Še raje pa kam drugam. Zadnji dve leti me navdušujeta hrvaška Istra in Kvarner. Morda zaradi drugačne kulise, kot smo je vajeni gorski kolesarji. Visoke gore zamenja pogled na morje, kravje zvonce pa šumenje valov. Ture so lahkotnejše od epskih alpskih etap, a vse niso lahke. Gorsko kolo bi se pravzaprav moralo imenovati terensko kolo. Tako bi lepše opisali njegovo namembnost. Saj ni treba, da najprej naklepaš 1000 višincev navzgor, da si zaslužiš 1000 m navzdol. Kaj niso krajši vzponi in spusti zabavnejši? Le teren in podlaga morata biti tista prava, ki ustreza gorskemu, ah, ne, terenskemu kolesu. In ob morju si vsak lahko najde to, kar si želi.


Od železnice do otokov

Mnoge navduši že Parencana. Trasa nekdanje ozkotirne železnice je res “mtb Level 1”. Gladka s komaj kaj vzpona. A taka je le za tiste, ki se držijo predpisane poti. Kakor hitro zaviješ levo ali desno po svoje, se svet obrne na glavo in pokazati moraš vse kolesarske sposobnosti.


Narodni park Kamenjak je po tehniki stopničko, po lepoti pa dve višje. Čeprav se višinomer ne bo razpočil od ponosa, so stezice veliko bolj zanimive od poti lokomotive. Kamenjak je odličen učni center za začetnike, teren za uživače, pa tudi krog za tekmovalce. Tole bi moral napisati že na začetku: tam NE, NE, NE kolesari v času glavne turistične sezone.


Rabac ti ponuja klasično gorskokolesarsko turo. Krog čez Labin in Rašo zahteva dobrega plezalca in spretnega spustaša. Ponudi ti celo paleto kolesarskih izzivov, od tebe pa je odvisno, kako jih boš obvladal. Na koncu te bo presenetil še seštevek vzponov in spustov.


Kvarnerski otoki so svoj svet. Nastali so iz kamna in take so tudi poti. Njihovo zahtevnost določa velikost kamna. A ker tudi domačini morajo preživeti, so večinoma obvladljive in se jih splača prekolesariti. Vsak vzpon, spust in razgled je drugačen od prejšnjega in bogato poplača trud. Neverjetno, kako raznoliko so ti otoki.


Welness po kolesarsko

Primorje te razvaja. Vzemi si čas in na koncu kamnite ograje, kjer se začne robidovje, naberi sladkih črnih robid. Jeseni se ustavi v vasi in s prsti odpri zrele fige. Nihče te ne bo preganjal, če ne rastejo ravno na njegovem vrtu. Boj se trnja na poteh. Še veš ne, kdaj povoziš centimeter in več dolge trne, ki potem začnejo svojo neljubo misijo v dušo telesa inkolesarja. Prav taki škodljivci so tudi ostri kamni, zato je tubeless sistem odlična izbira.


Poletje morda ni najbolj primeren čas za kolesarjenje “tam doli”. Najlepši letni čas je jesen, pa tudi zima in pomlad sta dobri izbiri. Pazi le, da te ne ujame burja. Labirint uličic v starodavnih mestih te bo pripeljal do najboljše konobe ali vsaj sladoleda. V dežju pazi na kamnitih tlakovcih, zlizani so zelo gladki. Če bi tudi ob morju rad nabiral višince, se lahko z nule zapodiš na 1401 m visoko Učko ali prekolesariš Velebit. Lansko zimo sem nad Crikvenico prvič zares kolesaril po snegu.


Hrvati so v zadnjih letih močno napredovali v kolesarskem turizmu. Velika sredstva so vložili v ureditev in promocijo novih kolesarskih poti. Imajo ogromne prenočitvene kapacitete in njihovi ponudniki so spoznali, da jih po glavni turistični sezoni lahko lepo zapolnijo s kolesarji. Spremenile so se tudi navade dopustnikov. Namesto praženja na obali jih vedno več želi aktivne počitnice. Hrvaška zakonodaja je (še) liberalna, zato organizatorji nimajo težav s pripravo gorskokolesarskih tekem. Številni maratoni, zimska liga in enkratna etapna dirka štirih otokov si podajajo roke skozi vse leto. Doma pa se bomo naslednji teden spet pogovarjali na temo “Zakaj Slovenija ni gorskokolesarski raj?”


Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.