Priznam. Prvo gorsko kolo sem si kupil zato, da sem mu zadaj pripel otroški sedež. Enako tudi drugega, saj so mi prvega, skupaj s "čičkom", prehitro ukradli.

Ko si ustvariš družino, se tvoja športna aktivnost rahlo spremeni. Seveda se ji ni treba odpovedati. Sprejeti moraš le nekaj kompromisov ter želje uskladiti z novim članom. Že začetek je naravnost idiličen. Oba imata usrane hlače! Ti odzunaj, dete odznotraj.

Začneš na začetku

Gorsko kolo se odlično ujema z otroškim sedežem. Pričvrstiš ga za hrbet in že sta pripravljena za potep. Tvoje kolo je še vedno okretno in hitro. Otrok ti je blizu in z njim se lahko pogovarjaš. To je še posebej pomembno na daljših vožnjah, ko se začne dolgočasiti. Njegovi interesi so pač drugačni od tvojih. Če je potrebno, ga lahko kar med vožnjo dosežeš z roko in mu vrneš izgubljeno dudo. A pazi, da zaradi tvojih čudnih manevrov ne bosta oba končala na tleh.

Ker kolesar potrebuje čelado, jo na starševskem tandemu potrebujeta oba. Otrok seveda otroško! Ne delaj se pametnega s predelavo tvoje stare čelade. Ta naj se še naprej stara na polici s kolesarskimi relikvijami.

Otroci se med vožnjo zabavajo tudi po svoje. Jure si je enkrat sezul čevelj in ta je ostal nekje v Poljanski dolini.

Sedež

Dober otroški kolesarski sedež ima močno školjko, ki preprečuje velika nihanja glave in ob morebitnem padcu glavo tudi dobro zaščiti. Zagotavljati mora stabilno vpetje na kolo in hkrati dušiti tresljaje. Potrebuje še močan, zanesljiv in dobro speljan varnostni pas. Ta je še posebej pomemben takrat, ko otroci v sedežu zaspijo in jim glava nekontrolirano binglja sem in tja.

Samo, da ni pri miru

Še preden daš otroka v sedež, ga obleci, pripravi na vožnjo in mu nadeni čelado. Kolo je stabilno takrat, ko se giblje, v mirovanju pa ne. Kritični trenutki so začetki in konci izletov ter vsi vmesni postanki. Ko je imel Jaka leto in pol, sem kolo naslonil ob zid. Jaka je bil še v sedežu, odrinil se je od stene in skupaj s kolesom padel. Zdrobil je komolec, a hitra operacija je bila uspešna. Ostala mu je le brazgotina, vsem nam pa velik opomin.


Prikoličarsko kolesarjenje. Foto Blaž Alič.

Pozor prikoličar

Alternativa otroškemu sedežu je prikolica. Ta manj obremeni kolo. Pogosto se lahko uporablja tudi kot dodatni otroški voziček. Otroci imajo v njej nekaj več prostora in svobode. Zaradi nekaterih dodatkov so tudi bolje zaščiteni pred vremenskimi vplivi. A kolo je s prikolico dobilo velik podaljšek in izgubilo na okretnosti. Le najboljše imajo vzmetenje, v cenejših pa otroke premetava kot na rodeu. Komunikacija z otrokom je otežena, sploh pa zanjo ne boš imel časa, saj boš moral precej bolj pritiskati na pedala.


Ne prekmalu

V sedež ali prikolico lahko otroka posedeš, ko se začne sam postavljati na noge. Takrat že samostojno sedi in je stabilen. Lahko že pred prvim rojstnim dnevom, odvisno od otrokovega razvoja in poguma staršev. Še prej lahko v prikolici tudi leži, a je vprašanje, če je to smiselno.

Izkušnje, kilometrina ... in drog

Ne s prikolico, ne s priklopnim kolesom doma nimamo izkušenj. Zato mi je svoje mnenje o tem povedal prijatelj Blaž, ki je vse to preizkusil. Hčerko je na priklopno kolo posadil že pred njenim četrtim rojstnim dnevom. Postala je aktivni udeleženec potovanja.

Najprej je uporabil drog, s katerim je povezal svoje in otroško kolo. A ga koncept ni navdušil. Zaradi dveh vpetij je "vlakec" zelo majav. Ker je sprednji del otroškega kolesa dvignjen, otrok sedi v prisiljenem položaju.

Otrokovo kolo se pogosto nagne vstran in celotna kompozicija je zelo dolga. Drog je primeren za krajše izlete po asfaltu. Dobra stran te kombinacije je, da sam drog pri transportu zasede zelo malo prostora, otrok pa lahko uporablja svoje kolo samostojno ali v kombinaciji z drogom.


Trikolo? Ne, polkolo in veselo sinhronno poganjanje. Kot v tandemu. Foto Blaž Alič

Prave ture

Ko je drog zamenjal za priklopno pol kolo, so lahko šli na prave ture. Vozili so po makadamu, kolovozih in tudi stezah. Sam je še ojačal sistem vpetja in s hčerko sta, seveda s primerno hitrostjo, prevozila tudi nekaj lepih spustov.

Mala Iza rada poganja v hrib. Še posebej takrat, ko prehitevata druge kolesarje. Blaž pravi, da se njena (po)moč dobro čuti in takoj ve, kdaj Iza ne sodeluje.

Par nasvetov

Navdušenje nad turami z otrokom te ne sme zanesti. Pazi, da te niso predolge. Če se bo dolgočasil, se bo otrok začel upirati. Enako tudi, če mu bo med vožnjo neudobno. Ker otrok ni aktiven, ga morda zebe, zato pazi, da bo dovolj oblečen.

Če si poleti privoščiš pijačo, jo privošči tudi njemu. Ne pozabi na obvezno otroško opremo: plenice, mokre robčke, dudo, dekco, igrače in frutek.


Ko bo odvrgel pomožna kolesca, ti bo sledil in vrata v kolesarski svet mu bodo na stežaj odprta.

Poganjalček

Še eno super pogruntavščino moram omeniti. Mi, pa tudi naši otroci, smo na začetku kolesarili s pomožnimi kolesci. Velik šok je bil, ko so ta odpadla in smo morali s pomočjo staršev, potem pa sami, loviti ravnotežje. Eni prej, drugi kasneje smo le speljali.

Danes imajo otroci poganjalčke. Na njih že od začetka sami lovijo ravnotežje. Dobro je, če lahko poganjalčku dodaš pogonski sklop in ga spremeniš v kolo. Otrok se tako na poznanem orodju lažje uči novega gibanja.

In pozor!

Nekega dne bo tvojega otroka obiskala teta trma. Takrat se boš znašel pred zanimivo preizkušnjo. Jaz bom takrat seveda daleč stran in ti ne bom mogel pomagati s pametnimi nasveti. Pravzaprav jih niti nimam, saj sem prav vse že pozabil.


Sladke težave glede izbire pravega poganjalca in lovljenja ravnotežja bodo čez tri leta pozabljene. Tvoj malček bo iskal nove kolesarske izzive. Foto UL.

Naslovna fotografija Matej Hartman

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.