Glava je bila pripravljena, pedala so se lepo vrtela in noge so sodelovale. Opozorilno tablo sem videl že v dolini, a sem si rekel: "S kolesom bo že šlo čez." Pa ni šlo. Na trinajstem kilometru ture, ki sem jo začel v Kranjski Gori, je naenkrat zmanjkalo poti.

Kako naprej?

No ja, v gozdu na drugi strani se je nadaljevala, ampak vmes je zijala ena ogromna luknja, en prazen nič! Po podatkih Katedre za krajinsko znanost in geoinformatiko se je 4. februarja 2018 nad krajem Belca v Zgornjesavski dolini sprožil ogromen podor. Več kot 27.000 kubičnih metrov kamenja in skal je zgrmelo v dolino in presekalo cestno povezavo med Belco in planino Jepca.

Načrt B?

Stal sem tam na robu niča in razmišljal, kje in kako bi se lahko pregoljufal naprej. Nazaj se mi (še) ni šlo. Morda gor, levo pod steno, počasi, previdno in z biciklom v roki ... a me je srečala pamet. Spomnil sem se, da sem še premlad za taka izzivanja in ker cesta še dooooolgo ne bo prevozna, glavo preklopil na načrt B.


V iskanju RAZGLEDOV!

Bolje naokoli, kot z glavo skozi zid

Alternativa sploh ni bila slaba. Iz Gozda Martuljka sem najprej sopihal gor proti Srednjemu vrhu. Asfalt je bil skoraj tako dober kot makadam na Jepco, sence je bilo več, razgledi na Špik in njegove prijatelje pa še boljši. Vse lepo je izginilo v nogah, ko sem pri zadnji hiši zavil desno na strmi Alpe Adria Trail.

A po njem sploh lahko vozimo s kolesom? V štirih kilometrih sem se do lovske koče Železnica dvignil kar za 650 metrov! Pošteno izmučen sem sedel na klopco in razmišljal, kaj vse nam lahko prekine ali spremeni turo.

Spomladi ali zgodaj poleti nas včasih preseneti snežišče. Če se to znajde na strmem pobočju, zna biti njegovo prečenje kar zoprno, saj se zdrs (ki z našimi čevlji in kolesom v roki sploh ni nemogoč) lahko konča zelo slabo.



Se lahko ognem podrtim drevesom?

Manj nevarno, zato pa še bolj sitno, je podrto drevje. Tega je v naših gmajnah kar dosti, nekaj od žleda, veliko od vetra. Ko se v gostoraslem gozdu znajdeš pred krošnjo, ki bi morala biti nad in ne pod teboj, se lahko zapleteš v velike težave. Sam bi se že zbasal čez ali skozi njo. A kaj, ko ob sebi vlečeš še kolo, ki se temu upira z vsemi kolesi, pedali, balanco, verigo in kabli.

Neprijazna mokrota

Voda še za v čevelj ni dobra, pa naj bo od zgoraj ali od spodaj. V poletni vročini jo lahko vzamemo tudi kot prijetno osvežitev. Zgornji vodi običajno sledi spodnja, ki pridela tudi spodnje blato in ko je vsega skupaj preveč, nam hitro odplakne veselje za nadaljevanje ture.

Z mokroto včasih pride še mraz, ki mu izdatno pomaga tudi veter. Pogosto pozabimo, kako visoko smo v naši vnemi priplezali s kolesom in vremenski preobrati visoko nad morjem so tudi poleti zelo neprijetni. V dolinski vročini na to prevečkrat pozabimo, a letos nas vreme kar dobro trenira.



Obstaja alternativa?

Za Špikom se je že od jutra nekaj kuhalo in počasi je privrelo čez rob kotla. Moral sem naprej. Preden sem sedel na kolo, mi je v glavo padla še ena neumnost. Kaj, ko bi šel naslednjič proti Jepci z električnim kolesom? Ah, še dobro, da bo cesta dolgo neprevozna ;)

Foto Matej Hartman

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.