Medtem, ko njegove knjige v knigarnah in knjižnicah premeščajo med domišljijsko literaturo, Armstrong še vedno ni priznal, da Američani niso bili na luni. Šalo na stran - čeprav je komaj kaj povezan z gorskim kolesarstvom in čeprav intervju z Oprah niti ni bil tako dobro gledan, limonada z Lancom vpliva na celotno kolesarstvo. Da bi bilo zaradi tega na olimpijskih igrah kaj manj kolesarstva, pa se ni bati. OI bolj potrebujejo kolesarstvo kot narobe.

Lancov resničnostni šov je dal misliti Urošu in tu je njegova kolumna. Andrej D.

 

Čeprav sem zaprisežen gorski kolesar, ne morem mimo zgodbe o Armstrongu. Na Tour sem dejansko navajen kot dojenček na mamino mleko. Julija si drugače sploh ne predstavljam. Takrat me ob gledanju kakšne epske etape zagrabi tudi, da bi si kupil specialko in šel na brutalen trening. No, zadovoljim se z desetkratnim vzponom na priljubljeno Rašico, z gorskim kolesom seveda.

S kolesarstvom, tistim ta zaresnim, sem se srečal leta 1990. Ne morem reči, da smo orali ledino, a bili smo med prvimi. Moj idol je bil absolutno John Tomac in nihče drug. Super univerzalen gorski kolesar s cestno in bmx preteklostjo. Ja, zaradi njega sem gorsko kolesarstvo vzljubil, oziroma se mu predal do današnjih dni oziroma do takrat, dokler bom lahko kolesaril.

Podobna zgodba se je začela pisati tudi z Armstrongom, morda malenkost prej tudi s Pantanijem. Il Pirata oziroma Slonček je bil tista oseba, ki me je prikovala pred tv in posledično v spremljanje Toura. Nihče prej, najsi bo to Greg Lemond ali pa Veliki Mig (Indurain) nista name naredila nobenega posebnega vtisa. Morda sta bila premalo karizmatična, za gorskega kolesarja nezanimiva. Prišli so Touri, ko se je pojavil veliki Lance. Dirke so bile zanimive, šov je bil neizbežen, s sotekmovalci pa je pometal kot za stavo. Američan je bil dejansko premočan. In to ne samo enkrat. Kar sedemkrat je uspel dobiti Dirko, in to zapovrstjo.

Zame je bilo gledati Tour nekaj neverjetno zanimivega, kot sedaj morda kakšno dobro dirko svetovnega pokala v spustu. A vendarle je Američan v meni vzbudil zanimanje tudi po drugi, bolj znanstveni plati. Njegovi treningi so bili drugačni, vrtenje pedal je bilo kot poezija. Da je premagal zahrbtno bolezen, me je še dodatno podžgalo, da sem treniral (čeprav le zase) bolj zavzeto in marljivo. Tudi pivu sem se odrekal v tistih časih, ja tudi pivu. Da ne bi dobil pivskega trebuha in bi bil bolj čim bolj izklesan, čeprav je bilo to pri moji rahlo prekomerni teži seveda skoraj nemogoče, a pustimo malenkosti. Lance je vplival na moje življenje in dojemanje športa. Knjige, prehrana, dirke, videi, vedno z Lanceom v glavni vlogi. Jana Urlicha sem preziral, saj sem zanj govoril, da je tista vzhodnonemška šola, ki je vključevala tudi medicino. Dopinški škandali, ki so se dogajali, me enostavno niso zanimali in si jih nisem jemal k srcu. Morda sem ter tja, če seveda ni bil omenjen nihče od tistih meni priljubljenih kolesarjev. Ja, bil sem zaslepljen, čeprav sem vedno govoril, da je tudi v kolesarstvu prisoten doping, ravno tako kot pri atletiki, nogometu … Lanca, sem še vedno občudoval. Bil je tipični profi. Od nog do glave. Izreden imidž, zvezdniški nastop, morda dejstvo, da prihaja iz Texsasa, pa nisem ravno Bushev fan, in predvsem čista ampak res čista profesionalnost, ki je malo mejila že na samovšečnost, a vse to sodi zraven , če si seveda šampion. V marsičem me je impresioniral. Bil je ''džek''.

Leta 2005 se je upokojil in z njim tudi moje zanimanje za Tour. Vse do leta 2009, ko je napovedal vrnitev. Ou jeah sem si rekel, spet bodo juliji rezervirani za gledanje Dirke in moja forma bo v avgustu zopet na vrhuncu. Res je bilo tako. Forma na vrhuncu, v bifeju pa na limonadi. Super je bilo. Res ni zmagal, a je bil na Dirki. Zame je bilo dovolj, nisem bil pa popolnoma zadovoljen, da se je Alberto zavihtel na najvišjo stopničko. Ni mi všeč, Contador namreč. Nekaj me moti na njem, a ne vem kaj. No, važno je bilo to, da sem bil v formi. Ja, tako je name vplival veliki Lance Armstrong. Ameriško božanstvo, ki je nosilo Oakleye.

Ja Oakleye, pa čeprav je po moje bolj kot Lance na izbiro te znamke očal vplival H Ball Greg Herbold, s tistimi rumenimi Frogskinsi pod čelado Shoei na pisani Koga Myati. A Oakley je Oakley, vsaj zame. In v zmagovitem Armstrongovem nizu sem si tudi sam omislil tise rumene M- Frame, ki jih je nosil, ko je imel oblečeno maillot jaune. To in pa Livestrong zapestnica, pa še ta ne direktno zaradi njega, sta bila edina artikla, ki sem ju kupil. Bili pa so mnogi, ki so kupovali drese, US Postal, Discovery in RadioShack, pa kolesa Trek, pa Nike ….. To me ni pritegnilo. Škoda ali hvala lepa za reklamo in podporo nekomu? Ja zapestnica je na roki, očala, čeprav rumena, niso ravno direktno povezana z Božanstvom, dres, kolo, šprinterice pa vsekakor so. Morda zaradi tega nisem kupoval ostalih stvari, pa tudi, kako bi pa gorski kolesar izgledal z US Postal dresom? Nikakršno, vsaj meni se tako zdi, no, lahko bi si nabavil Mellow Johnny's (kolesarska trgovina v Austinu) dres, ki ga je nosil na 100 miljah Leadvilla, ene redkih gorskokolesarskih dirk, kjer je nastopil, a brez veze, saj prisegam na široke hlače.

Čeprav se je že nekaj let šušljalo o Armstrongovi povezanosti z dopingom, si nisem preveč jemal k srcu. Bil sem že starejši, v glavi imel dosti stvari poštimanih in tudi prišel do spoznanja, da je doping nekaj skoraj povsem običajnega v športu, še posebej, če se tam vrti veliko denarja. Denar je sveta vladar, nekaj bo vsekakor na tem. Poglejmo samo nogomet, pa nam bo vsem jasno, dresi nogometnih zvezdnikov (ne poznam jih, zato jih ne bom našteval) na vsakem koraku, polni lokali ob velikih tekmah, nabiti stadioni in pregrešno drage vstopnice, pa še moj najljubši proizvajalec piva je pokrovitelj lige prvakov. O dopingu se tam skoraj ne govori. Čudno, ampak. Če se obrne ne vem koliko miljard zelencev na leto, je tudi bolje tako, vsaj za množice, da bodo še vedno veselo zapravljale za drese, kjer na hrbtu piše ime tega ali onega, spodaj pa številka ... No, malo sem se izdal, saj sem tudi sam priznal, da sem posledično kupil dva izdelka, povezana s kolesarskim Božanstvom.

Na dan je prišla Hamiltonova knjiga, pa pred njo še LA Confidential, kjer je bilo Božanstvo razkrito v vsej bedi dopinga. Obtožbe so se vrstile in prišlo je tudi poročilo USADE, protidopiške komisije. V moji glavi najprej šum, potem branje vseh mogočih forumov ter spletnih strani. MIT O Armstrongu oziroma Božanstvu se je začel sesuvati. Vsi so govorili le o tem. Bili pametni na forumih, se že mesebojno pljuvali … Sam sem ostal miren. Pogledal sem zapestnico, ta je že tretja, ki jo nosim in si rekel: ''Kupil sem te zaradi Armstronga, a dolar je šel v Livestrong''. S tem sem se nekako potolažil, a name je še vedno vplivalo dejstvo, da če je kriv on, so krivi vsi. Konec koncev, tudi Vinokurova so ujeli, mu prepovedali dirke za dve leti in potem se je vrnil čist. Ah, dajte no. To pa so zgodbice za otroke, tako kot moja morda? Ne, ne, to pa ne. Vino se je lani poslovil z zmago v Londonu in tako sklenil ''brezmadežno'' kariero. V bistvu je greh zaradi katerega ni smel tekmovati že pozabljen, in Vino ostaja car v očeh mnogih. Kaj pa veliki Lance? Božanstvo, pribito na križ, je ostalo brez vseh rezultatov, vsaj tistih najbolj odmevnih. Podrl se mu je svet. Dosmrtno so mu prepovedali tekmovati in ga s tem zadeli naravnost v srce. V bistvu ne v srce temveč v negov veliki EGO. Ego, ki ga je hranil z zmagami, z zmagami v triatlonu, amaterskimi dirkami, teku, pač kjerkoli. Lance je bil vedno lačen zmag in zato ni izbiral sredstev. Še takrat, ko bi lahko komu prepustil etapno zmago, ga je raje odšprintal v klanec in ga pred ciljem namahal, da se je kar kadilo. No, samo enkrat je naredil izjemo, ko je pustil povratniku Marcu Pantaniju etapno zmago, to je bilo milostno dejanje, ki je Marca najbrž bolj ganilo kot vse ostale. Teksačan je pač tak, lačen zmag. Samo zato, ker mu je USADA vzela pravico do nastopanja na tekmovanjih, predvsem triatlonu, ki je njegova ljubezen že od otroštva, je bil pripravljen stopiti pred kraljico šovov Oprah ter priznati grehe in hkrati upati na pomilostitev. Če mu je res toliko do tekmovanj, sem mislil sam pri sebi, pa naj naredi svojo serijo, ki ne bo pod okriljem USADE ter tekmuje tam. A to najbrž ni enako. On je le šampijon, tekmovalec, borec in marketinški magnet.

Ja, marketinški magnet. Po poročilu in odvzemu elitnih zmag (čeprav je na twitterju objavil pomenljivo fotografijo, ko se je vrnil z dopusta na Havajih) so mu obrnili hrbet tudi tisti, ki so ga hranili: Oakley, Nike, Trek so bili dve desetletji z njim, Oakley tudi med odsotnostjo z dirk, ko je premagoval raka. Logično je, da s tem ščitijo svoje ime in se distancirajo od Božanstva, ki je lagalo in puščalo živeti v laži na milijone ljudi, vendar preden tožijo Armstronga, naj se vprašajo, na račun koga so zadnje desetletje in še nekaj kovali astronomske dobičke. Recimo Trek je glede na moje laično mnenje prodal vsaj dvakrat toliko specialk več kot kdaj koli prej, Oakley, pa čeprav podpira množico odličnih športnikov, od golfistov, smučarjev, atletov!, in še koga, je zagotovo na račun Armstronga dodobra napolnil svoj mošnjiček, prav tako Nike in še bi lahko naštevali. Če bodo tožili njega, naj jih on nazaj, saj je bil prav on ikona, ki so jo prodajali poleg svojih izdelkov. Sam ne bom tožil Oakleya, ker sem kupil očala posledično zaradi njega, marsikateri ''amerikanos'' pa je kaj takega čisto zmožen ušpičiti in tudi uspeti.

Po tej odisejadi je namreč Lance Armstrong največje zlo po drugi svetovni vojni in po razstrelitvi dvojčkov sredi New Yorka. Za mnoge, tudi tiste, ki kolesarstva ne spremljajo, vendar se naslajajo nad zgodbo, ki je podobna kot Dallas in pa Dinastija, v glavnem ena huda limonada, pa je to boj proti goljufu, ki je okrog prinesel cel svet in je le ta zaradi njega čisto na tleh. Ponavadi so najglasnejši tisti, ki športa, oziroma kolesarstva sploh ne poznajo niti ga ne spremljajo, kaj šele, da bi kdaj tudi sami kolesarili. Ponavadi so to tisti, ki vihtijo v eni roki daljinca, v drugi roki pa imajo vrečko čipsa (se opravičujem za slabo prispodobo). Takih je po forumih in pri komentarjih pod članki enormno veliko. Veliki Lance, Božanstvo, je prinesel cel svet naokoli. Zaradi njegovega greha ne moremo več normalno spati, niti dihati več ne znamo. A poglejmo z druge plati. Koliko ljudi je prav zaradi lažnivega šampiona začelo kolesariti? Najbrž ogromno, koliko ljudi se je zaradi njega bolj kot kdajkoli prej začelo trenirati in se dokazovati in navsezadnje, koliko ljudem je bil in mislim, da je še, Lance Armstrong idol, heroj in navsezadnje Božanstvo, v katerega verjamejo pri boju z zahrbtno boleznijo? Premagal je raka in je idol mnogo katerega bolnika. Na to pa se v tej zgodbi nihče ne ozira. Organizacije Livestrong brez njega najbrž ne bi bilo, pa čeprav je moral zaradi grehov nenazadnje sestopiti z njenega vrha.

Tudi to je Lance Armstrong. Človek, ki je razpet med lažjo in Božanstvom. Človek, čigar duša najbrž ne bo nikdar čista in človek, ki je poosebljal kolesarski šport zadnjega desetletja in pol. Po njegovem odhodu se mi zdi, da je vsak šampion, pa čeprav je stopil na najvišjo stopničko Toura, stopil v prevelike čevlje. Lance je bil prvi, ki je z lahkotnim pedaliranjem, ubijalskim nagonom (Pustimo Eddya Mercxa ob strani), eliminacijo ter spopadi ena na ena razorožil še tako dobrega nasprotnika. Tega ni več in zato se mi zdi vredno pustiti lik in delo Lancea Armstronga takšno kot je: neustavljivi, egoistični šampion in zmagovalec SEDMIH dirk po Franciji.

Kje pa je sedaj moj heroj iz mladih let John Tomac? Pri meni še vedno na vrhu, saj še rad pogledam kakšen posnetek dirk iz daljnih devetdesetih let, kjer uživam ob njegovem super stilu vožnje (vsaj za takrat), spretnostih in znanju. In kje bo Veliki Lance? Še vedno bo prisoten v mojem spominu, predvsem pa se bo pojavil takrat, ko po štirih urah poletnega treninga ne bom več mogel obračati pedal. Takrat bo prišel ne glede na to, ali bom imel na sebi tista očala z rumenim okvirjem. Lance bo zame še vedno ikona. Je...a ga, takle mamo. Svet se vrti naprej.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.