Na mtb.si prvič poglobljeno o “fixed gear” dirkanju. Daleč od mtb, a kultno merjenje moči in drznosti, vredno objave. Zlasti zato, ker sta na dirki vseh dirk, izvirnem Red Hooku v Brooklynu, prvič nastopila Slovenca. O enem spodaj, o drugem tukaj.

Bor Čeh je za nas opisal svojo dve leti dolgo pot od sanjarjenja do nastopa med najboljšimi:

Skoraj na datum natančno, pred dvema letoma, sem si sestavil svojega prvega … “Fixija" zveni nekoliko prostaško, ali posmehljivo. Recimo mu raje kolo na fiksni pogon, ali Fixed Gear. To takega, da ga imaš res rad in se v njega zaljubiš. Predvsem pa voziš. Zlorabljaš. Kolo je lepo samo če je uporab(n)ljeno.

Malo zaradi tega, ker sem vse več časa preživljal s fanti iz Pici-Bicija, ki so bili takrat do vratu zakopani v to disciplino, malo zato, ker se je obetal prvi ljubljanski kriterij, crit po domače. Prava pravcata dirka, kjer se skupina tekmovalcev na špartansko okleščenih kolesih brez strahu v ovinkih in ravnini pomerja kolo na kolo, komolec ob komolcu. In takoj po dirki, ki sem jo imel takrat tudi čast otvoriti, sem se v to disciplino tudi sam zaljubil. In začel globlje in globlje raziskovati zakaj, kdo kje in kako. Seveda ni trajalo dolgo, da sem naletel na Red Hook Crit, kot “tisto edino pravo dirko”. Takrat se mi je zdelo čisto neverjetno, da bi jo kdaj videl v živo, kje šele stal na štartni liniji. Ampak do tja še pridemo, zato lepo počasi.

Prvo kolo je bilo Hercules, letnik 1934, težko okoli 15 kilogramov. Samo po sebi nič posebnega, razen Miche pest, in čisto novih obročev, še vedno v originalni dimenziji in belih žmulah, dokaj nevozno ampak s trmo me je peljalo večkrat domov do Kopra, po Avstriji in še kje. Skoraj neizbežno je bilo, da sem vzporedno začel razvijati zanimanje za messengerje, kurirje, kot stranski produkt, ali pa gonilno silo FG (fixed gear) kulture. Tiste “brezstrašne fante in dekleta", ki švigajo po mestu z dragocenim tovorom, na svojih fiksnih kolesih. Vse skupaj je bilo videti romantično, a hkrati nevarno, prava kombinacija za tistega malega otročka v meni.

In s tem se je tudi začelo, čeprav sem sam dostavljal mleko in jajca iz okoliških kmetij na triciklu, sem si kakšen dan zaželel švigati kot oni, sem si oprtal nahrbtnik, in mimo začudenih podutiških krav letel do zbirne postaje na mojem fiksiju, naložil mleko, obšel traktor, ki je meni zgledal kot rumen njujorški taksi, in odbrzel v mesto.



Hardkor hipsterija

Tako se je začelo. Verjetno pozneje, kot se je ta razvoj odvil pri kolegih, ki so vse to že poznali, in nekoliko s prezirom, ker je v Slovenijo to gibanje prišlo s pojavom hipsterjev, ki so barvna kolesa “rinili” do bikofeja ob sebi na pivo, ne pa dejansko vozili, in s tem bili v posmeh disciplini, ki jo še dandanes najgloblje spoštujem. Tako sem od mojega takrat samo prijatelja, danes šefa Fedra, kupil svojo prvo torbo Chrome in s tem postal uradno hipster. V posmeh mountain bikerjem in v prezir specialkarjem. Ampak sam sem se odločil, da bom zadevi prišel do dna in jo izvajal kar se da pristno, tako kot sem se sploh lotil kolesarstva, z raziskovanjem njegovih pristnih pojavnih oblik.

Začele so se nočne ure gledanja videov Chasa, Bobota, Austina Horsa in ostalih messengerjev, ki so sceno v tujini naredili prepoznavno. Od Domna Ožbota sem prevzel navado, da hodiš povsod v SPD čevljih, da ti topot clitov postane nekaj vsakdanjega, skoraj poezija. Počasi je Herculesa zamenjala prva specialka in s tem konverzija v tako imenovani “ljubljanski muslauf”, vse stoletja daleč od tistih pravih track (dirkališčnih) koles. Prav Domen in Maja sta bila tista, ki sta me prvič peljala na Red Hook Crit. Verjetno je to povezano s tistimi ikoničnimi odločitvami, ki jih vsak začne sprejemati na svoj 30. rojstni dan. Oz nekaj dni po njem … Ko boš začel z rednim gibanjem, spremenil navade in ne vem kaj vse … Jaz se spomnim trenutka, ko sem stal ob krožišču in je mimo mene priletel eden od MASH-evcev in sem si rekel: “Enkrat, v roku dveh let, bom to odpeljal tudi jaz.” Z Montagnerjem, prvim pravim track kolesom, ki sem ga kupil za 150 evrov preko bolhe od človeka, ki se mu ni sanjalo kaj prodaja, SLX Columbus cevi in Campagnolo oprema, brez lukenj za bremze … Tako kot se za disciplino spodobi.

Zanimivo, da takrat nisem niti sanjal, kako hitro se bo to dejansko zgodilo. Skoraj takoj, ko sem prišel domov, so se začele priprave. To se je dogajalo oktobra, leto in pol od današnjega dne. Celo zimo sem nabiral kilometre, gledal videe na internetih, se z okleščeno specialko odpravljal domov čez Črni kal, se metal po tleh in lomil opremo. Danes sem bil Chas, ki se po mestnih ulicah premika hitreje, kot avtomobili, jutri sem bil Patrick Seabase, ko sem plezal na Črni kal. Vzporedno se je začela razvijati ideja, da bi lahko dostavljal pizze, v tradicionalni obliki messengerjev, na kolesu in prtljažniku. Takoj sem z idejo priletel v Lepo žogo, kjer smo s Fedrom in Zekirjem po uspešnem sestanku in predstavitvi ideje dorekli, da takoj po prvomajskih počitnicah začnemo s poskusno dobo.



Pice, Berlin in Milano

To je bilo točno pred letom dni. Kako čas leti. Zadeve sem se lotil v temeljitem Retro Rats stilu, si izdelal prtljažnik škatlo in začel, kakor sem takrat najboljše znal, na polomljenih kosteh in odrgninah pridobivati kilometre in zaupanje v to, za našo deželo eksotično obliko dostave. Takrat je tudi padla ideja: junija grem odpeljati svetovno prvenstvo v Berinu, Rad Race 42. Mogoče je ravno polom povezan s to dirko in dejstvom, da smo zamudili štart, pospešil celoten proces in odločitev: “Oktobra se gre odpeljati Red Hook Crit v Milano.”

Deloma zaradi bolečine ob dejstvu, da smo zamudili štart, deloma, ker so bile priprave resne in dolgotrajne, ročno tiskani dresi, namensko pripravljen kolo, ampak odločitev je spet padla na nekem pločniku, tokrat v Berlinu. Seveda je bil pot do tja tradicionalno težka. Ne nazadnje gre za največjo dirko te discipline. Sveti Red Hook.

Po poškodbi ključnice, nešteto treningih in provokacijah “Glej da boste tokrat prišli na štart” se je datum začel vztrajno bližati. Prav tako so se začeli dvigovati nivoji. Še zadnja resna preizkušnja pred Red Hookom je bil Ursus Crit v Trstu in to je bilo to. Tokrat s profesionalno tiskanimi dresi, začetkom ideje o ekipi “Dobra vila X Retro Rats” in vsem, kar spada zraven. Z avtodomom v Milano. Na štartu smo bili ob 4ih zjutraj. Spomnim se veselja ob dejstvu, da stojiš tam, da boš naslednje 4 ure spal 500 metrov vstran, no ne spal ampak živčno pričakoval začetek in da bo tokrat vse tako, kot mora biti. In tudi je bilo. Jaz in Uroš Jakša, prva Slovenca, ki sta peljala Red Hook. No, vsaj kvalifikacije. Nivo tekmovanja je od messenger dirkačev poskočil do PRO cestnih dirkačev, ki lovijo naslove v tej zaenkrat še precej eksotični disciplini. A ne bi zdaj odpiral politične debate o tem, kaj je pristno in kam se Red Hook razvija in usmerja.

Prve kvalifikacije, neizmerno veselje in obljuba, še se bom vrnil. In sem se. Tokrat v domovino Crita. V New York. Seveda brez neizmerne pomoči moje sestre, ki ji grejo vse zahvale za to, ne bi bilo mogoče uresničiti sanj. Ni šlo za dejstvo da je “samo" dirka. Šlo je za to, da doživim obljubljeno deželo bike messengerstva, da hodim tam, kjer so tisti, ki sem jih do sedaj videl samo preko ekranov. No, hodim … Vozim. Da vidim najdražje ljudi svojega življenja in vse to vozim. Brez zavor. Surovo. Pristno. In seveda je bila dirka. Tam, kjer se je začelo. Seveda je bilo treba svoje kolo zakleniti v kovček in ga prepustiti nemilosti nezadovoljnih letaliških delavcev, plačati nešteto denarja za transporte, vendar je bilo isti trenutek, ko sem naredil prve metre po svetem asfaltu, vse vredno. Naenkrat so mi v ušesih igrali “The Mall” (ja vem, da so Kalifornijci, ampak vseeno), mimo mene so švigali rumeni taksiji, s pločnika sem skočil pred v nasprotno smer vozeči kaotičen promet … Bil sem tam. Točno tam.



Rdeči kavelj izz krmila

Dirka je bila brutalna, no kvalifikacije, ki sem jih odpeljal. Za zelo malo sem zgrešil “Last chance Race”, v kateri je bil letos tudi Chas, tolko hitro je to postalo in tako zahtevno je. Tehnična proga, dolga le 1,1 km ogromno mivke in nesreč. Takoj, ko so se odprle kvalifikacije na čas, so se začele tudi nesreče, vedno je strašljivo, ko se nekje za tabo lomi karbon, ti pa na svoji “parni mašini” pripreš oči, malo močneje stisneš krmilo in poženeš v upanju, da te ne zadanejo, stisneš rit nekoliko trše na sedlu in letiš, brez zavor. Težko je opisati, težko je razumeti, ampak je verjetno nekako tako, kot da bi vi mountain bikerji vozili Whistler. Sveto …

Zdaj začeti debato, zakaj se je motor ustavil na štartu, kaj pomeni menjava Cinellija za Specialized, kdo je #specialen in kdo #poseben, je stvar politike. Ostane le velika želja, da bi ta disciplina ostala pristna Mess-lifu, kar vemo vsi da ne bo in da se nebi oddalila preveč od tiste romantične nevarnosti, lomljenja kosti in karbona, čiste hitrosti in ljubezni. Do športa, kjer ostaneta ti, kolo na katerega si pripet, in tisto konstantno število zob in konstantni obrati nog. Tako kot dostavljalci pošte v New Yorku v 90ih, tako kot dve letni nazaj prvič v Rudniku jaz, tako kot prvič v Milanu, tako kot danes, ko sem, s ponosom povem, eden izmed dveh dostavljalcev na kolesih v Sloveniji, zaposlen pri Dobri Vili. Ko na svojem fiksnem kolesu s prtljažnikom dostavljam pizzo in kujem načrte. Še se bom vračal. Če ne prej oktobra v Milano. Dve leti kasneje tja, kjer se je vse začelo. Mogoče celo skozi kvalifikacije, v dirko. V sanje. Ampak vedno pristno in vedno s tistim istim žarom. Otroka, ki se igra in doživlja sanje, ali odraslega, ki se ni naveličal sanjati in se ne bo. Se vidiva Red Hook. Vedno znova … Nekdo … JAZ!

(hvala tamali sestrici in vsem prijateljem, ki so pomagali do sem)

redhookcrit.com

Preberi še
Kriterij rdečega kavlja: Pro Crit life

Fotografije Lana Čeh



Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.