Pred nekaj tedni se je zgodilo nekaj, kar ni v današnjem globalnem svetu nič posebnega, saj sta komunikacija in mobilnost nekaj čisto običajnega. Ljudje počnemo mnogo bolj odbite reči kot je recimo kolesarjenje v Bosni, čez nekaj dni pa to ponovimo še v Švici. A vendar! Nihče pa ni poskusil potegniti vzporednic kolesarjenja med eno in drugo regijo ter ga preliti na “papir”.

Vranica proti Davosu

Vranica je planinski masiv v srednji Bosni z desetimi vrhovi nad 2000 metri nad morjem in leži nekje 20 kilometrov stran od mesta Fojnica. Vrhovi so večinoma goli, zeleni in “ukročeni”. Prekoško jezero na 1650 metrih nad morjem je srce in glavna znamenitost Vranice. To je edini kraj poleg planinskega doma Rosinj, kjer lahko kupite kaj za pojesti in popiti. Na vrhove Vranice se praviloma vzpenjaš s kolesom. Ali ga voziš, ali pa nosiš!

Na drugi strani imamo Davos, najvišje ležeče mesto v Alpah. Njegova ponudba je edinstvena na svetu. Na 1560 metrih nad morjem in z okoliškimi vrhovi je vsaj stokrat več “postajališč”, kjer lahko kupiš hrano in pijačo. Na vrhove, ki so višji od 2000 metrov, se pripelješ udobno - z žičnico. Spočit in svež se podaš na trejl.

Poti na Vranici so čista anarhija, ki te dobesedno pusti brez sape! V nekaj minutah doživiš miks flow trejla in hitrosti, ki ti privabi solze na oči in robove ustnic prisili v blažen nasmeh. Udarci ob veje “črnogoričnega” rastja, imenovanega kleka, ali vožnja skozi trnje in koprive, ko ti iz ust zletijo besede “je… ti…”.

Poti v Davosu so natančno, kot bi rezal s skalpelom, vrezane v hrib. V živo izgledajo še boljše kot na slikah v kolesarskih revijah. Tam ni ovir, edina meja pa je kolesarjeva tehnika vožnje. Raj na zemlji.

Na Vranici si kot kolesar sam. Na trejlih boš prej srečal kakšno divjo žival kot človeka, kaj šele kolesarja. Če pa slučajno srečaš koga, potem je to pastir ali kakšen nabiralec rastlin za pripravo domačega čaja. to je vse. Cela planina je lahko le tvoja.

V Davosu nisi nikoli sam. Sploh ne preko vikenda. Na vsaki vlečnici / sedežnici se boš povzpel z vsaj desetimi kolesarji. Nekdo ti bo popazil kolo in opremo. Nekdo se bo takoj po sestopu s sedežnice potrudil, da ti pokaže, da je boljši in hitrejši. Če pa slučajno stopiš v kontakt z nekom, potem je to zgolj zaradi skupnega interesa. Pa še to za nekaj minut in to je to. Potem pa vsak po svojem trejlu. Na poteh sem ter tja srečaš tudi planince, večinoma so super ljudje, so pa tudi takšni, ki te niti v najboljšem primeru ne bodo niti pozdravili.

Hrano in pijačo na Vranici nosiš cel dan s seboj. Le v primeru, da si organiziraš pot mimo planinskega doma Rosinj, se lahko nadejaš kosila izven svojega nahrbtnika. No, če greš mimo Rosinja, je nekakšen standard kava, pijača, pita, pijača … In pita je vedno sveža, saj jih v domu sproti pripravljajo. In ta pita tudi “mrtve” spravi nazaj k življenju. V ceno nekaj bosanskih mark je obvezno vključena tudi velika porcija zafrkancije in smeha.

V Davosu ti hrane in pijače ni potrebno nositi s seboj. Najkasneje po uri kolesarjenja boš našel eno izmed gorskih gostiln z raznoliko ponudbo. Najpogosteje boš na poti naletel na restavracijo z bifejem, kjer se postaviš v vrsto in si hrano in pijačo postrežeš sam in jo odneseš na pladnju. Za ceno ene kave (4 eur) se na Vranici obilno naješ. Za ceno porcije špagetov in ene kokakole v Davosu pa na Vranici ješ teden dni.



Dolga zgodba in kratek zaključek:

Primerjati Davos in Vranico je nesmiselno. To je enako, kot če bi ti pevec pel tisto “Moje selo ljepše od Pariza”. Že res, je neka balkanska vuko…… lepša od Pariza in ali je Vranica lepši kraj za kolesarjenje kot Davos?

A samo na Vranici lahko slišiš sledeče - na moje vprašanje, kakšne so cene, mi je domačin odgovoril: “Pivo 1 eur, rakija zastonj.”
V Davosu ni nič zastonj, ampak res nič!

P.S. Kdor si želi obiskati Vranico, naj se javi ekipi mahmtb.com, Mateju Hartmanu in Ozrenu Peroviću (ozren.perovic@gmail.com), kdor si želi v Davos, pa naj odtipka www.davos.com.



Avtor prispevka je Darko Ćetojević. Novinar, ki živi in dela v Švici. Kolesar je že dve desetletji in pol. V vsem tem času je med drugim pomagal tudi pionirju Transalpa Andreasu Albrechtu v oblikovanju sedemdnevne vožnje prek Švice. Njegov moto je jesti, piti, kolesariti in naslednji dan ponoviti!

Foto Ozren Perović

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.