Skoraj do datuma natančno, 25 let kasneje. No, 105.354 dni po tem, ko ste, oziroma so, s spustaškimi kolesi zaorali ledino dirkanja na mladih - že slovenskih tleh, je Vrh še vedno tam, nad delavnico v Šiški.

Zgodila se je tretja etapa Gwozdne Senichke. Na vrsti je bil spust. In to ne le spust temveč reinkarnacija tistega prvega na slovenskih tleh. 

Borovo izčrpno poročilo:

Zgodbe o tem, kako se je prvi slovenski DH zgodil prav tu, na našem dvorišču, so kot nekoliko neverjeten odmev krožile po “Ghettu”. Neštetokrat sem se spraševal, če je to res mogoče, da se je nekaj takega dogajalo ravno tukaj in je splošni javnosti neznano. Seveda pri kolektivih Retro Rats in Pici Bici ne bi bili mi, če ne bi zadevi prišli do dna. Predvsem zaradi dejstva, da verjamemo v to, da je poznavanje naše zgodovine edina prihodnost.


Ravno to je botrovalo, da sem stopil v kontakt z Deklevcem (Andrej Dekleva) in ga nevedno vprašal, če ve kaj o tem. Seveda je bil njegov odgovor: "Kaj hočeš vedet, jaz sem ga soorganiziral?!" 
Dolgo časa sva se dogovarjala. Najdlje zato, ker sem se ukvarjal s strahom! Ali je to izvedljivo na fixed? In sva določila datum. Kot se za šišensko dogovarjanje spodobi, je bila to sreda, praznik za nas, ki živimo v Šiški.

Najprej ogled, potem pa Hodok. Še vedno se spomnim, kako sem bil tistega jutra živčen. Fixed gear downhill. Povprečen človek ti reče, da si nor, da to voziš po cesti. Navpična pot v gozdu je tako lahko le čista eksotika. In tako sva rinila v klance, nekaj tudi vozila in prišla do antene. Tu je bil štart, mi pokaže s prstom na kraj, kjer so stala vrata vojaškega objekta.

Celoten zgornji del proge je žal neprevozen, a sva se vseeno prebijala mimo hlodov in pozabljenih potk do taresnega dela. Na tega je tudi padla odločitev, da bo osrednji del naše sobotne dirke. Malo zaradi procesij sprehajalcev, ki se vijejo opremljeni s tekaško-pohodnimi rekviziti ali malimi baterijskimi kužki.

Od betonskega robnika na smrt čez pet 27 cm širokih železnih odtočnih kanalov do doline v Mostecu. Dirka počenih zračnic, potnih rok, adrenalina in padcev. Večina posnetih. 

Na štartu se je narisala gruča devetnajstih! pogumnih duš in pisanih koles. Vse od fiksijev do čisto pravih singlespeedov in gorskih koles. Vsi s skupnim ciljem, da čim hitreje odvozijo to skoraj vertikalno ureznino v gozdu.

Komisar Klemen Čepirlo je ob “cargo bike” vratih na eni strani radijske postaje meril čase, sam sem bil štarter na vrhu. V nekem danem trenutku je bil tisti pravi občutek, da nas je daljnega leta 92 nekdo pozabil tam na vrhu. Deloma zaradi pisanih oblek, deloma zaradi navala 26-palčnih koles, predvsem pa zaradi štarta dveh pogumnih duš - Uroša Jakše in Marka Šajna na skoraj velodrom kolesih, v klasični velodrom maniri. Vse, kar je lahko narobe, a hkrati neskončno lepo.

Prav tako kot je lep občutek, ko se v čast do ljudi, ki ste utrli pot slovenskega kolesarstva, nabere taka pisana druščina koles, brez opazk in zaničevanja, kdo je kakšen in kdo kaj vozi, ampak z nekim skupnim spoštovanjem in željo po zabavi.
 
O samem poteku dirke najlepše priča slikovno gradivo. Kombinacija nasmejanih in prestrašenih obrazov, tam, na istem mestu kot četrt stoletja nazaj, isti obrazi nekih drugih ljudi. Nekatere celo sinovi ljudi, ki so po tej isti progi dvigovali prah. Vozilo se je dva spusta, štel je hitrejši izmed obeh.

Rezultati tretje etape, imenovane #DARKDOGisch, so sledeči:

1. Jure Šajn 59,12 in 54,66
2. Boris Demšar  55,42 in 1:04,63
3. Jošt Zaman 57:36 in 55:76
4. Matic Bodanec 1:02,06 in 58,59
5. Jaka Bizjak 1:01,37 in 58,77
6. Dean Frank  59,77 in 1:01,53
7. Matevž Veber 1:00,43 in 1:02,19
8. Blaž Mazi 1:01,07 in 1:00,47
9. Jan Černič  1:03,43 in 1:05,12
10. Eva Miklič 1:06,09 in 1:08,96
11. Andrej Blažina 1:10,00 in 1:07,09
12. Blaž Miklič  1:07,59 in 1:33,83
13. Luka Blejec  1:11,79 in 1:11,93
14. Sara Li 1:12,33 in 1:20,29
15. Tina Lagler 1:32,29 in 1:24,34
16. Bor Čeh  --------  in  1:25,09  - fixed, prednja zavora
17. Marko Šajn 1:47,64 in 1:30,53 - fixed, brez zavor
18. Uroš Jakša 1:36,86 in 01:34,12 - fixed, brez zavor
19. Nuša Zupanc 1:47,88 in 1:46,54 

Dejstvu, da je bila dirka Fixed Gear Downhill, je botrovalo tudi posebnemu načinu točkovanja. Tako so bile tekmovalcem dodeljene dodatne točke za:
- fixed gear brakeless 10 točk
- fixed gear 5 točk
- singlespeed 3 točke
- drop bari 1 točka
- 90's slog 1 točka
- objava na socialnih omrežjih 1 točka


Rezultati te raznobarvne dirke so dodobra pomešali razpredelnico serije, z izjemo prvega mesta, kjer še vedno kraljuje nosilec rumene majice Andrej Blažina.

Aktualni vrstni red najdeš tukaj.

Nadaljevanje

Tisto, kar bo resnično pomešalo štrene, sta prihajajoča zaključna dogodka. Fixed gear kriterij in največji alleycat, kar ga je videla naša gruda. O tem pa, ko pride čas. Ostane samo še zahvala vsem, ki so pomagali in pomagajo seriji Gwozdna Senichka.

Na uvodni fotografiji na levi novodobni Boris Demšar na desni pa starodobni Robi Lamovšek. Vse fotografije Andrej Dekleva.

Preberi še:
Gwozdna Senichka: Druga etapa #neverforgetcrit
Gwozdna Senichka: Prva etapa
Ta četrtek prvič začivka Gwozdna Senichka

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.