Sreda 14. januar

Prečenje meje med Italijo in Švico je obetalo zanimiv prvi Snow Epic. Snežinke in obetajoče stopinje okoli ničle so dajale prvi pravi predznak o snežni preizkušnji. A bolj kot se je bližal cilj v osrčju švicarskih Alp, bolj je kazalo na to, da snega ne bo ravno v izobilju.

Engelberg, smučarsko središče, ki s svojo okolico šteje dobrih 4000 prebivalcev, nas je pričakal v dokaj žalostni podobi. Na 1000 metrih nad morjem dež in nič kaj epska okolica s pogledi na vršace in na najvišji vrh Titlis, 3239 metrov nad morjem, ovite v meglo.

“Check in” na razstavnem prostoru, srečanje z nekaterimi znanimi kolesarji in spoznavanje novih soborcev ter čakanje na večerne napotke organizatorja pred prvo izmed petih etap, četrtkov cross country, je minilo v sproščenem vzdušju. Vreme in snežne razmere pa so bili glavna tematika druženja. Predvsem pa tudi govorice, da bi lahko ostali brez kakšne etape ali pa bi kakšno skrajšali.

122 nastopajočih, z nekaj zvezdniki na startu vred, nestrpno pričakuje prvo etapo. Prav tako tudi midva z Danijem, ki želiva kot prva dokončati Snow Epic na singlespeedih. Upava na najboljše. Tudi na pravo zimsko vreme!


Četrtek 15. januar

Jutro je napovedovalo nič kaj prijeten prvi dan dirkanja. Dani je moral uro pred startom menjati zračnici, saj sta mu preko noči spustila oba plašča, tako da je bilo kar nekaj živčnosti. Dani je rekel, da je to znak in da mu nekdo nekaj sporoča. Zgleda se je slaba karma prelevila name, saj sem imel kar nekaj tehničnih težav v začetku dirke. Ko so bile težave odpravljene, pa sem z okoli sto desetega mesta le s težavo lovil ubežnike. A dirka je bila zanimiva in nič kaj dolgočasna, čeprav je pomanjkanje snega in to ni tisti pravi Snow-Epic ampak …


… Ice Epic

Start prve dirke je uspel, helikopter v zraku, snemalci povsod, snežna podlaga na začetku, a prvi vzpon klasičen, asfalten. Zatem spust po zamrznjeni peščeni podlagi in nadaljevanje po progi, ki v “tapravem” zimskem času deluje kot tekaška. Prekrasna panorama, a zelo ledena podlaga. Ponekod je bilo potrebno več kaskaderskih spretnosti kot pa fizične pripravljenosti, a vseeno. Leteči start v štiri petkilometrske kroge. Ne sliši se veliko, niti ni po času. A sprinterska preizkušnja po ledu je bila za mnoge težja, kot če bi potekala po celem snegu. Kar nekaj tekmovalcev se je odločilo za spike – plašče z žebljički, a zaradi tega niso bili ne vem kako hitrejši, saj jih je ponekod upočasnila asfaltna ali pa makadamska podlaga.

Hitri štirje krogi in uvodna vzpon in spust so bili zelo hitri, saj je bila povprečna hitrost zmagovalca krepkih petindvajset kilometrov na uro. V ospredju se je bila bitka med desetimi favoriti, potem nekaj zatišja in nato dokaj strnjena skupina štiridesetih kolesarjev. Na koncu te skupine se je držal tudi Dani in uspel prevoziti ciljno črto kot dvainštirideseti, kar se ujema tudi z njegovo startno številko. Sam nisem imel sreče na začetku, saj sem moral na začetnem vzponu s kolesa sestopiti kar trikrat in reševati tehnično težavo oziroma zadnji verižnik ter preskakovanje verige. Nato sem s skoraj zadnjega mesta uspel prilesti do oseminšestdesetega.

Uroša in Danija oblači


Bitka v ospredju pa je potekala kot v zlatih devetdesetih letih gorskega kolesarstva. Zmagal je Španec Tomi Misser (starejši se ga spomnite kot konkurenta Nicolasu Vouillozu v mladinski konkurenci), drugi je bil prvi olimpijski zmagovalec v olimpijskem krosu Bart Brentjens, tretji pa Rune Hoydahl, aktualni veteranski svetovni prvak in zmagovalec desetih dirk svetovnega pokala. Velja pa omeniti še enega gorskega kolesarja devetdesetih, na osmo mesto se je uvrstil Britanec Gary Foord.


Spremembe, spremembe

Zaradi obilice težav s snegom je spremenjen tudi petkov program. Vzpon ostaja, spust bodo nekoliko skrajšali, predvsem na račun varnosti, saj je na pobočjih kjer ni dovolj snega, vse dodobra pomrznjeno. Prav tako ne bo nočnega paralelnega slaloma, nadomestil ga bo eliminator. Vse skupaj pa bo po vsej verjetnosti in trenutni vremenski napovedi začinil veter z dežjem, v višjih legah pa s snegom.

www.snow-epic.com

Na uvodni fotografiji na čelu Namibijec Mannie Heymans, legenda afriškega kolesarstva, zmagovalec prvega Cape Epica, ki je lani južnoafriško preizkušnjo opravil kar na tolstem. Vse foto Uršula Kordiš.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.