Evropska kolesarska zveza (zagovorniška ECF, za razliko od športne UEC) je nedavno izdala drugo raziskavo z naslovom Evropski kolesarski barometer (prvo so objavili leta 2013).

Na lestvici “najbolj kolesarskih” je Slovenija z 12. mesta skočila na 7. med 28 zajetimi državami. Upoštevajo se varnost kolesarjev na cestah, uporaba koles, kolesarski turizem, velikost tržišča in zagovorništvo. Slovenija je prva po velikosti tržišča, seveda gleda na število prebivalcev.

Kaj bi se spremenilo, če bi gledali samo gorsko kolesarjenje? To so se vprašali pri evropskem mtb združenju IMBA.

Pa je Peter Zajc iz slovenskega mtb konzorcija oprimopoti.si za IMBA Europe, katerega članica je sicer druga slovenska organizacija Slovenska kolesarska mreža, opravil raziskavo med zagovorniško aktivnimi gorskimi kolesarji iz osemnajstih držav. Povprašal jih je o dostopu do poti v njihovih državah, o financiranju za gradnjo in vzdrževanje poti, strategijah razvoja in še čem.

Tu je “zmagala” Škotska pred Poljsko in Anglijo, Slovenija je na repu, le pred Avstrijo in začuda Italijo. Ali to pomeni, da kolesarska politika v posameznih državah pozablja na gorsko kolesarstvo?


Pero pojasni svojo raziskavo

Peter Zajc iz odprimopoti.si je za mtb.si pokomentiral svoje izsledke

Po domačih in tujih raziskavah je vožnja po "singletracks", enoslednicah, v naravnem okolju, tisti način vožnje z gorskim kolesom, ki je visoko željen. Pri tem se kot gorski kolesarji soočimo zakonodajo, ki ureja, ali bolje rečeno poskuša urejati, dostop do naravnega okolja.

Zakonodaja v Sloveniji je zapletena. Zanimalo me je, ali smo v evropskih okvirjih glede tega nekaj posebnega.

Spomladi 2015 sem izvedel raziskavo, ki je temeljila na anketiranju in intervjujih predstavnikov "MTB advocacy groups" – gorskokolesarskih zagovorniških skupin. Kontakte sem pridobil s strani združenja IMBA Europe. Praviloma so to bile skupine, ki se združujejo na evropski ravni v IMBA Europe. V prvem koraku sem pripravil spletni vprašalnik, kjer so me zanimali stvari, kot so npr:
• na kakšen način je MTB dostop zakonodajno urejen;
• konkretno ali je določena vrsta obstoječe infrastrukture dovoljena za vožnja ali ne (npr. planinska pot, gozdna pot, poljska pot 1);
• ali obstajajo kakšne nacionalne/regionalne strategije za razvoj MTB;
• ali obstajajo kakšna namenska sredstva za razvoj in vzdrževanje poti in druge infrastrukture;
• stopnja zadovoljstva z obstoječim stanjem.

V drugem koraku sem s tistimi, ki so bili pripravljeni, izvedel še krajši Skype intervju.

Pri interpretaciji podatkov je potrebno upoštevati, da so to odgovori ene osebe, ki naj bi sicer kot predstavnik zagovorništva na nacionalni ravno relativno dobro poznal obstoječe stanje v svoji državi. Vendar se je iz nekaterih odgovorov in kasnejšega intervjuja pokazalo, da temu ni vedno čisto tako. Predvsem v državah, kjer se pojavljajo razlike med deželami/pokrajinami.

Splošna ugotovitev je, da države povsem različno urejajo dostop do tovrstnih poti v naravnem okolju. Nekatere na ravni držav, druge na ravni regij/dežel/pokrajin, nekatere na ravni občin, nekatere na vseh treh ravneh. Približno polovica držav pozna razlike med dostopom na zasebnih in javnih zemljiščih, polovica pa ne. Večina držav na nacionalni ravni nima oblikovanih strategij razvoja gorskega kolesarstva, kot tudi ne trajnostnih, namenskih sredstev za vzpostavljanje in vzdrževanje poti in druge infrastrukture.

V enem izmed vprašanj me je zanimala tudi stopnja zadovoljstva z:
• zakonodajnim okvirjem dostopa do naravnega okolja;
• obstoječimi strategijami za razvoj gorskega kolesarstva;
• obstoječim financiranjem za razvoj poti;
• obstoječim financiranjem za razvoj druge infrastrukture (npr. pump track, spretnostni poligoni 1);
• obstoječim financiranjem za vzdrževanje poti;
• obstoječim financiranjem za razvoj druge infrastrukture (npr. pump track, spretnostni poligoni 1).

Odgovore sem združil v indeks (ponderirano povprečje) in mu rekel "MTB access index". To je objavila tudi IMBA Europe. Celovito poročilo raziskave bo objavljeno tekom leta.


Ne čudi, da se je najvišje uvrstila Škotska, kjer je gorsko kolesarjenje nacionalni šport in pomembna turistična panoga. In k razvoju tega tudi sistematično pristopajo. Relativno visoko so še Poljska, Anglija in Češka. Slednja je s svojim "trejl centri" zadnje čase tudi zgled Sloveniji. Slovenija glede "naklonjenosti" gorskemu kolesarjenju sicer sodi v zadnjo petino držav. V tej skupini je recimo tudi Avstrija, kjer se niti po gozdnih cestah ni dovoljeno voziti s kolesom – razen če je izrecno dovoljeno. Res je, da od tega izstopa predvsem dežela Tirolska s svojim modelom nadomestil lastnikom zemljišč in razvito infrastrukturo. Vendar ravno ta model je bil tisto, kar je avstrijski sogovornik iz Upmove vidi kot napačnega, saj deluje le tam, kjer obstaja ekonomski (turistični) interes, nikjer drugje v Avstriji pa ne.

Italijanski sogovornik iz Happy Trail MTB je morda ravno tisti, ki je pokazal delno "nepoznavanje" regionalnih razlik znotraj Italije, dobro pa je poznal situacijo v regiji Piemont in zato stanje bolj odraža njegove stališče za pokrajini Piemont. Veliko oviro razvoju legalnih poti in druge infrastrukture je videl v zakonodaji in vprašanju odgovornosti, kjer je lažje narediti npr. nogometno igrišče kot pa pump track. Med konflikti pa je izpostavil tistega z lovci, saj ti plačujejo za lov, gorski kolesarji za vožnjo pa ne. In menda ob nedeljskih vožnjah vsaj nekajkrat letno naletiš na skupino lovcev.

Torej, ali smo v Sloveniji nekaj posebnega glede zapletenosti? Kot kaže, niti ne. Je pa na nas ali bomo svoje res dobre naravne danosti znali skupaj usmeriti v smeri Škotske ali recimo Češke.

www.ecf.com/ecf-cycling-barometer
imba-europe.org

Za uvodno sliko je infografika iz barometra ECF

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.