Približno en mesec po tem, ko sem se z dvema prijateljema odpravil na kolesarjenje v Toskano, sedim pred računalnikom in tipkam to, kar sem v tem času že tolikokrat povedal, da si grem počasi že na živce. Dobrih 560 kilometrov dolga, nepodprta avantura po asfaltih, makadamih in singlcah Toskane je za nami, regenerirali smo že davno, le še kolesa stojijo umazana v vrsti za servis. Oprema je pripravljena za naslednji izziv, spomin na dogodivščino pa ostaja.

Nekje sem zasledil, da naj bi bil letošnji Tuscany Trail največji oz. najbolj udeležen bike-packing dogodek na svetu. Kar pohvalna informacija za nekaj, kar se dogaja šele drugo leto zapored, kajne? Naj bo to res ali pa tudi ne, dejstvo je, da se je letošnjega trejla udeležilo nekaj čez 220 kolesarjev, od tega kar veliko deklet. Večina je bila seveda Italijanov, nekaj Nemcev, nekaj Angležev in peščica Slovencev. Posamično ali v skupinah smo preplezali, prevozili in prehodili nekaj čez 560 kilometrov ter 11000 m višincev. Najhitrejši so pot prekolesarili v manj kot dveh dneh, nekateri so obupali, informacije o najpočasnejšem času pa žal ne vem. Mi smo pot opravili v petih dneh, oz. po organizatorjevem štetju, štirih dneh ter trinajstih urah. Tuscany Trail ni tekma temveč avantura, kar pa ne pomeni, da je tekmovalnost prepovedana, le mi smo se raje odločili za drugačen, bolj zabaven pristop.




Prvi dan v Apuanskih Alpah

Prvi dan se je začel ob zvokih smrčanja, budilk in šumenja spalk. Na začetku mišljeno dobra odločitev o nočitvi skupaj z večino soudeležencev pa se mi je tedaj zdela precej zgrešena. Tolažila me je misel na to, da bom po celodnevnem kolesarjenju z lahkoto zaspal v šotoru, pa naj bo vreme še tako slabo. Po opravljenih prijavah, špekulaciji opreme nekaterih udeležencev, ter obveznem skupinskem fotografiranju smo končno zapeli čevlje v pedala in krenili proti Apuanskim Alpam. Pred nami se je odpiral razgled proti goram, vijugasto asfaltno cesto je kmalu nadomestil težko prevozen makadam, takoj za njim pa težko prehodna, kaj šele prevozna steza.

Vsak lastnik tolstega kolesa se na dnevni ravni sooča z dvema vprašanjema, in sicer; “Kako sploh to goniš?!” ter, “koliko pa to kolo tehta?!” In nad odgovorom, ki sledi, so ponavadi vsi začudeni. Pa vendar, ko eno uro porivaš, nosiš in vlečeš kolo te narave (pravzaprav kakršne koli narave) čez spolzek in ozek prelaz, ter imaš na kolesu pritrjenih še dodatnih 10 kg opreme, se odgovor spremeni v; “Težko!” in, “preveč!” Toskana, ki si si jo do sedaj predstavljal kot idilično gričevnato pokrajino iz razglednic, pa te začne naenkrat preveč spominjati na Pokljuko. Pa ne da bi bilo s Pokljuko kar koli narobe, prav čudovita je, a v tistem trenutku bi bil raje kjer koli drugje kot na Pokljuki.

Dan je tako minil v objemu Apuanskih Alp, zaporedje težkih vzponov in zabavnih spustov pa nas je pripeljalo do prvega prenočišča, ki je bilo daleč od idealnega, a v tistem trenutku nekaj najboljšega, kar bi si lahko zaželeli. Zadovoljni z napredkom, saj smo prevozili okrog 100 km in premagali 2800 m višinske razlike, smo se zaprli v šotore in zaspali v deževno noč.

Naši visoki načrti za drugi dan, ki smo si jih tako optimistično zastavili pred spanjem, so se porušili še pred zajtrkom. S pomočjo dežja in megle se je naš proces pospravljanja in odpravljanja zavlekel za dobro uro. Naposled smo se le odpravili proti najvišji točki Tuscany Traila, kateri je sledil najbolj zabaven spust, ki sem ga kdaj prevozil, pa čeprav v blatu.

Se nadaljuje.


Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.