Dirka? Druženje? Morda preganjanje dolgčasa in to ponoči? Ja, z vsem bi se strinjal, le z dolgčasom ne. Na povabilo italijanskega singlespeed navdušenca Jacopa Rumignanija, ki smo ga čisto slučajno spoznali preko facebook strani Ride SSS – singlespeed Slovenia in ki se je najprej odzval na naše povabilo ter se udeležil maratona Soča v mesecu juniju, smo sklenili, da se odzovemo in pridemo na preizkus vzdržljivosti: 12 Ore dei Bastioni v Palmanovi.


Obleganje Palmanove

Dirka kot dirka si rečeš in se pripravljen ali ne odpraviš proti prizorišču. Pa saj ne more biti tako ekstremno. Pet in pol kilometra dolg krog z okrog štirideset metri višinske razlike definitivno ne more biti tako težak, je odmevalo v glavah treh slovenskih predstavnikov, no v štartu bi nas moralo biti pet, a sta dva zaradi bolezni in poškodbe morala odpovedati udeležbo. “Sveta trojica” v zasedbi Danijel Kovačič, Šimen Tomori in Uroš Ložar se je odpravila na dvanajsturno nočno obleganje Palmanove. Na četrto izvedbo dirke, ki jo organizira domači klub Gruppo Bastioni Bike.

Že prihod na prizorišče je dal vedeti, da zadeva ni tako nedolžna. Kolesarji našpičeni do konca, zaresne priprave pred dirko, nekateri kar z avtodomi in ekipami spremljevalcev … Ja, ugotovili smo, da gre tukaj zares in smo morda res le padalci, ki so se vljudno odzvali povabilu.

Pravila dirke so enostavna. Štart ob 22ih, cilj ob 10ih. Vmes pa vožnja, vožnja, vožnja in vse kar sodi zraven, tudi kakšen počitek.  Na štartu preko sto tekmovalcev, ki so se razdelili med posameznike, dvojice, trojke, četvorke in ekipe s po šest tekmovalci, ter seveda tudi kategorija singlespeed, za tiste, ki ne marajo prestav.

Italijansko gostoljubje nikoli ne razočara in tudi tokrat je bilo tako. Pasta party pred štartom, vedno na uslugo za kakršna koli vprašanja, no in tudi šotor so nam odstopili, da smo imeli svoj boks z vsem potrebnim za našo v narekovajih epsko preizkušnjo.


Ogled proge

Štart kroga pri športnem parku, potem pa po travniku do prve enoslednice, pa malo gor in dol, pa zopet trava in malo makadama, zopet enoslednica in na levi strani desetmetrski previs, pa malce hribčka in zavoj, pa pod obzidjem in zopet na travnik, še čez kup ruševin in pentlja med grmovjem, pa zopet na travnik in še malo cikcak po travnatem pobočju in cilj. Na ogledu proga nič strašnega in presenetljivo hitra proga. Moj čas, dobrih petnajst minut, je bil kar malo predober za tempo dvanajstih ur. Tam okoli dvajset, dvaindvajset minut na krog bi pa že moralo znesti, mi je brenčalo v glavi. A nisem poznal efekta noči in vožnje z lučjo po dokaj neznanem terenu. Nič, pustimo se presenetiti in počakajmo na štart. Bo kar bo.


Pot v neznano

Točno ob 22ih štart. Štafete so se zagnale, kot da jih preganja sam vrag, posamezniki pa malo bolj zadržano. Čas je mineval. Misli so rahlo tavale sem ter tja, a vseeno je bila koncentracija na zelo visoki ravni. Paziti je bilo potrebno kje se voziš in poizkušati iskati vedno pravo linijo, da ne bi po nepotrebnem zapeljal med kakšno trnje ali na bolj oster kamen ter tvegal predrt plašč. Po prvih dveh urah je bil tempo vodilnih posameznikov in štafet kar peklenski, ostali pa so si hitro nabirali zaostanek. A pot do cilja je bila še dolga in skrajno nepredvidljiva. Po kakšnih desetih krogih si lahko krog skoraj dobesedno odpeljal na pamet, a noč ima svojo moč in previdnost vseeno ni bila odveč. Po prvi polovici dirke je Danijel že drugič menjal zračnico, Šimen si je privoščil malo daljši počitek na ležalniku, avtor vrstic pa v svojem tempu naprej po progi. Krogi so se nabirali, koncentracija rahlo pojemala, prav tako tudi moč v nogah. Nekje po osmih urah, ko je obzorje že spreminjalo barvo, pa se je začela pojavljati tudi nestrpnost, oziroma bolje rečeno čakanje na konec ter zaslužen počitek.


Ko Esmeralda spregleda

Ali ko se začne daniti. Takrat se vklopijo drugi čuti in če je bila proga ponoči zanimiva in skozi naglavne luči nekoliko mistična, je dnevna realnost pokazala kar nekaj pasti. Kar naenkrat si bil pozoren na ostro kamenje, korenine in vse tiste stvari, ki ti lahko onemogočijo zelo tekočo vožnjo. Da ni šlo čisto brez zapletov, jo je tudi meni nekoliko zagodlo trnje ob najbolj zavitem in temačnem delu med obzidjem, sledil je kilometer teka do boksov, menjava obročnika ter nadaljevanje v tempu – naj čim prej mine še par uric. Da Murphy res obstaja, se je izkazalo v zadnji uri preizkušnje, ko je zablokirala še zadnja zavora in je bil krog in pol do konca izredno mučen, kot bi vozil s prenosom 53x11 in z zelo težkimi nogami. Toda uspelo nam je. Vsem trem. Zmagoslavje, olajšanje in po prvih nekaj minutah realnega sveta zopet želja po nečem novem ter kmalu obljuba, da še pridemo!


Kako so se odrezali trije enoprestavniški jezdeci?

Šimen je prevozil 24, Danijel 30, Uroš pa 31 krogov. Zmagovalec med posamezniki jih je natresel 38 v dvanajstih urah, Uroš je bil z enoprestavnikom v absolutni konkurenci posameznikov uvrščen na osmo mesto.


Po dirki s(m)o razmišljali takole …

Šimen: “Prva vzdržljivostna dirka s singlespeedom zame. Izjemna izkušnja, rezultat pa primeren moji formi. Vendar pa mi je več kot to pomembno dobro vzdušje in druženje z ostalimi singlespeederji.”

Danijel: “Krog po obzidju Palmanove je zabavna singlca, polna kratkih vzponov, spustov in zavojev, z nočnimi obrisi zgodovinskega mesta v ozadju, ki tudi po 30 prevoženih krogih ni postala dolgočasna. Kot bi vijugal po 170 km dolgi potki skozi zgodovino, skozi čas. Oznaka’ fantomski voznik’ je občutek mističnosti le še povečala ... Z jutranjo zarjo je prišel občutek zmagoslavja - občutek, da mi bo uspelo. Na dirko nisem šel z ambicijami po doseganju rezultatov ampak zgolj s željo preživeti in si dokazati, da je mogoče kdaj prevoziti tudi kaj norega (in pri tem celo uživati!). Upam, da se prihodnje leto opogumi še kdo od Slovencev. Organizatorji s kolegom Jacopom na čelu so namreč resnično organizirali kvaliteten dogodek, ki bi ga bilo škoda zamudit!”

Jaz? Še bom ponovil. A apetiti, moram priznati, so vedno večji. Ni kaj, še nekaj tekmovalnosti mi je ostalo iz mladih dirkaških časov. Morda je sedaj čas za kakšno etapno dirko. Drugače pa pohvala prirediteljem za enkratno izvedbo ter gostoljubje! Se vidimo prihodnje leto!

www.facebook.com/GruppoBastioniBike

Na uvodni fotografiji eden od udeležencev ob prvih obrisih dneva, foto Michele Gardini.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.