Konec avgusta so v Savojskih Alpah v Franciji izpeljali prvo izvedbo šestdnevne etapne enduro dirke Trans-Savoie (po francosko se Savoie izgovori "Savua"). Nesporni favorit – Švicar Rene Wildhaber, je upravičil sloves rdečega bika na čeladi in dokazal, da ostaja nesporen kralj tovrstnih tekmovanj. Kako vrhunski tekmovalec je Rene, pove tudi podatek, da je drugouvrščenega rojaka Armina Beelija prehitel za kar 12 sekund na prevožen kilometer. Med dekleti je primat pripadel Škotinji Hannah Barnes. Dirke smo se udeležili tudi trije Slovenci – Žiga Papler (KK Završnica), ki je zasedel odlično končno 33. mesto, Luka Cekič, ki je na dirki sodeloval kot "course marshall" in skrbel za nemoten potek tekmovanja, ter Tomaž Deisinger (Rajd Trek), ki sem na koncu dosegel 49. skupni čas. Vseh tekmovalcev je bilo sicer 65, od tega 5 deklet. Največ je bilo Britancev, sicer pa smo se ljubitelji endura zbrali z vsega sveta – od Nove Zelandije in Avstralije, pa do Rusije in Kanade, ter seveda vseh mogočih evropskih držav. Poleg Reneja je bilo na dirki še nekaj zvenečih imen, kot recimo Neil Donoughe iz ekipe Steve Peat Syndicate.

Koncept dirke je bil precej podoben tekmovanju iz sosednje Provanse, kjer prav zdaj že tretjič poteka Trans-Provence. Ključna razlika med obema je seveda lokacija in iz tega izhajajoča zahtevnost terena. Hribi v Provansi pač niso Alpe in to se je izkazalo tudi na naši dirki. Večina preizkušenj je bila tehnično izjemno zahtevnih, poleg dolžine etap in višinske razlike, ki je dosegla tudi 1.600 m spusta v najdaljši etapi. Zato so posamezni spusti trajali tudi pol ure. Takih etap pa je bilo na dan več – od 4 do 5. V šestih dneh se je tako nabralo za 28.000 višinskih metrov spusta in preko 5.000 metrov vzpona na lastni pogon (preostali vzponi so bili olajšani z žičnicami).

Organizator dirke Alistair Jamieson iz podjetja Trail Addiction, ki sicer organizira mtb počitnice in vodene ture v regiji, si je zastavil precej zahtevno preizkušnjo – tako za tekmovalce in organizatorje, kot tudi za opremo in predvsem za motivacijo. Dirka se je začela v Val d'Iseru, nato pa se je postopoma selila proti Chamonixu. Tekmovalci smo zgodaj zjutraj po obilnem zajtrku začeli z vožnjo do izhodišča prve preizkušnje. Ta je bila vse dni nekoliko bolj tehnične narave – posledično smo se dodobra razmigali pred nadaljevanjem dneva. Dnevno se je tako nabralo od 3 pa do 6 tisoč višinskih metrov spusta in na določene dneve tudi preko 2 tisoč metrov vzpona. Med etapami je bilo dobro poskrbljeno za označbe poti in zadostno količino hrane. Te smo morali zaužiti kar precej, da smo lahko zaključili tekmovalni dan, ki pa se je končal tudi šele ob sedmih zvečer. Nato je sledilo pranje koles, nujna popravila in tuširanje, potem pa obilna večerja in počitek za naslednji dan. V ozadju dirke je trdno delalo 30 oseb (maršali, kuharji, logistika, medijska pokritost in postavljalci šotorov – bazni tabor se je namreč vsak dan selil).

Novoletna zaobljuba

Da sem se dirke tudi sam udeležil, je bila kriva novoletna zaobljuba, saj sem za to tekmovanje prvič slišal prav prvega januarja – obljubil sem si, da bom letos veliko kolesaril, zato sem se takrat tudi prijavil na to tekmovanje. Posledično sem bil veliko bolj motiviran za priprave, ki pa bi vseeno lahko bile še intenzivnejše, glede na to za kako zahtevno se je izkazala sama dirka. V šestih dneh dirkanja sem čutil veliko bolečin v rokah in prstih, hkrati pa se je moj želodec po nekaj dneh že intenzivno upiral vnosu vse potrebne hrane.

Ne glede na to pa sem na dirki tudi izjemno užival, saj so bile nekatere etape dobesedno epske – začel si recimo krepko nad gozdno mejo in končal v vaseh na obrobju gora. Teren se je tudi veliko razlikoval preko tedna. Začetni dan v Val d'Iseru je postregel z veliko odseki v kolesarskih parkih, nato smo se v predelu Les Arcs spopadali z bolj kamnitimi odseki, proti koncu tedna pa svojo vzdržljivost preizkušali tudi na številnih koreninah, zaprtih ovinkih in dolgih enoslednicah.

Veliko srečo smo imeli z vremenom, saj smo vseh šest dni imeli sonce. Pri določenih vzponih, ki so se zaključili tudi na višini okoli 3.000 metrov nad morjem, sta se v mišicah in pljučih dodobra čutila višina in posledično pomanjaknje kisika. Zaradi utrujenosti je bila še toliko bolj pomembna zbranost med celotnim potekom spustov in motivacija ob vstajanju ter ob dolgih vzponih. Luka Cekič, maršal na progi, je ob tem dodal: "Vesel, da mi ni blo vsega tega prevozit, kar ste vi, čeprav sem bil vsak dan vsaj eno uro pred vami pokonci in prišel nazaj v kamp ponavadi eno uro za zadnjim tekmovalcem."

Oprema in pripravljenost

Udeleženci smo se podali v boj z vsemi mogočimi kombinacijami opreme. Videti je bilo mogoče od 26, pa do 29-palčnih koles in seveda tudi tistih vmes. Zaradi tehnične zahtevnosti prog in izpostavljenosti do udarcev smo bili priča najmanj trem počenih karbonskim nihajkam, številnim defektom in pokanjem butičnih super-lahkih naper. Osebno bi sicer raje izbral kakšen centimeter hoda več, bolj toge vzmetne vilice in veliko močnejše zavore. Sicer pa oprema ni igrala tako zelo pomembnega vidika – bolj sta bili pomembna pripravljenost in seveda tehnika vožnje. Veselje ob zaključku tako zahtevne dirke je bilo nepopisno. Organizacija je bila na vrhunskem nivoju, zato smo se lahko osredotočili na samo dirko. Na koncu je vse skupaj izpadlo izjemo zabavno, zahtevno, ampak nepozabno. Skratka tisto pravo večdnevno vzdržljivostno enduro tekmovanje. Ekipa snemalcev se je izjemno potrdudila in pripravila tri video posnetke, ki jih najdeš pod fotogalerijo. Zdi se mi, da izjemno dobro zaokrožujejo vzdušje na tekmovanju.

www.trans-savoie.com
Končni vrstni red

Na uvodni fotografiji Hannah Barnes med spustom z grebena. Foto Tim Stevens, www.skidsareforkids.com, instagram @tim_stevens







Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.