Kaj se mota po glavi in kako hitro se morajo vrteti noge pri fiksnem prestavnem razmerju? Kako je globalizacija posegla v dirke kurirjev? Vse to najbolje ve Bor Čeh. Ne klasično, a še vedno poročilo - iz dna duše.

Bor

V resnici ne vem, kje boste tole brali, in če bo to kdo objavil. Jaz vem, da bom spisal do konca. Poročilo, kot sem ga želel povedati. Dirka, kot jo želim vsakič odpeljati.

Ponoči se vozim nazaj. “Brakeless” s tem istim kolesom, domov po ogledu finala kriterija Red Hook. Celo pot se poskušam nasmehniti, a mi to nikakor ne uspe.
Kako je bilo? Sanjsko dobro. Neponovljivo. Kot vedno. Potem pa tisto vedno isto vprašanje, ki ti ga zastavijo. Kaj pa rezultati? Je pisalo. Zadržal bom solzo. Ja, kaj je z njimi?



Tokrat poročilo zastavljeno nekoliko drugače, krajše a točno tako, kot sem dirko tudi doživel

S suhim grlom od živčnosti in kvalifikacij na 28 stopinjah sedim v hotelski sobi 107 hotela Look. Zanimivo mesto je to. Prišel sem v zimo, tri dni treniral po dežju in se pripravljal na ravno takšno dirko. Naslednji dan? Poletje!

Čakam na interviju za Manual For Speed z Danielom. Vsako leto tradicionalno slikajo portrete udeležencev kriterija Red Hook in z njimi naredijo nekak almanah letnikov, vsaj tako so mi razložli. Skipp!

Z menoj bi želeli posneti cel interviju. Ampak, zakaj? Ker sem že na petem kriteriju zapovrstjo, ali jih je bilo 6, ne vem več točno, doma bi moral na kuhinjski mizi naše matere prešteti zvonce, poskušam uvrstiti v finale, a mi to še vedno ni uspelo.

"Pred intervijujem sem ti dolžan povedati, da bodo verjetno nekateri ljudje mislili, da si klovn," nadaljuje Daniel za uvod. "Ampak na to se ne oziraj! F**K Them!" pravi. Takoj zatem pa vprašanje: "Zakaj, in predvsem kako to, da se poskušaš uvrstiti na tako elitno dirko in to tolikokrat zaporedoma?”

Dobro vprašanje. Zakaj in kako?

Vozim se domov s finala, s težkim messengerskim nahrbtnikom na rami. Mi namreč dirkamo z nahrbtnikom, tako kot smo se naučili od MASHA. Nekak urbani Camp Vibes. Kje so pa rezultati, a?

Brez hotelov, sob za sproščanje, masaž in bazenov. Spiš, kjer ti ponudijo, stanovaja sorodnikov, tla, kombiji. Ni, da bi se pritoževali. Na dirko se pripelješ s kolesom, s katerim tekmuješ, po steklu, pesku in umazaniji, čez pol New Yorka. Vsakič po isti poti. Tistih 16 km do prizorišča, kjer odšraufaš zadnjo feltno, jo obrneš na stran, kjer je zobnik, manjši za trše razmere, mogoče zamenjaš še krmilo in dirkaš. Samo pali! Tako, kot to počnejo tisti z rezultati.

Dirkaš z gumami, razrezanimi od kosov stekla, ki si jih pobral po poteh teh velemest, kjer je že tretji dan deževalo. V nahrbtniku imaš rezervno tretjo gumo. Zloženo za primer, da bo tokrat steklo šlo do konca.

Mi dirkamo s sposojenimi gumami. Sposojenimi od prijateljev, ki vozijo to isto gumo, tako kot ti. S takšnimi, ki jih ni bilo več na zalogi, vsaj ne po taisti ceni. To isto gumo, ki jo poznaš in ji zaupaš. Tam med železnimi ogradami je to res nujno. Da ji zaupaš! Verjemite!



Mi dirkamo iz nahrbtnikov, na istih kolesih, s katerimi potujemo. Na istem kolesu, s katerim prevoziš celo mesto, po dolgem in širokem, vsakič znova. Enkrat po številke, drugič na ogled proge. Spet tretjič na treninge in šprinte.

Nahrbtnike, ki jih zaklepamo na ograje. Včasih, ko maš srečo, ti ga med dirko nekdo pridrži. Včasih...

Mi dirkamo na teh istih kolesih, na katerem te nasloni taksi. In takrat, ko z očmi polnimi upanja pregledaš obroče, če so še vedno ravni in ostali v enem kosu. Točno takrat, ko te ljudje čelno naložijo na “havbo”. V tem istem dnevu, s temi istimi nogami.

S temi istimi očmi, s katerimi prevzameš torbo na letališču v upanju, da je tudi tokrat nezadovoljen delavec prizanesel tvojemu kolesu, za katerega si delal večino leta. Da ga ni odvrgel na trak direkt na vilico in da se cariniku ni zazdelo, da je v okvirju kila prepovedane substance. Mi dirkamo s sposojenimi torbami za potovanje, s sposojenimi gumami, a s srcem in v ekipah.

Mi dirkamo brez nutricionistov. Naš nutricionist je Klemen, ko ti z rokami, črnimi od masti, pove, da mu je Aleksej zadnjič rekel, kaj je treba pred dirko pojest, da ... Naš nutricionist je nova pizza v ponudbi naše najljubše lokalne picerije tam čez cesto in občasen zastonj bon(bon)ček zanjo. Naš nutricionist je tista knjiga o kolesarstvu, ki si jo posojamo, in občasen članek, ki ga zaslediš nekje na internetni strani.

Mi dirkamo brez trenerjev. Edini trener je tisti vzornik, ki ga že stotič vprašaš o nasvetu za razmerje, katerega naj bi uporabil. Taisti človek, ki mu že petič tisto leto pošlješ isto sporočilo, prošnjo po napotkih za trening intervalov. Preveč len, prepozabljiv, da bi si jih enkrat končno le zapisal. Naš trener so trenutni zagon in pomanjkanje le tega. Tista želja, ki te drži prve mesece, in taista želja, ki te potem spusti. Tisto zaganjanje v klance, ubijanje kolen in tisto, čemur v nekem trenutku praviš trening. V dobrem in v slabem.

Mi ne dirkamo na dopingu ... no ta del bomo raje spustili ...

Mi dirkamo s srcem. Na koncu dneva imamo tisto, kar je res pomembno, in to je ekipa. Imamo drug drugega in na to vemo, da se lahko zanesemo.



Kaj pa rezultati? V vrstah imamo večkratnega državnega (pod)prvaka. To že vemo. Ampak kaj pa moji rezultati?

Zame je rezultat to, da največji slovenski mtb portal redno objavlja reporte dirk in fixed gear dogodkov. Brez posmehljive nalepke o hipsterstvu in z določeno mero vzajemnega spoštovanja. Zame je rezultat to, da BMX mulci iz sosednjega Urbanroofa z zanimanjem tu pa tam pogledajo proti naši delavnici, ki se poslavlja, in priznajo, da jih včasih premami fixed gear.

Zame so rezultati to, da se na dogodkih ne bomo gledali več vzvišeno, ampak kot enakovredni deli iste scene. Zame je rezultat to, da BikeBro požre dejstvo, da so naše gume dosti ožje od njegovega comfort zona in deli našo objavo. Eni s klovnovstvom, drugi z rezultati. Tudi to so rezultati. In kako je bilo včeraj, se vprašate, ne nazadnje naj bi to bilo poročilo z dirke.

Poročilo iz Brooklyna

Kvalifikacije sem končal na 41. mestu v eni izmed najmočnejših skupin. V prvi skupini tokratne dirke. V letos prenovljenem formatu. Ob boku z Ivanom Raviolijem, dvakratnim prvakom taiste serije, s Paolom Bravinijem (oba branita barve ekipe Cinelli Chrome). Tesno za njima Alvise Zanasca iz teama Bahumer, Tristan Uhl, profesionalni MTBjevec iz Texasa - edini, ki je v Barceloni prišel blizu Colinu Stricklandu.

Chas Christiansen iz ekipe MASH, vzornik in moja obsesija. Skratka parada njih, ki so se poskušali preriniti skozi šivankino uho tridesetih mest, ki še vodijo v finale. Mnogi izmed njih ljudje, ki jim stisnem roko in vem, da se zdaj že poznamo. Oni z rezultati, mi s klovnovstvom, a vsak na svoj način.

Štart iz zadnje vrste je vsekakor zalogaj. Tesno postavljene talne označbe in dejstvo, da ni zaviranja, saj se štarta z eno nogo na tleh, prestraši marsikoga, tako da je bil štart res neznansko počasen, vsaj v naši vrsti. Pobeg skupine v ospredju instanten. In začelje res daleč zadaj. Vse, kar je sledilo, je bilo prehitevanje tekmovalcev. Enega po enega, 53, če sem lahko natančen. Kar si štejem kot rezultat v tem brooklynskem peskovniku.



Letos praznujejo deseto obletnico kriterija. Praznovanje rojstnega dne s kolesi, kjer jih je slavljenec peljal na ogled po progi. Četo uniformiranih dirkačev, takrat oblečenih v ulični “dress code”, danes v oprijetih lycra dirkalnih dresih. Takrat s srci danes z nogami. In ravno tako poteka razvoj vsake stvari.

Tudi našega dirkanja iz nahrbtnikov. Še vedno z istim žarom in srci, pa naj bo domači alleycat, državno prvenstvo v ciklokrosu ali Red Hook Criterium v Brooklynu - ravno na svojo deseto obletnico. Takrat, ko se vse glasneje govori, da so mu šteta leta vulgarne ljudskosti in da zapira vrata v svet, kjer bodo lahko dirkali samo še profesionalci.

Taisti, s katerimi dirkamo danes za rezultate.


Zadnje vprašanje Daniela po tem, ko je vzklikal, da upam, citiram: "Da se zavedam, da me bodo morali na svoji poti sponzorirati, ker so se zaljubili v pristnost le te!" V isti sapi se obrne k sodelavcem in v hecu reče, naj pozabijo na kosilo tisti dan, da je potrebno šparati za mojo sezono,” je bilo, če bi jim dovolil, ker imajo menda to moč in poznanstva, da me spravijo v finale.

In sem se vrnil na tisto lanskoletno misel o srednješolskem plesu: "Bi res hotel, da bi Eva odpisala ali šla z mano na zmenek samo zato, ker bi imel veze ali bi ji to nekdo narekoval?" (To je prispodoba, ne rezultat) Odgovor je bil NE, nikoli. Tudi če bom o tem samo sanjal in nikoli ne bom vedel, koliko hitro res plešejo, bo odgovor vedno NE. Če mi bo kdaj uspelo, bom najsrečnejši fantek v peskovniku, ali pa spet tisti zaripel mladostnik, poln mozoljev, tam nekje za šolsko telovadnico.

Rajši ostanem žalostni klovn na ekranih Vaših socialnih medijev. Če mi pa ne bo, bo pa moj edini rezultat štartna številka v mojem muzeju urbane kulture. V tistih zdaj že štirih fasciklih spominkov in izdelkov našega dirkanja. Naše scene in to je tisti rezultat, ki zame res šteje!

Preberi še:
Kriterij rdečega kavlja: Mess life

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.