Razmišljanje o rekreativnem športu, dokazovanju in še čem … vse to najdeš v Ireninem zapisu.

Nekoč …

Kdor je odraščal v osemdesetih, bo vedel, da takrat ni vsak mulc treniral štirikrat na teden in se za vikend udeleževal tekem, poleti pa taborov in turnirjev … Redki starši so se v tistih časih ukvarjali s tem, kaj bi bil najprimernejši šport za njihovo mladež in kako jim omogočiti optimalen športni razvoj.

… in danes

Danes prav to bolj ali manj obsedeno počne večina nas, novodobnih staršev, ob tem pa redko pomislimo nase. Ko to ugotovimo, je ponavadi že (pre)pozno, če se zavemo prej, pa si prav lahko prislužimo nalepko egoistov. Egoistično ali ne, že nekaj časa razmišljam takole: če na treninge in tekme lahko dnevno razvažamo svoje mladičke, si smemo to privoščiti tudi sami. Pravzaprav, moramo si.

Ob grozeči osteoporozi, demenci in drugih tegobah našega časa, je gibanje, in skozi gibanje veselje do življenja ter zastavljanja in doseganja ciljev, bistveno za kvalitetno preživetje v zrela leta. To v medijih vsak dan beremo in poslušamo in – če se nismo preveč zanemarili – tudi čutimo. Zato gre pri nas tudi mami na trening. Tekma je le logično nadaljevanje. (Egoistično) verjamem, da s tem svojih dveh otrok v ničemer ne prikrajšam, celo več, na tihem upam, da sem jima zgled, da se da početi marsikaj tudi takrat, ko te pri tem nihče več ne servisira, motivira in financira.

Bicikl in jaz

Kolesarim od nekdaj. Z Rogovega ženskega kolesa sem v srednji šoli presedlala na prvega treking Scotta, po prvem dojenčku pa na gorca. Zadnji dve leti prijateljujem s karbonskim trdakom – še vedno Scottovim, a zgolj slučajno. In dobro nama gre. Od križarjenja po Sloveniji sem prek makadamov v Karavankah, na Jelovici in Pokljuki napredovala na težje ture, pred kratkim pa odkrila Parenzano, Istro, hrvaške otoke, Livigno … ; singlce in flow. "The rest is history", oziroma: nazaj ni več poti.

Tekma

Precej ljudi poznam, ki tečejo, kolesarijo, planinarijo … – a se dosledno distancirajo od vsakovrstnih množičnih športnih prireditev, kaj šele tekmovanj, češ, jaz ne potrebujem takega dokazovanja. No, jaz pač ga. Ni važno, ali gre za primanjkljaj iz mladosti, krizo srednjih let ali za potrebo po gibanju in druženju s podobno mislečimi, tukaj sem, tukaj smo. Če so vse to legitimni razlogi za moške, so tudi za ženske. Tako se, na primer, tudi gospodinje (srednjih let) znajdemo na Bled Bike Festivalu.

BBF

Čas je že bil, da Gorenjska dobi spodoben gorskokolesarski dogodek, saj so nas do sedaj mimo vsake logike po desni prehitevali Dolenjci in Primorci, ki sicer težko naklepajo jurja višincev v kosu (zdaj sem si prislužila sveto jezo obojih: ne bit hudi, šaljiva intonacija – in z veseljem pridem k vam). Zato sem se BBF razveselila in ga toplo pozdravljam. Po odlični rekreativni sezoni sem si udeležbo na Festivalu, domači tekmi, izbrala za piko na i in kar malo pričakovala dober rezultat.

Žal pa se tokrat ni izšlo. Praktično na zadnjih metrih vlake nad Bohinjsko Belo sem povozila grd rjast žebelj in vsi upi so šli po vodi (z velikim pokom). Tolažim se z – zame – odličnim vmesnim časom in obljubo, da Festival postane tradicionalen. Toplo mi je pri srcu tudi, ko se spomnim fantov, ki so tako ali drugače priskočili na pomoč – prisrčna hvala Urošu, Robiju, Janiju in Alešu.

Pa še nekaj misli o organizaciji te in podobnih prireditev skozi oči “mamice, ki gre na tekmo”. Kot rečeno, je dejstvo, da ta dogodek na Bledu imamo, vredno vse pohvale. Čestitke skupini entuziastov, ki so se ga lotili in izpeljali. Upam, da jim bo uspelo pritegniti še več udeležencev, saj tako sama trasa kot tudi Bled z okolico ponujata izjemno atraktivna doživetja.

Prvič seveda ne gre vse po maslu, zato jim tokrat spreglejmo nekatere spodrsljaje, kot na primer dejstvo, da po tekmi nismo bili deležni testeninskega obroka; in umazanih sanitarij brez toaletnega papirja – prepričana sem, da bo drugo leto tudi to brezhibno.

Punce

Bolj pa zbode kar nekako sistemsko mačehovski odnos do deklet na mtb tekmah – v tem blejski organizatorji žal niso izjema. Tako so, recimo, na lanskem kros triatlonu (za vsakogar) Vogršček v moških kategorijah podelili medalje, ženskam (brez kategorij) pa zgolj Fructalov sok! Mislim, cenim Fructalov sok in od nekdaj mi je njihova jagoda eden najslastnejših okusov sploh, ampak v tem kontekstu mi je bilo skoraj kot bi mi podarili … predpasnik.

In ker nas je gorskih kolesark malo, si očitno tudi ne zaslužimo starostnih kategorij – v isti koš z nalepko “Ženske” so nas zmetali tako na Vogrščku kot tudi na mirenskem Kras krosu in v nedeljo na Bledu. Kako naj se kosam s četrt stoletja mlajšimi puncami, ki so našle pot v gorsko kolesarstvo že kot najstnice in več let redno in sistematično trenirajo pod okriljem klubov?

Dejstvo, da nas je malo, najbrž ne pomeni, da smo lene ali vzvišene nad tem športom, prej, bi rekla to, da si precej težje izborimo čas in, konec koncev, budget za tovrstno udejstvovanje. Marsikateri ne uspe nikoli, drugim šele po štiridesetem. Vem, nekatere bodo rekle, če me pokličejo v kategoriji 40+, niti ne grem na oder po nagrado. Jaz pa sem ponosna na svojo letnico rojstva. 1973.

Pridružujem se Maji in Darji, ki sta na teh straneh že navduševali ženske nad gorskim kolesarjenjem – je dinamičen, vztrajnosten in ravno prav divji šport (z razgledom!), da se nadihaš, znoriš, sprostiš in nabereš moči za življenjske izzive. Pa še to: s fanti je fajn it na turo, če se zberemo punce, je pa totalen babji žur. In če vas mika tekma: zakaj pa ne? S pametno zastavljenimi cilji, nekaj truda in kančkom sreče je uspeh dosegljiv in izkušnja lahko nadvse zabavna.

Naslovna fotografija Matej Hartman

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.