V soboto smo nad Velenjem kolesarili iz se družili v podporo Dušku.

Večina med nami, ki smo spoznali, kako luštno je kolo kdaj spustiti navzdol, da podivja, da ga nimaš ves čas čisto pod nadzorom, da pač “leti”, o poškodbah hrbtenice ne želi niti kaj dosti razmišljati. Tudi Duško, oče dveh BMX nadobudnežev, verjetno ni o tem razmišljal kaj dosti drugega, kot da se mu ne sme zgoditi. Pa čeprav ni nosil glave naprodaj, se je zgodilo prav njemu. Ni prvi med slovenskimi ljubitelji gorskega kolesarstva, ki se mu je, žal verjetno tudi zadnji ne, čeprav bi si vsi želeli, da se ne zgodi nikomur.

Duško in njegovi so na težki življenjski preizkušnji. Z življenjem dobesedno obrnjenim na glavo.


Izziv na vzponu po strmem, mastnem odseku ... Nihče ni prišel prav daleč.

Kakšnih petdeset prijateljev, znancev in tudi kakšen neznanec smo šli na kolo, da v “kasico-prasico” natlačimo nekaj prispevkov za njegovo rehabilitacijo, simboličen ali morda celo zares uporaben znesek. Tudi ne-kolesarji so šli na svoj pohod do kraja druženja in skupaj se je nekaj nabralo.

Še pomembneje je, da smo Dušku pokazali, da ni sam, da smo z njim, da držimo skupaj in da verjamemo v njegovo voljo. Tudi v to, da bo na naslednjem takšnem druženju z nami, na kolikor kolesih že pride.



Sam sem Duška spoznal kot verjetno najbolj zagnanega v “Velenje MTB” sceni in ko je on pristopil k projektu velenjske BMX steze, se mi je zazdelo, da bo res šlo. Verjamem, da bo spet pomagal takoj, ko bo lahko. Pa vedno se mi usta obrnejo v nasmešek, ko se ga spomnim kot enega tistih redkih, ki so se kdaj želeli slikati z mano kot s kako rokovsko zvezdo :D


Za Duškota!

Drži se Duško. Samo ti veš, kako je v resnici. Ampak si upam reči, da bo šlo.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.