Dolgo sem čakal na to, da lahko objavimo novico! od Londona naprej uradno dirkam za Amateur Animal Cycling Klub. In kaj to pomeni? Je logično vprašanje po taki izjavi. Po pravici? Preprosto to, da moj drag hobi dobi nove razsežnosti.

London, ali kot mu kul otroci iz fixed gear sveta pravijo: LNDN3. Tretja etapa desetletne tradicije dirke, druga letošnje sezone.

Kako je bilo?

Začetek enak kot vsi. Teden pred dirko objavijene kvalifikacijske skupine. Ti in N število "naključno"  izbranih dirkačev se potegujete za končno uvrstitev dneva.

Eni za obstanek, drugi za pot v finale. Navidezno preprosta formula: 15 krogov, 100 dirkačev, pet skupin, v finale jih gre 100. Tam 32 krogov. In tu se začnejo lomiti kopja, ampak lepo počasi. 

Na pot sem se prvič odpravil s torbo Life is a Ride, čudežno torbo, ki te, vsaj tako pravijo, reši tarife transporta kolesa (80 -100 eur v vsako smer). In deluje. Seveda z dodelavo nekaj razrezanih joga podlag za zaščito in malo čarovnije. Na letališču jo stehtamo - 17 kg. Po vseh parametrih normalna prtljaga! Pot poteka normalno, nekje na polovici se ti zdi, da si na nekaj le pozabil. Potuješ v London. 



LNDN3

Pristanek. Dve uri podzemne, ura je že krepko v noč. Vraževerni rituali in spanje. 

Celo noč dežuje. Zjutraj pa sonce. Super. Spet vraževerni rituali pakiranja in štart proti Štartu. Zame najtežji del dirke. 

Seveda vse po levi. Maš to! V prvo križišče zapeljem v kontra smer, mokra cesta, težek nahrbtnik in "dirkalni setup”. Super. Po levi je vedno malo bolj po levi, kot si se spomnil. In nič z leve mi v resnici ni bilo nikoli všeč. Sploh če ju ne ločiš.

In tako naslednjih 16 kilometrov do prizorišča. Super! Ko si enkrat tam, se iz sonca v času 4,2 minute začnejo zbirati oblaki. Seveda. Pozabil si na londonsko vreme. In tokrat moram priznati, da je upravičilo svoj sloves. Ves preostanek dveva je deževalo. Seveda bolj ali manj v intervalih. Poskušal vam bom čimbolj približati situacijo.

 

Urbani mit je, da na fixed gear kolesu ne moreš normalno zavirati. Točno uigrano zaporedje gibov ti nudi ravno toliko varnega zaviranja kot vsako izmed vaših slabše vzdrževanih “commuter” koles. Res je, da se po mokrem pravila nekoliko spremenijo, sploh če dirkaš v akvariju. Takrat zaviraš nekoliko drugače, ne več tako sunkovito, ampak kontrolirano, kar naredi vsako vožnjo v pelotonu res zabavno.

950 metrov dolg krog, 9 zavojev, 2 desna, ostali levi, 6 do 7 sprememb dirkalne podlage. Načeloma hitra in tehnično zahtevna proga, če ne dirkaš v akvariju. Prosti trening / ogled proge. 4 do 5 ljudi pade pri hitrosti okoli 25 km/h. Jup, zabavo bo.



Štartne skupine - kdo s s kom? In … DEŽ!

Ko kak teden prej objavijo štartne grupe, ugotoviš, s kom si deliš progo. Colin Strickland, Marius Petrace kot drugi v skupnem točkovanju, in njegov pomagač, romunski državni prvak v kdo vem čem, Paolo Bravini … Vsak ima zgodbo. In potem vsako naslednjo noč sanjaš vse možne kombinacije. Nekje v četrtek ponoči sta se Petrace in Strickland zaletela, če se še prav spomnim.

Na drugi polovici treninga se odpre nebo in pade ves dež tega sveta. Proga se sprazni in naenkrat ostanemo trije ali štirje, ki jih dež ne moti. Šele takrat jo lahko doživiš tako, kot v resnici je - zahrbtno.

Ovinki so kot da bi jih vozil z jadrnico, ob vsej vodi, ki zalije progo. Tako dirka kot kvalifikacije so bile zaznamovane s počenimi gumami. Vsi smo zaradi nemogočih razmer vozili z nizkim tlakom za čim boljši oprijem (pozor, PRO-tip). Od te točke dalje je postajala dirka vedno bolj podobna ciklokrosu.



Odštevanje do štarta

Najprej minuta, ko utihne cel svet, nato 5 sekund in Štart! Vedno z eno nogo na tleh. Ko se zapneš, se ples lahko začne. Na tem mestu bi vam rad povedal kaj več, ampak je v resnici TAKO DOBRO, da ti malo filma zmanjka. Vmes tvoj ritem prekinjajo le deli kolesa, ki ležijo ob in na progi - zic štanga od človeka, ki pred tabo drsa po riti svojega kombinezončka v zaščitno ograjo, zvok po lomu karbona. Neke vrste POGO ples. Kjer se vsak malo zaletava v svojega soseda, morda na prvi pogled kaotična, v resnici pa ustaljena koreografija. Čeprav na prvi pogled ne izgleda taka.

In tako naprej, vse dokler za seboj ne zaslišiš troblje "metla motorja", ki na tako kratki progi lahko nastopi prekleto kmalu, če nisi res dober. Čeprav si nekje globoko v sebi res želiš, da bi trajalo veliko dlje.

33. mesto v svoji skupini, v resnici zgrešim Last Chance race za 3. Napovedovalec pa vztrajno zatrjuje, da se dirke udeležijo tja do 34. mesta. "Pol smo notri, a?" se obrnem k Ožbiju.

Aja še to sem pozabil, hvala Domen, da si šel zraven, je dosti lažje, če ti ni treba nahrbtnika zaklepati po ograjah. Leteči šotori, reševanje dirkalnih najlon vrečk, teh in onih proizvajalcev, veter, dež in mraz. Ta dirka je res imela vse.

Dirka počenih pnevmatik

Ena izmed sedmih podlag je bila ekvivalent "makadamu rjavkaste barve, zlepljenenim z Mekolom, ki se je na dežju topil. Seveda ti ga je tekmovalec pred tabo dvignil v zrak, rezultat je ob faktorju nizkega tlaka v pnevmatikah jasen.

Alec Briggs iz ekipe Specialized / Rocket Espresso je recimo predrl tri! gume samo v finalni dirki in še vedno s podporo mehaničarke (se opravičujem, da ne najdem ženskega izraza za ta poklic v tem trenutku) zasedel tretje mesto.

In taka je bila dirka. Imela je vse, od tradicionalnega Specialized padca s pitjem piva, do res epske predstave celotne Rocket Espresso ekipe. Sicer smo na koncu imeli še vedno vse glasilke in dirka ni imela Aldota, ampak v življenju res ne moreš imeti vsega, pravijo? 



In zmagovalec je …

Podij je bil končno malo premešan. Zmagal je Filippo Fortin iz Bahumer teama, ki ta večer prikazal res zavidljivo predstavo. Cinelli Chrome na drugem mestu, spet tako kot v starih dobrih časih, in abnormalno bojevit Alec na tretji stopnički. Res lepa dirka. Takoj po dogajanju na progi se zgodi podelitev, za njo pa trume ljudi krenejo na afterparty. 

“After”

Na poti tja srečamo Daniela iz Manual for Speeda in Kelli Samuelson. Takrat se spomniš, ko si tri leta prej Ožbiju in Maji "asistiral" pri snemanju dokumentarca o ženskah v Red Hooku in profesionalizaciji.

Ko je pokleknila in ti podpisala kapico. Takrat ko si se odločil, da boš enkrat to dirkal. In evo šest! poskusov kvalifikacij kasneje stojiš tam, sicer za nekatere še vedno malo klovn, z bogatimi starši, ki so mu kupili diplomo sponzorstva.

Ampak od jajc in mleka preko pizze do RHC je daleč. In vmes je ene par ledenih zim, ko postaneš malo starejši, tmast in utrujen. 

Zanimiv del je debate je, da bosta z Daniele v Barceloni imela ekipo. Zato ker to lahko, Kellie se spomni, da si imel to kapo v okvirju, in David Trimble pristopi k druščini (direktor dirke in lastnik korporacije) in navrže šalo, da bo naslednjič, v Barceloni, sedmič ja uspelo." 

Tukaj bi lahko našteval in objokoval, zakaj bi hotel biti v Last Chance Racu, ker me je iz njega izrinil Italijan. S časom 7 ur dirkanja, ker je na poti na štart predrl gumo, in na koncu ni šel niti dirkati zaradi … res je bilo mrzlo, 12 stopinj in deževalo je!

Ampak smo na koncu dneva tisti nepopularni iz razreda prepuščeni sreči. In preveč te se gre iskati v Barcelono. Vmes pa v soboto Trst!

Foto Domen Ožbot

Preberi še:
Kriterij rdečega kavlja: Brooklyn

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.