Na skrajnem južnem robu Velebita, v kotlu pod planino Poštak, izvira reka Zrmanja. Tisočletja se je borila z apnencem in v svoji poti do morja vanj vrezala globoke soteske. Tja dol nas je porinila burja in v tistih koncih smo našli tudi zavetje pred njo.

Med Obrovcem in Vrelom Zrmanje so drugačne poti, kot jih običajno vozimo. Na prostrani planoti klanci niso dolgi in spusti ne zahtevni. Veliko je makadamskih poti in kolesarjenje je bolj turno, kot gorsko. Pravega gozda skoraj ni, a je vsa pokrajina prekrita z visokim grmičevjem.



Dež je pred dnevi namočil zemljo in ta mu je odgovorila z izdatnim zelenjem in cvetenjem. Niso nas preganjali medvedi, temveč so nas plašile kače. Gadi. Kolesarili smo skozi vasi, a hiše so bile prazne. Ne samo prazne, ampak podrte. Pa ne od starosti, ampak od nasilja. Podrla jih je grozlljiva vojna, ki je tam divjala pred komaj dvajsetimi leti.



Ko smo videli, kako blizu je Knin, smo eno turo podaljšali tja. Pred 1000 leti je bil Knin celo prestolnica hrvaškega kraljestva, pred 25 leti pa se je v njem zanetila iskra tiste grozne vojne. Čudna sivina, ki je kljub soncu visela v zraku, je mesto naredila hladno kot pivo, ki ga je postregla simpatična mladenka. Pivo je sedlo, mesto pa ne.

Ko smo kasneje kolesarili ob Krupi, pritoku Zrmanje, in tam peljali čez dvorišče pravoslavnega samostana, nas je zanimalo, od kod so prišli Srbi v zaledje Dalmacije. To so bili uskoki, ki so se v srednjem veku z Balkana umikali pred Turki.


Ogroženo avstrijsko cesarstvo jih je v zameno za hrano in domovanje uporabilo kot obrambne sile pred napadi Turkov. A so uskoki povzročali tudi težave, saj so v mirnem času rovarili še proti domačinom.

Mi pa smo tam srečali same prijazne ljudi, ki se trudijo preživeti na trdem koščku zemlje. Gojijo koze, pasejo ovce in obdelujejo zaplate zemlje, skrite za kamnitimi kraškimi ogradami. Izvir Zrmanje ter njeni kanjoni in slapovi so preveč lepi, da bi jih skrivalo človeško sovraštvo.

Zato so fantje iz ekipe Adria Bike tam poiskali stare poti ob reki, jih očistili, povezali z novimi in jih vrisali na zemljevid. Čeprav so speljane prav blizu Zrmanje, se le vsake toliko približajo robu kanjona, da ponudijo tisti veličastni pogled na zeleno reko.

In v opustele vasi se počasi vrača življenje. Sem in tja pred zakrpano hišo stoji razmajan kombi, iz katerega zlagajo staro pohištvo. Za prvo silo bo dobro.

Fotografije Matej Hartman

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.