Vrata v elitno kategorijo olimpijskega krosa so mu bila odprta na stežaj, a se je odločil preizkusiti na cesti. A čez manj kot tri tedne se vrača na “brezpotja”. Cilj? Medalja v olimpijskem krosu v Riu.

Govorilo se je že nekaj časa. Nato je prišla novica, da je Peter Sagan prijavljen na Dirko, takoj za tem pa naj bi začel priprave za Rio. Ok. Saj je najboljši slovaški cestni kolesar, kaj je tukaj spornega? V bistvu nič, če ne bi šel na priprave za dirko v gorskokolesarskem krosu! Ja, Peter Sagan se vrača tja, ker je kot mladinski svetovni prvak sklenil svojo gorskokolesarsko pot. Seveda ni šlo brez zapletov. Najprej prošnja za tako imenovani “wild card” oziroma posebno povabilo, na koncu pa se je Sagan odpovedal mestu v cestni ekipi in tako bo nastopil na dirki z gorskimi kolesi. Seveda je s tem, če se ne motim, odškrnil mesto na olimpijskih igrah trenutno 32. na svetu Michalu Lamiju. Letos je, z dovoljenjem šefa ekipe, nastopil na dveh dirkah z gorskimi kolesi in sicer v Avstriji, kjer je zabeležil padec ter je odstopil, in na dirki v čeških Teplicah, kjer je zasedel četrto mesto.

Gorskokolesarski pedigre in prelomno leto

2008 se je pisalo in Sagan je postal evropski prvak med mladinci. Za seboj je pustil Ukrajinca Mihajla Batsutsa in Švicarja Matthiasa Ruppa. Istočasno je v kategoriji do 23 let naslov slavil svoj tretji zaporedni naslov Nino Schurter, ki je bil v zadnjem letu med mlajšimi člani hitrejši od Francoza Stephana Tempierja in Švicarja Mathiasa Flückingerja. Med člani pa je bil tisto leto evropski prvak Jose Antonio Hermida.

Tudi svetovno prvenstvo v Val Di Sole je bilo zanimivo. Dolina sonca je bila srečen kraj za Tanjo Žakelj, ki je osvojila naslov najboljše v kategoriji do 23 let. Do 23 let je slavil danes že 5-kratni svetovni prvak v elitni konkurenci Nino Schurter, med elito pa sedaj že upokojeni švicarski as Christoph Sauser. Med mladinci pa ... Peter Sagan.

V sezoni 2008 pa to niso bili edini uspehi Slovaka. Že pozimi je v italijanskem Trevisu za le eno sekundo zgrešil naslov svetovnega prvaka v ciklokrosu. Uvrstili so ga tudi na seznam najperspektivnejših kolesarjev tiste sezone, na koncu je ta laskavi naziv tudi osvojil.

A cesta mu je bila tisti pravi izziv in za sezono 2009 je podpisal prvo profesionalno pogodbo s cestno ekipo. Zadnje leto je član ekipe Tinkoff, je aktualni svetovni prvak, zmagovalec kar nekaj odmevnih dirk, “mož v zelenem” na dirki po Franciji, zmagovalec dirke po Kaliforniji, ostale rezultate si lahko prebereš na njegovi spletni strani. Včeraj pa so naznanili tudi tiste govorice izpred nekaj tednov: ker Oleg Tinkoff razpušča ekipo, je Sagan iskal novega delodajalca. No, drugi so iskali storitve svetovnega prvaka. Najboljše pogoje so mu ponudili pri ekipi Bora - Hansgrohe (letos se ekipa imenuje Bora - Argon 18), kjer bo dirkal tri sezone. Opremljevalec koles naslednje leto pa bo Specialized, ki bo s tem še vedno znal tržiti Petrovo ime.


Sagan se je že v začetku aprila navajal na gorsko kolo.

“Rock” zvezdnik

Najprej je bil Sagan navihan, saj se spomnite tistega prijema hostese za zadnjico, zaradi česar je bil tudi kaznovan in v medijih zelo kritično obravnavan. V lanski sezoni pa je že pred osvojitvijo naslova svetovnega prvaka nekoliko popestril svojo zunanjo podobo z drugačno pričesko, ki je do danes pridobila že kar nekaj centimetrov v dolžino. Tudi stil oblačenja je tak, kot bi se sprehajal po modni brvi ali preveč gledal Hollywoodske zvezdnike. V bistvu Peter Sagan živi zvezdniško življenje, vsaj njegov imidž daje tak občutek. Že lani je presenetil z video spotom. Za enega svojih pokroviteljev je posnel “remake” pesmi filma Grease Johna Travolte in Olivie Newton John. Bil je smešen in neroden, no kakor za koga.

Potem pa letos kot strela z jasnega spot, ki predstavlja legendarnega Rockya Balboo / Sylvestra Stalonea. Seveda se k njegovem zvezdniškem stilu pridajejo tudi hudi avtomobili. A vse to si pri svoji letni plači lahko privošči. Tudi luksuzno križarjenje z jahto takoj po Dirki po Franciji. Vse to izveste, če spremljate njegov profil Instagram, kjer ima preko pol milijona sledilcev.

In v takšnem tempu, kot ga kaže, se bo doba Sagana nadaljevala kar nekaj let. Če primerjamo gorskokolesarski svet, ugotovimo, da po Gregu Herboldu v začetku devetdesetih let, Cedricu Gracii, Shaunu Palmerju, bratoma Fumić, ki sta okoli leta 2008 začela tudi v gorskokolesarskem krosu orati ledino z neko popolno celostno podobo in kompresijskimi nogavicami ter kasneje Mani s širokimi hlačami, v gorskem kolesarstvu nespornih “rock zvezdnikov” ni. So le posamični prebliski. Zato bi bilo dobro imeti kakšnega kroskantrijaša tipa Geoff Kabush s hudimi zalizci in nogovicami do kolen, ki se na dirko pripelje recimo v Shelby Cobri, zmaga dirko, kot Steve Peat po prihodu v cilj spije pivo … ok, dovolj sanjarjenja.


Nekoliko neroden v plesnih čeveljcih, a virtuoz na kolesu.

Ali mu bo uspelo?

Napovedi po raznih forumih niso preveč obetavne, je pa na vprašanje o Saganovi uvrstitvi odgovoril Cannondalov Marco Aurelio Fontana, bronasti iz Londona 2012, ki meni, da bo Peter napel vse sile, da bi osvojil medaljo, saj se drugače tega niti ne bi lotil.

Moja predvidevanja, čeprav mi je žal, da nisem pred tem zapisom kontaktiral Luke Mezgeca, ki bi mi morda s prve roke podal kakšno koristno informacijo pri pisanju in napovedih, ali Primoža Štrancarja, ki je na progi v Sydneyu tudi tekmoval. Moje videnje dirke je takšno, da Saganu (morda mu delam krivico) ne upam pripisati višjega mesta kot skok na rob deseterice. Dirkanje se je v času, ko je Peter osvojil mladinski naslov, do danes močno spremenilo.

Tekmuje se še bolj na nož. Popuščanja ni nikakršnega. Od starta do cilja čisti kronometer, le da je potrebno biti dovolj nor, da obvladaš takšne spuste, ki krojijo dirke v krosu zadnjih nekaj let.

A to ni vse. Tekmovalci v olimpijskem krosu so postali čisti specialisti in resnično niso več “all rounderji” kot desetletje in več nazaj. Vsi tisti, ki dirkajo v krosu, vedo, da je postal zelo specifična disciplina, ki ni več primerljiva ne s ciklokrosom, niti kriterijem v cestnem kolesarstvu. Enkrat je Robert Vrečer podal zelo zanimivo izjavo, ko je dejal, da je primerjati cestno in gorsko kolesarstvo kot rokomet in košarko.


Peter na češkem pokalu v Teplicah. Foto Tinkoff Sports

Obvladovanje kolesa in adaptacija

V njegove spretnosti ne dvomi nihče. Ne v uganjanje norčij na cestnem kolesu in obvladovanje le tega. Niti na gorskem kolesu ni od muh, kar je, ko je vozil še za moštvo Cannondale, dokazal v videu, kjer je nastopil skupaj s Fontano. A proga v Riu ni tako zelo naravna, niti “mehka”, je umetna tako kot tista pred štirimi leti v Londonu. In prav v Londonu, ozirma na progi v Hadleigh Parku, so se v nedeljo pomerili skoraj vsi najboljši kroskantrijaši. Najhitrejši pred dirko v Mont Ste. Anne je bil Nino Schurter, ki je za le 18 sekund ugnal Luco Braidota, tretji je bil Matthias Stirnemann, četrti pa dvakratni olimpijski prvak in skoraj že veteran Julien Absalon.

Peter se je odločil za drugačno potezo. Po krajšem oddihu se je, prav tako v nedeljo, odpravil na trening kamp v Utah. S seboj je vzel polnovmetenca in bo treniral pod budnim očesom strokovnjakov in se pripravljal na nastop v Riu. Ostali tekmovalci v krosu pa bodo formo še zadnjič preverili v Kanadi.

Kaj lahko pričakujemo od Sagana? Glede na to, da se neverjetno hitro adaptira v kakršno koli okolje - to se vidi predvsem v tem, da se tudi na največjih dirkah bori kot lev, dostikrat pravilno določi položaj, se zna priključiti pravi skupini v begu, predvsem pa, da se zna preleviti v vsakršno vlogo. To je dokazal lansko leto na svetovnem prvenstvu, ko se je podal v samomorilski pobeg na klanec, ki naj mu ne bi ustrezal, in deklasiral vse favorite tako imenovanih enodnevnih klasik in prekaljene veterane!


Takole se je aprila pred dvemi leti po Massi Maritimi podil Marcom Aureliem Fontano

Ni kaj, Sagan zna. V formi zagotovo je, kar je dokazal tudi na dirki po Franciji, kjer se je na eni izmed etap pognal v beg s Chrisom Froomom, na koncu osvojil, če se ne motim, še peto zeleno majico. Tisto za najboljšega po točkah. A moje ključno vprašanje je, kako se bo tako hitro privadil na vse menjave ritma in spreminjanje tempa, kot ga znata pod pritiskom izvajati Nino Schurter in Julien Absalon? Ne gre pa pozabiti na Jaroslava Kulhavyja, branilca zlata iz Londona, ki ima letos zelo malo startov, a ti so bili več kot samo dobri, to je Jaro dokazal tudi na svetovnem prvenstvu v Novem Mestu na Morave.

XCO nekdaj in danes

Če se osredotočimo le na dirke krosa na olimpijskih igrah, se pravi od Atlante 1996 dalje, kjer je prvi olimpijski prvak postal Nizozemec Bart Brentjens, preko Sidneya, ki ga je dobil mali Mig (Miguel Martinez), so bile proge proti današnjim skoraj kot avtoceste, povprečna hitrost okoli 23 kilometrov na uro, o tehničnih delih, kot jih poznamo danes, ni bilo ne duha ne sluha. A komaj kak centimeter čez pol metra širine krmila in visoke hitrosti na spustih so tudi terjale dobršno mero znanja in poguma. Razdalja, ki so jo morali premagati, se je vrtela do 50 kilometrov.

Atene 2004 so bile nekoliko bolj zaprte. Ni bilo čistih avtocest, bila pa sta prah in vročina. Proga nekoliko krajša, dobrih 43 kilometrov, čas zmagovalca pa še vedno debeli dve uri. Prvega zlata se je veselil takrat še ne 24-letni Julien Absalon, do danes 5-kratni svetovni prvak. Prišel je Peking in še krajša proga, 35,6 kilometra so morali prevoziti. Še drugič je šlo olimpijsko zlato v Absalonove roke. In nato London, 34 kilometrov oziroma osem krogov ter čas pod uro in pol. Hitrosti zopet nad 20 kilometrov na uro.. Zmagal je Jaroslav Kulhavy pred Ninom Schurterjem in Marcom Fontano (bogi Marco se je dobršen del kroga vozil v stoje, brez sedeža). Absalon je zabeležil odstop. V času, odkar je gorskokolesarski kros na olimpijskih igrah, so se proge in konfiguracija zelo spremenile in ravno tukaj je vprašanje, kako hitro se lahko Sagan navadi na novo okolje.


Rocky? Ne. Peter.

Z enoslednic na cesto

Štiri, morda pet gorskih kolesarjev bi lahko izpostavil, ki so se z olimpijskega krosa podali na cestne preizkušnje. Avstralec Cadel Evans je bil izredno dober in močan v krosu, a se je po olimpijskih igrah v Sidneyu podal med cestne profije in po 11. letih dosanjal sanje vsakega cestnega kolesarja, osvojil je sloviti Tour. Tudi Danec Michael Rassmussen, svetovni prvak iz leta 1999, je skoraj dosanjal zmago na Touru, a so ga po 16. etapi, ko je bil v prepričljivem vodstvu, izključili z dirke, saj je protidopinški komisiji navajal napačne podatke o lokacijah, kjer naj bi treniral v pomladnih mesecih. Jakob Fuglsang v krosu ni dočakal naslova svetovnega prvaka med elito, saj se je kmalu po osvojenem naslovu v kategoriji do 23 let preselil med cestne kolesarje. Olimpijske igre v Pekingu je še oddirkal, a dokaj ponesrečeno, nato se je dokončno podal v cestne vode.

Ne morem mimo malega Miga, Miguela Martineza, ki je bil eden izmed največjih borcev v olimpijskem krosu. 1996 v Atlanti je bil tretji, v Sydneyu je postal olimpijski prvak, prav tako je v istem letu postal še svetovni prvak. Ko se je leta 2001 podal med cestne kolesarje, ni dosegel vidnejših uvrstitev. Ne gre prezreti niti Ryderja Hesjedala, drugega s svetovnega prvenstva v krosu iz leta 2003, ter zagotovo največjega osmoljenca olimpijskih iger 2004, ko je bil po prvem krogu v zanesljivem vodstvu, a je dobil defekt in na koncu odstopil. Svoje sanje v cestnem kolesarstvu je dosanjal z zmago na dirki po Italiji leta 2012.

Tudi nesporni kralj ciklokrosa “De kannibaal van Baal” Sven Nys je bil dvakrat udeleženec olimpijskih iger v krosu, a mu tudi pet naslovov državnega prvaka v tej disciplini ni pomagalo, da bi se na OI vmešal v boj za odličja. Najbližje je bil v Pekingu, ko je osvojil deveto mesto s petimi minutami zaostanka. V Londonu je odstopil. Čeprav velja ciklokros za čisto uro resnice, kjer srčni utrip ne pade pod 90% maksimuma in je poleg surove moči potrebno tudi dobro obvladovanje kolesa, se z olimpijskim krosom ne marata preveč.

Peto Sagan

Peter je dokazal, da je zmožen vsega, česar se loti. In to tudi dokončati z odliko. Šaljivec in včasih delujoč kot brezbrižnež je zagotovo eden najbolj predanih in profesionalnih športnikov cestnega kolesarstva. Res je, da sem tip, ki je prisegal na Lanca Armstronga, ki je zvest navijanju za Vincenza Nibalija, ki občuduje lahkotno stoječe pedaliranje Alberta Contadorja, se smeji grimasam in stilu vožnje Chrisa Frooma in mi je bilo najlepše gledati epske etape Il Pirata Marca Pantanija. Sem človek, ki mu je bil prvi vzornik John Tomac, kasneje pa Thomas Frischknecht. Odkar tekmuje, pa spremljam in občudujem Juliena Absalona. Ampak Peter Sagan ima nekaj več. Ima karizmo, ki je nima “pocket rocket” Mark Cavendish - njegov dolgoletni borec za zeleno majico na Touru. Njegova drža na cestnem kolesu je včasih malo štorasta, takšna “drvarska”, ampak obvladovanje kolesa je zagotovo ena izmed njegovih vrlin, kjer se drugi cestni kolesarji skrijejo. Vmes se lahko spremeni še v zabavljača. Peto Sagan je šovmen in je noro dober kolesar. Pustimo se presenetiti in si oglejmo dirko v Riu. Sam bom navijal za Absalona.


Kdo je Ibrahimović in Petrov pomladanski del sezone.


Petra lahko spremljaš na Instagramu. Tudi mtb.si ga.

Naslovna fotografija je iz videa Peter Sagan Life is like a movie.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.