Vsi, ki ustvarjamo mtb.si in njegovo vsebino, preredko kolesarimo skupaj. Tudi posezonskega vikenda, na katerem stresamo zamisli za naslednje leto, pa seveda kolesarimo, nismo imeli že nekaj časa. Letos odločili, da gremo, in izbrali …


Otok Rab


Ni ne največji ne najbolj gorat od jadranskih otokov, niti od kvarnerskih. Je pa blizu in nudi več kot dovolj poti za vikend furanja. Za vse je bil nov. Ujeli smo še idealnega vodiča - nekdanjega hrvaškega prvaka v spustu, sicer Zagrebčana Nina Ružičko, ki ima na otoku floto koles za izposojo, tako da odločitev ni bila težka.

Na sončen jesenski vikend nam je bilo v kratkih hlačah in rokavih prej vroče kot hladno. Pravzaprav je bilo idealno.


Prvi dan je bil dolg


V soboto smo iz mesta Rab pridelali več kot 60 km dolg krog z dobrimi 1000 v.m. Začeli smo na zunanji, jugozahodni strani, kamor štrli polotok Kalifront. Polotok z gozdom Dundo je zaščiteno območje, ograjeno in prepredeno z mrežo bolj ali manj zaraščenih gozdnih cest. Tu živi srnjad, mufloni in divje svinje. Najvišji del polotoka sega nekaj manj kot 100 m nad morje, poti pa vodijo tudi v zalivčke. Za ves dopust furanja, če se zadovoljiš z makadamčkanjem. V tem hipsterskem slogu je še nekaj betonskih enoslednic na poti do tja preko Suhe Punte. Tudi nekaj starih kamnitih poti skozi gozd smo prevozili, kaj več pa bo treba šele raziskati.

Rab so pravzaprav štirje grebeni. Osrednji je najdaljši in s Kamenjakom (410 m) tudi najvišji. Na severu je še drobni polotok Lopar, na jugu pa med Supetarsko Drago in Kamporskim poljem še eden, pod katerim je tudi mesto Rab. Pa Kalifront na zahodu v “četrti vrsti”, proti otoku Cresu.

Gostovanje na Kalifrontu smo zaključili z divjim spustom na Kamporsko polje, nato do Supetarske Drage premagali naslednji greben, potem pa je bil čas za “gorski” posladek dneva. Iz zaspanih Matkićev se proti turističnemu Loparju vzpenja znana Premužićeva pot. Ne vemo, če jo je prvi zmagovalec cestnokolesarske dirke po Sloveniji, ki slučajno nosi enak priimek, že kdaj prevozil. Gre za kamnito gradnjo gradbenika in planinskega zanesenjaka Anteja Premužića iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Podobna pot, le dosti daljša in po še zahtevnejšem terenu, je na drugi strani kanala na Velebitu. Za planinarjenje kar prelepo zgrajena, kot bi nanjo želeli položiti tire ozkotirne železnice, se vije brez strmih naklonov in ostrih zavojev. Za kakšno mtb zabavo ji tako manjka ena dimenzija, a je prečkanje Kamenjaka vseeno uživaško.

Za piko na i pa spust proti Loparju. Karta sicer priporoča drugo, a ne zato, ker bi lahko na kamenju s kolesi naredili kakšno škodo. Bolj zaradi izpostavljenosti in srečevanja s pešci med turistično sezono. Te je zdaj nepreklicno konec in le še eno je težje kot najti odprto restavracijo - srečati pešca v hribih.


Drugi dan: uvala-hopping


Drugega dne smo na kolesa sedli tam, kjer smo dan prej končali (ne čisto, čakal nas je še asfalt nazaj v Rab). Na plaži v Loparju, ki je bila znanilec, da nas čaka dan, ki je še bolj ustrezal tolstim gumam. Saj ne, da se z “normalnimi” ni dalo. V dopoldanskem soncu smo najprej ponovili loparski del Premužićeve, nato pa smo tam pogrešano tretjo dimenzijo našli na polotoku Lopar.

Tudi Nino se je počutil raziskovalno in smo malo improvizirali. Spusti v zalivčke, vožnje po peščenih plažah in nato znova vzpončki iz njih. Ne vsi vozni, a nas ni preveč motilo. Cel polotok v nasprotni smeri urinega kazalca. Verjetno nismo izumili “uvala-hoppinga”. Kaj več ni za napisat, naj govori zadnji del fotogalerije.


Vrnili smo se z zagorelimi okončinami, tudi malo opraskani. Gotovo se še vrnemo. Za novo leto bo tu veselo. Na starega leta dan na ulicah Raba prirejajo ulični eliminator, na novega leta dan pa maraton. Več kmalu.

Hvala:
Rab, otok sreče www.rab-visit.com/si
Hotel-penzion Tamaris Rab www.tamaris-rab.com

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.