnjič sem nekje slišal, da smo Slovenci narod tržnikov … Če to drži, me ne čudi, da smo Slovenijo kot kolesarsko turistično destinacijo začeli graditi na osnovi marketinškega plana. Ta pa ima za temelj kvazi dejstvo, da imamo pri nas mrežo osnovne kolesarske infrastrukture (ločene kolesarske poti, steze, enoslednice in kolesarski parki) razvito. Morda imamo teh 8.000 km prometnic res označenih (čeprav tudi tega ne verjamem čisto), kar pa še ne pomeni, da v Sloveniji dejansko obstaja razvita mreža takšnih ali drugačnih ločenih kolesarskih poti, ki so osnova za, kot si omenil, prvovrstno kolesarsko turistično destinacijo. V zadnjem času se v kolesarski srenji veliko govori o prihajajočem Zakonu o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju in o dvonamenski rabi planinskih poti. Mislim, da niti nov zakon, niti debata o dvonamenski rabi poti ne bosta rešila manjka na področju kolesarske infrastrukture, ki smo ga v zadnjih nekaj letih pridelali v primerjavi z državami, v katerih so spoznali ves potencial kolesarskega turizma. Posledice tega spoznanja so dobro vidne in slišne ... Mislim na posebej za namen razvoja kolesarskega turizma grajene kolesarske poti in na šelestenje denarja, ki ga kolesarski turisti puščajo na Tirolskem (južnem in avstrijskem), ob Gardskem jezeru, v Livignu, v Dolomitih, na avstrijskem Štajerskem, v švicarskem Graubündnu, v nemškem Schwarzwaldu, v francoskih Alpah, ob vseh večjih evropskih rekah. O kolesarskem turizmu se veliko govori tudi v slovenski turistični industriji, žal pa investicij v osnovno kolesarsko turistično infrastrukturo, ki bi bila osnova za vzpostavitev tržno zanimivih kolesarskih turističnih proizvodov (razen nekaj svetlih izjem) ni.

Verjameš, da lahko postanemo prvovrstna kolesarska turistična destinacija? Smo sposobni preseči svoje majhne vrtove in združiti interese?
Morda pa je za to zdaj pravi čas. Aktivni poletni turizem pri nas namreč postaja zaradi splošnega stanja v svetovnem gospodarstvu in klimatskih sprememb vse pomembnejša gospodarska panoga, ob že ustaljenih turističnih proizvodih (zimski, zdraviliški in kongresni turizem). In kolesarski turizem prav gotovo je turistični proizvod z na eni strani ogromnim tržiščem, na drugi strani pa je praktično vsa Slovenija s svojimi naravnimi danostmi in bogato zgodovino več kot primerno območje za razvoj kolesarskih turističnih proizvodov. Bo pa treba ukrepati zelo hitro in delovati skrajno povezovalno, ker nas bodo drugače povozili naši južni bratje na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, Črni Gori in Makedoniji. V vseh naštetih državah so se namreč že lotili gradnje kolesarske infrastrukture. Mislim, da pri nas ni toliko težava v zakonodaji, kolikor je v nepovezanosti in ne-prepoznavanju osnovnega problema. In to je, da nimamo sistemske rešitve financiranje gradnje in vzdrževanja primerne osnovne kolesarske infrastrukture oziroma mreže specializiranih kolesarskih poti.

Zdi se, da pri tem nacionalne meje niso pomembne. Kakšne so tvoje izkušnje iz skupnega produkta sezonske vozovnice GraVity Card 11 kolesarskih parkov štirih držav, v katerem je tudi Specialized Bike Park Pohorje?
Avstrijci, ki so projekt GraVity Crad zagnali, so pragmatiki. Hitro so ugotovili, da je ciljno območje 6 avstrijskih kolesarskih parkov dosti manjše kot območje 6 avstrijskih in še kakšnega nemškega, češkega ter slovenskega. In so začeli brez fige v žepu iskati partnerje. Proizvod GraVity Card se hitro prijema, število kupljenih sezonskih vozovnic je vsako leto večje, kupci so vse bolj mednarodni. Zakaj? Ker je enostaven in funkcionira … in predvsem, ker ponuja skoraj neomejene freeride in DH užitke v kar 11 kolesarskih parkih v širši regiji. Ampak za to najprej potrebuješ spodoben kolesarski park, torej specializirano grajeno kolesarsko turistično infrastrukturo!

Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Ker jih je bilo zadnje čase bolj malo je odgovor: kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli, samo da je!!!

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Z Izidorjem, Jano in Larsom …

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Peš bi preklinjal, zakaj se nikamor ne premaknem in zakaj še nihče ni iznašel kolesa …

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu?
Ker sem trenutno brez kolesa novejšega datuma izdelave, je moje najljubše skoraj 15 let star predelan Stumpy rumene barve s trdo vilico … najljubši na njem mi je napis "Handmade in the USA". Ker je preživel vsaj 3 Transalpe in 5 let v kleti, a se kljub temu še vedno odlično pelje, bo že držalo, da Amiji znajo (so znali) delati dobra kolesa.

Tvoje prvo kolo?
Rdeč mini pony, ki je skupaj z mano preživel kar nekaj dobrih padcev.

Tvoj vzornik?
Moj oče … kliše??? Niti ne!

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Po novem dva: Izidor in Lars.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
V življenju sem dobil kar nekaj dobrih nasvetov, žal pa se nisem držal skoraj nobenega. Torej, moj nasvet drugim: upoštevajte dobre nasvete!!!!

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Ni bil s kolesa (teh je bilo za čuda zelo malo), ampak na smučeh, na Voglu, pred mnogimi leti, na glavo … se še zdaj malo pozna.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.