V sklopu UCI dirke Velothon je v nedeljo 18. junija v Berlinu potekalo tudi neuradno svetovno prvenstvo za muslaufe. Gre za kolesa brez zavor, brez prestav, ki se jim ves čas vrtijo pedali in s katerimi se običajno tekmuje na velodromih.

Nuša poroča:

Dekleta kolesarskega kolektiva Dekline smo se prejšnji petek odpravile Berlinu naproti. Po neprespani noči smo se v soboto, dan pred tekmo, odpeljala do Rad Race baze pri mostu Oberbaum dvignit štartne številke.
V nedeljo sva se s Polono odpravili iz hostla na štart že ob petih zjutraj.
Pojem zajtrk in začnem s kofeinom, nakar se nama pridruži Antonio, Portoričan, super fant, ki je lansko leto tekmoval Cielos Infernales - najtežjo tekmo za muslauf kolesa na svetu.

Počasi drug za drugim kapljajo kolesarji in ekipe. Zaveš se, da si res navaden amater, ko vidiš, kaj vse mečejo vase pred tekmo in slišiš razpravljati o strategijah in kje bodo šprinti. Sama pri sebi si ponavljam, da je to samo runda s fanti.

Uživaj, uči se, odnesi od te tekme nekaj dobrega. Postavim se ob bok Juliet Elliot, lanski vice prvakinji, desno je Marion Dziwnik s celotno ekipo Maloja, okoli same pro kolesarke, državne, svetovne prvakinje, nekdanje olimpijke. Jaz sem študentka, ki v prostem času kolesari. Ob vsem karbonu tam se zamislim nad svojim jeklom in si rečem: "Kar bo, bo".



3,2,1, … gas!

Dekleta naj bi štartala 5 minut za fanti, vendar ta interval skrajšajo na manj kot dve minuti. Tukaj se začne prvi problem. Še preden zavijemo na avtocesto, prehitevamo fante, ki se nočejo umakniti. Vozim ob Samanthi Moreno, izkušeni kolesarki in tekmovalki. Sami jasno nakazuje umike in vse lepo teče. Ko pridemo na avtocesto, se začne šprint, dekleta poženejo tempo na 50 km/h, ki se ustali na 40-45 km/h. Nekaj časa vozim z njimi, vendar vem, da z nadaljevanjem v tem tempu ne bom uspela odvoziti niti tretjine.

Cel čas si govorim, da je samo runda. Samo runda. Naletimo na razbite fante, ki ležijo po tleh, pomagajo jim medicinci, okoli pa razbiti deli koles. Ob vsem umikanju moškim tekmovalcem, nesreči na naši desni in močnem čelnem vetru, popustim in konec je s prvo grupo. Zdi se mi, da so me prehitele vse in da vozim z zadnjimi petimi tekmovalkami. V resnici ne vem, da vozim drugo grupo. Vseeno vozimo hitro, izmenjujemo se na čelu. Kljub temu, da nas je le pet, vozimo lep echelon, saj iznenada zapiha tudi močan bočni veter.

Lepo je voziti z ljudmi, ki 'znajo' voziti kolo. Kolo teče in v tem trenutku res začnem uživati na tekmi. Nogice so kljub samo štirim uram spanja dobre, kljub vetru na čelu skupine oddelam svojo izmeno in režem nad 40km/h. Karbonski visoki obroči okoli mene hrumijo, moške prehitevamo za šalo. Vse je okej, čeprav nemška sotekmovalka venomer znova rine v moje komolce in ko jo končno vprašam, kaj počne:
Jaz: What are you trying to do?
Sotekmovalka: I'm trying to drop you.
Hm, okej.

Veter začne rezati siv Cinelli in hitrost pade na 35 km/h, takrat nobena od deklet noče skočiti nazaj na čelo skupine zato odšprintam naprej, da vozimo spet nad 40km/h. Siv Cinelli na žalost odpade in srečam jo šele po koncu tekme. Začne se drugi problem tekme. Z avtoceste zapeljemo v mesto do fantov, ki se postavita za naša kolesa in koristita zaveterje, nočeta nam pomagati, v ovinkih peljeta notranje linije in nas vse ovirata.
Končno se ju pri Tempelhof znebimo, kjer spet naletimo na fante, ki nas zapirajo.



Zapeljem čez 10 cm visoki granitni robnik, ko se umikam in samo upam, da guma zdrži. Vse iz naše skupine skušamo varno prepeljati 90° ovinke v mestu, na kar me nek fant tako odreže, da moram upočasniti in odvoziti ovinek povsem naokoli, saj bi drugače zapeljala v ograjo.

Muslauf z razmerjem 48/14 je prekleto težko ustaviti!!! Dvignem se nad krmilo in spet ujamem svojo grupo, čeprav mi je sedaj mentalno že res težko. Na zadnji gumi mi sedi patološki zapiralec ovinkov, ki me v naslednjem ovinku spet odreže od skupine. Še enega šprinta ne zmorem in popustim. Zadnjih 5 km dirke vozim sama, 100 m naprej je moja skupina.
Morala je na dnu, noge pečejo od nepotrebnega zaviranja v ovinkih, veter je brutalen, fant za mano mi ne pomaga.

Tudi naslednji fant, ki ga prehitim, mi ne pomaga. Sedaj sem res prepričana, da sem zadnja. Končno vidim moder napis VELOTHON BERLIN 18.6., in mislim, da je to cilj. Dam iz sebe popolnoma vse, navrtim kolo, ampak čez kilometer ugotovim, da to ni cilj.

V tem trenutku me res že vse boli, vendar pospešim v želji, da se vsaj še enega kolesarja znebim pred naslednjim ovinkom. Končno slišim glasbo, navijanje, ciljna ravnina... Nikakor ne morem do svoje grupe, zato odpeljem po lastnih zmožnostih čez cilj, uležem se na krmilo in pustim, da pedala vrtijo noge.

Na tej točki si govorim, da je važno samo to, da sem odpeljala, nakar vidim, da za mano pripelje Erika Schwanke, pro Američanka iz State Bicycles. Zaslišim kričanje Mance, da so za mano še tekmovalke. Torej nisem zadnja. Bila sem 48. od skoraj 80 deklet.

Moja povprečna hitrost je bila nekaj nad 35 km/h, druga grupa mi je ušla za 200 m. Za primerjavo: lanska zmagovalka Jasmine Dotti je vozila nekaj nad 36 km/h, letos je ta ista zmagovalka zmagala s 40 km/h. Veseli me, da dekleta vozijo tako dobro, čeprav sem razočarana nad organizacijo. Želela bi si korektnejših razmer za žensko tekmo. Res ni prijetno, da se moraš ves čas umikati moškim tekmovalcem. Tudi prenosa v živo za žensko tekmo ni bilo, medtem ko so moško prenašali.



Če zaključim...

Vem, da lahko naslednje leto dosežem dober rezultat, čeprav tudi ta letos ni slab.

Zahvalila bi se Andreju iz Pici Bici, Urošu Jakši, ki me je skoraj prisilil, da sem se januarja prijavila, kolesarskemu 'fotru' Juretu, ki je velikokrat žrtvoval svoj trening, da je šel z mano na kolo, ter dekletom iz kolektiva Dekline za neprecenljivo podporo (Alja, kapo dol).

Čestitam klubskima sotekmovalcema Urošu Jakši in Boru Čehu iz Pici Bici za suvereno vožnjo, super fanta! Izjemno me veseli, da nastop na naslednjem RAD42 World Championship načrtujeta tudi Manca Gregorič in Stella Baričič. Bravo dekleti za pogum, se vidimo v Berlinu! Sedaj pa nazaj na kolo, čaka me še veliko dela.



Naslovna fotografija Luka Furjan, ostale fotografije Polona Burnik

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.