Drugi dan, v smeri Firenc

Ena izmed mnogih dobrih lastnosti Toskane je ta, da je takšen ali drugačen vir vode moč najti na vsakem koraku. S tem ne mislim na tisti vir vode, ki nas je tako vztrajno škropil celo dopoldne drugega dne, temveč na izvir vode, pri katerem lahko zastojn napolniš bidone z res čisto, naravno vodo. Mogoče se pri takšnem izviru vsake toliko zadržiš dlje kot vsem odgovarja, mogoče se tisti, ki mu to ne odgovarja, odpravi po poti naprej, češ "saj me bosta že ujela". In mogoče kmalu po izviru sledi nepregledno, a zelo pomembno križišče. In tako se je zgodilo, da naslednjih nekaj ur trije nismo bili več trio, temveč duet in solo. Glede na to, da smo se ravno nahajali v območju brez telefonskega signala, mogoče to ni bilo ravno najbolj idealno, a kdo bi vedel.

Ko celo dopoldne kolesariš skozi gosto meglo, se vzpneš nad 1100 m nadmorske višine ter skoraj zmrzneš, je vsakršen namig o bližajočem se spustu zelo dobrodošel. Vedeli smo, da nas čaka nekaj velikega, a to kar smo doživeli, je bilo nad vsemi pričakovanji. Pred nami je bil 13 km dolg blaten spust, precej enakomernega naklona, ki nas je popeljal iz 900 m na 74 m nadmorske višine. Na blato, pesek, dež in vse kar sodi zraven, pozabiš v istem trenutku, ko se zaveš, da sediš na približno 25-kilskemu tolstem kolesu, katerega vodljivost je v takšnih razmerah veliko bolj podobna motorju kot kolesu. V upanju, da diski preživijo preizkušnjo, ter vsa oprema ostane na kolesih, smo nasmejani do ušes drveli v dolino - spust je bil fenomenalen! Vreme se je izboljšalo in v prvem parku, ki smo ga našli, smo na dolgo in široko raztegnili vse, kar je bilo mokrega. Niti približno se nismo zavedali, kako dolgočasen bo preostanek dneva.

Tako dolgočasen, da o njem raje nebi niti izgubljal besed, ampak izgledalo je nekako tako; 40 kilometrov ravnine proti Firencam, s turisti nabite Firence, kjer smo postali glavna atrakcija, prebijanje ven iz Firenc, in naposled končno TOSKANA! Ugoden prostor za postavitev šotorov smo našli približno 20 km iz mesta, vreme se je popolnoma zjasnilo in zadovoljni z napredkom (ponovnih 100 km in okrog 1700 m višincev) smo si ponovno zastavili visoke načrte za naslednji dan.


Tretji dan: Siena


Klemen se je z namenom, da si pregleda kolo in popravi to, kar ga moti, zbudil prvi. V bistvu je Klemen skoraj vsako minuto, ko ni kolesaril, jedel ali spal, spreminjal nastavitve na kolesu in ugotavljal, kaj bi lahko izboljšal. Poklicna deformacija najbrž, midva z Juretom se namreč s tem nisva preveč obremenjevala, raje sva ubrala taktiko: "Pusti stat, dokler dela."

Naša pot se je iz Firenc nadaljevala proti Sieni, vreme je postalo peklensko vroče, nakloni vzponov ter spustov pa se niso prav nič spremenili. V prvih dneh smo se naučili dveh zelo pomembnih dejstev, in sicer: V križišču, kjer gre ena pot dol, druga pa gor, je druga defenitivno prava. Ter: Če iz razgledne točke vidiš več starih mest, ki se nahajajo na gričevnatih vrhovih, lahko predvidevaš, kam te vodi pot, saj gre sigurno skozi VSA tista mesta. Tako smo od Firenc naprej prefurali vsak grič, vsako malo večje mesto in vsako makadamsko pot, ki je bila na razpolago. Postali smo vodiči trem soudeležencem iz Nemčije, ki so imeli težave z navigacijskimi napravami, in v Sieni naleteli na ogromno slovesnost, skozi katero nas je peljala trasa.

Dogodkov poln dan smo zaključili nekaj kilometrov ven iz Siene, na najlepšem polju, kar ga Toskana premore. Postavljanje šotorov ter pripravljanje večerje pa smo prestavili za nekaj trenutkov in raje uživali v razgledu, ki je z drugim jutrom postal še bolj fascinanten. Za seboj smo imeli nekaj čez 100 km in 2200 m višincev, skupno pa smo bili že čez polovico trejla.

Se nadaljuje.

Začelo pa se ja takole:
Tuscany Trail 2015, prvi del


Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.