Po prvi etapi snežne dirke (Snow Epic v Švici) smo z Danijem in Rolfom srkali težko prisluženo pivo, ko nekdo pristopi in nas vpraša kje za vraga ga strežejo. Bilo je namreč v zaprtem prostoru na cilju, kjer so bili tudi razstavni prostori in na razpolago so bili le brezalkoholni napitki in kava. Rolf Zurcher, Švicar, s katerim smo se spoznali že pred dirko, pa je že pred startom etape priskrbel pivo, ki ga je imel shranjenega v nahrbtniku. No, ta nekdo, ki si je tako kot mi po etapi zaželel piva, je bil legendarni norveški kolesar Rune Høydahl. Rolf mu je hitro priskrbel hmeljev sok, Rune je prisedel in začela se je debata. Zelo odprt in prijazen možak, ter kar koli sem ga vprašal, je odgovoril brez težav. Skozi celoten Snow Epic sva se po etapah pogovarjala o tem in onem, po slavnostnem zaključku dirke smo pa s še enim legendarnim tekmovalcem, Namibijcem Manniejem Heymansom, ki je prvi zmagovalec dirke Cape Epic leta 2004, spili kar nekaj vrčkov piva. In tako je nastal intervju z enim najuspešnejših gorskih kolesarjev stare šole!

Rune. Prvo vprašanje, tisto klasično, kdaj ste začeli z gorskim kolesarstvom?
S kolesarstvom sem začel pri desetih letih in sicer cestnim, tako da sem z njim povezan že od malih nog. Prvo gorsko kolo sem dobil leta 1986. In ker sem že v otroštvu za zabavo zelo veliko časa preživel na kolesu BMX in s tem pridobival na spretnosti, je bila kombinacija cestnega in BMX kolesarstva ravno prava za užitke na gorskem kolesu.

Vaša prva prava gorskokolesarska dirka?
Prvo dirko sem odpeljal istega leta, se pravi 1986, in … zmagal.

Kdaj ste se podali v profesionalne kolesarske vode in kateri je bil vaš prvi profesionalni klub?
Leta 1990 sem bil obetaven cestni kolesar in sem celotno sezono preživel na cestnih dirkah, a sem poleti vseeno našel čas za dirko pokala Grundig (Grundig je bil prvi veliki pokrovitelj svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu) v Holmenkollnu, ki je takrat prvič gostil takšno tekmovanje. Sposodil sem si kolo, bilo je znamke Koga Myata (takrat je bil Kogin zvezdnik Greg Herbold, prvi svetovni prvak v spustu) in končal na petem mestu. Kasneje sem odpeljal še nekaj dirk v pokalu Grundig in se tako kot leto poprej udejstvoval tudi cestnih dirk. V letu 1991 sem se udeležil tudi nekaj dirk v spustu in konec sezone sem dobil prvo pravo profesionalno ponudbo s strani ekipe Scott-International. Moje prve tri sezone (1992-1994) so minile v barvah te ekipe. Leta 1995 sem podpisal za ekipo Giant!

Ali je bila pred vašim podpisom s Scottom še kakšna znamka koles, s katero ste tekmovali?
Da, pred podpisom s Scottom sem zamenjal kar nekaj znamk, saj sem imel zelo velike težave, polomil sem kar nekaj okvirjev. Na srečo je bil moj dedek dokaj premožen (smeh).

Večino svoje dirkaške poti ste bili povezani z ekipo Giant in tudi po končani karieri ste ostali zvesti največjemu proizvajalcu koles. Je vaša povezava z znamko več kot le posel?
Ko sem leta 2003 končal s profesionalnim kolesarstvom, sem nekaj let sodeloval z matično tovarno na Tajvanu. Predvsem sem testiral prototipe in bil nekajkrat na leto tudi na sedežu tovarne, kjer sem bil udeležen v proces izdelave koles. V tistem času sem bil tudi član ekipe Giant Europe, s katero smo predstavljali novosti trgovcem in tekmovalcem ter se udeleževali kolesarskih sejmov po Evropi. Ves ta čas sem imel od znamke zelo veliko podporo. V letih 2012-2014 sem bil zaposlen v podjetju Horten Sykkelsport/Giant Norway. Letos, po novem letu, sem odprl lastno podjetje, vendar še vedno ostajam ambasador znamke Giant. In da. Po dvajsetih letih sodelovanja lahko rečem, da vse skupaj ni več le posel ampak je bolj podobno družini.
 
V vaši karieri je bila ena sezona (1995) nadvse uspešna, saj ste zmagali kar na petih dirkah svetovnega pokala zapored. Katera zmaga vam je najbolj pri srcu?
Prvo zmago v svetovnem pokalu sem dosegel že leta 1993 in sicer v spustu. Dirka, ki se je najbolj zapomnil, pa je vsekakor tista v Cairnsu, kjer sem dosegel svojo prvo zmago v krosu. Skoraj do cilja nisem mogel verjeti, da sem na prvem mestu in nenehno sem mislil, da sanjam. No, na srečo sem se kmalu zbudil! (smeh)


Najtežja dirka v vaši karieri je bila?
Nikoli ne bom pozabil Belgije in legendarnega Houffaliza. Bilo je nekaj tednov po moji prvi zmagi v Cairnsu. V Avstraliji je bilo suho in proga zelo hitra, v Belgiji pa slabo vreme, spolzka proga in več kot deset tisoč norih navijačev. S seboj sem nosil veliko breme, saj sem prvič oblekel modro majico vodilnega v svetovnem pokalu. Po dveh in pol urah blatne kopeli, polzenja po progi sem kot prvi prečkal ciljno črto. Houffalize je zagotovo eden izmed krajev, ki so gostili dirke svetovnega pokala, ki mi je zelo všeč, imam lepe spomine in tam sem vedno z veseljem tekmoval.

Vaša najbolj priljubljena proga?
Trikrat zapored (1995-1997) sem zmagal na dirki v Mt. Snowu v kanadskem Vermontu. Leta 1994 pa sem se, ko sem še dirkal za Scott International, prvič uvrstil na stopničke v krosu. Teren je zelo podoben kot pri nas na Norveškem in ta proga mi je izredno ustrezala.

Kot vemo, ste bili tudi tekmovalec v spustu. Koliko časa ste vztrajali pri obeh disciplinah?
V letih 1990 in 1991 je pokal Grundig pokrival tako spust kot kros in tako sem tekmoval v obeh disciplinah in dosegal kar vzpodbudne rezultate. Prvo leto s Scottom sem nadaljeval z nekako mešano srečo, enkrat dober tu, drugič tam. Pozimi leta 1993, drugo leto kot profesionalec, sem se zelo osredotočil na priprave in prišel na dirke mnogo bolj pripravljen. Po prvih dirkah svetovnega pokala, ki so potekale v Evropi, sem bil drugi v skupnem seštevku spusta in petnajsti v krosu. Na spustaškem treningu v Mt. Sainte Anne pa sem doživel zelo grd padec, saj so mi počile vilice. Preostanek sezone sem bil odsoten z dirk in po tem hudem padcu sem se odločil, da bom dirkal samo še v krosu.

Poleg Johna Tomaca ste edini, ki se lahko pohvali z zmago tako v spustu kot v krosu. Kaj pravite na to?
Lepo je biti omenjen ob Johnu Tomacu. Še posebej zato, ker je bil moj velik vzornik, ko sem pričel tekmovati.

Obstaja neka zgodba glede vas in Tomaca. Ko ste postali zvezda na Norveškem, naj bi vas ljudje prosili, če jim lahko priskrbite avtogram velikega Johnnya T. Ali je v tem kaj resnice?
Da, nekaterim ni bilo jasno, da John in jaz dejansko tekmujeva na istih dirkah in to se je dogajalo ravno takrat, ko sem bil vodilni v svetovnem pokalu. Skušal sem jim obrazložiti, da sem na skoraj vseh dirkah v tisti sezoni premagal Tomaca, a niso razumeli. Morda je razlog tudi v tem, da je bilo kolesarstvo v sredini devetdesetih zelo obstranski šport na Norveškem in ljudje niso vedeli veliko, sploh pa ne o gorskem kolesarstvu. Sedaj, po dvajsetih letih, je slika drugačna. Kolesarstvo je pri nas zelo popularno.

Kdo je bil vaš največji tekmec na dirkah in ob kom ste dirkali z največ spoštovanja?
Thomas Frischknecht je vsekakor tekmovalec, ki ga najbolj spoštujem skozi vsa leta. In bil je zraven skozi mojo celotno profesionalno kariero. Zelo dobre boje sem imel tudi s Cadelom Evansom in Miguelom Martinezom.

Ko ste se kot tekmovalec upokojili, ste leto zatem (2004) tekmovali na Norsemanu, ekstremnem triatlonu. V bistvu lahko rečeva malce drugačnem Ironmanu, pa čeprav mu je po razdalji tako v teku kot kolesarstvu in plavanju enak. Zmagali ste s pol ure prednosti pred drugouvrščenim. Lahko nekoliko podrobneje opišete to tekmovanje?
Po upokojitvi sem sprejel izziv s strani delodajalca, da se udeležim na Norseman Xtreme Triathlon, ki naj bi bil eden najtežjih Ironmanov na svetu. Z zmago sem presenetil skoraj vse triatlonce, a zelo malo ljudi ve, da me je pri devetnajstih prijatelj naučil plavati kravl. In vse od takrat sem plaval vsaj dvakrat tedensko, predvsem v zimskem času, da sem se bolje pripravljal na sezono. Ko sva z ženo leta 2003 dobila prvega otroka, sem kupil Joggerja (športni voziček) in zelo veliko tekel s hčerko v njem. Kar se tiče samega tekmovanja, pa sem imel neverjeten dan. Ob petih zjutraj smo se “vrgli” s trajekta na zahodni obali Norveške in v ledeni vodi preplavali do obale ter sedli na kolesa. Teh 180 kilometrov je bilo zelo težkih, saj smo morali prečiti kar nekaj zelo zahtevnih vzponov. Prvih 25 kilometrov teka je bilo po ravnini, nato pa brutalnih 17 kilometrov teka v klanec (Rune je rekel zombie hill in se nasmejal). Cilj je bil na Gaustadtoppnu, 1900 metrov nad morjem. Neverjeten občutek, ko zmagaš na svojem prvem triatlonu v življenju. Vsekakor pa je to eden mojih najlepših športnih spominov. Leta 2012 pa sem od organizatorja sprejel izziv in se Noresemana udeležil še enkrat. Končal sem na sedmem mestu, kar vesel, saj nihče izmed uvrščenih pred menoj ni bil rojen v šestdesetih. (smeh)

Po profesionalni karieri ste se še vedno udeleževali nekaterih dirk. Tudi ABSA Cape Epic je bil med njimi. Za nekatere tudi najtežja etapna kolesarska dirka na svetu. Kaj nam lahko poveste o tem?
Na Epicu sem tekmoval dvakrat, a to sta bili popolnoma drugačni dirki. Leta 2008 sem se dirke udeležil “za zabavo”, v tistem pravem smislu. Spal sem v šotoru, vsak dan tekmoval na polno in bilo je prekleto težko, končal sem na devetem mestu. Naslednje leto pa me je neki premožnež najel, da bi ga “vlekel” skozi dirko. Spali smo v najboljših hotelih, pomočniki so skrbeli za vse potrebno in ni mi bilo potrebno voziti na polno. V bistvu če primerjam z dirko leto prej, je bil Epic 2009 bolj kot nekakšen sprehod po parku. A vseeno nisva končala tako slabo. Na koncu sva se uvrstila na triintrideseto mesto!

Če me spomin ne vara, ste imeli tudi svojo kolesarsko ekipo. Za kakšno moštvo je šlo?
Od leta 2006 do lanskega leta sem imel svojo UCI ekipo. In voditi takšno ekipo ti vzame zelo veliko časa. In glede na to, da sem letos začel z lastnim poslom, sem se odločil, da ekipe ne bom imel več. Imam dvanajst let staro hči, ki ima zelo veliko obšolskih dejavnosti, 10 letnega sina, ki je tudi gorski kolesar. In želim si preživeti več časa z njima.

Ste tudi aktualni svetovni veteranski prvak v krosu v kategoriji 45-49 let. Boste letos branili naslov?
Prav zabavno je, da sem lansko poletje postal svetovni prvak med veterani. S svetovnih prvenstev imam namreč le srebro, ko sem leta 1996 zaostal le nekaj sekund za Thomasom (Frischknecht o.p.p.). Mislim, da naslova ne bom branil, saj je letošnje prvenstvo v Andori in sam sovražim višino, saj nikdar nisem dobro deloval na redkejšem zraku.

Koliko časa še namenite rekreaciji oziroma treningu, glede na to, da ste zelo zaposlen in seveda, kako vse skupaj kombinirate z družinskim življenjem?
Ja, je kar naporno z dvema aktivnima otroka. Žena je polno zaposlena v bolnišnici. Sam ne treniram več zelo pogosto. Pozimi se bolj kot ne rekreiram tri do petkrat na teden, kar mi vzame maksimalno devet ur. Tako ali tako pa kombiniram med različnimi aktivnostmi, kot so smučanje, vožnja s fat bikom, spinning in cross trening. Fokus na trening preusmerim med prvim majem in prvim oktobrom, ko skoraj vsak vikend tekmujem v pokalu enournih gorskokolesarskih dirk. Tja se največkrat odpravim s sinom. Tako da on uživa v mojih dirkah, jaz pa v njegovih. Prav tako vsake poletne počitnice naredim kar se da aktivne. Vsak dan preživim dve do tri ure na kolesu in s treningom končam še preden se preostanek družine odpravi ven. Na splošno z družino živim kar se da aktivno življenje in ne preživljamo veliko časa na kavču pred televizijo.

Sedaj pa še nekaj besed o Snow Epicu. Prva izvedba je za vami. Kaj si mislite o formatu dirke in kakšno prihodnost ima?
Snow Epic je bil zanimiv. Skoraj tako kot gorsko kolesarstvo v devetdesetih. Bili smo kot ena velika družina. Vsekakor ima potencial in prihodnost, a najpomembneje je, da se ohrani takšen kot letos. Ne preveč resen. Pač nekaj v duhu “dirkaj tako močno, kot želiš, a se tudi zabavaj”.

Končali ste na drugem mestu, boljši je bil le Tomi Misser, zvezda mladinskega spusta v začetku devetdesetih. Je bila kakšna možnost, da bi ga premagali?
Najprej moram priznati, da sem zelo presenečen in hkrati zelo vesel, da sem osvojil drugo mesto! Lansko leto sem se poškodoval in septembra in oktobra nisem nič treniral. Počasi sem se začel rekrerati šele novembra, a sem na treningu endura padel in si zlomil nekaj reber. In tako sem ostal brez treninga skoraj do božiča. Potem sem pohitel s treningom in malo nadoknadil s spiningom, kjer sem delal v glavnem intervale. Nato je sledilo še nekaj voženj s tolstežem in potem dirka. Načrt je bil takšen, da si sposodim čim lažje kolo, a na koncu sem se sprijaznil s slabo formo in vzel svoje staro “težko” kolo (njegov tolstež je tehtal dobrih petnajst kilogramov). A če bolje pomislim, tudi če bi bil v boljši formi in z lažjim kolesom, Tomija nebi premagal. Je zelo dober kolesar in kar nekaj let mlajši od mene.

No, ko sva ravno pri tolstih kolesih. Kakšno je vaše mnenje - ali so le za sneg ali bi lahko postali kolesa za vsakodnevno vožnjo po enoslednicah?
Zame so večinoma kolesa za snežne razmere. Morda bom tovrstno kolo preizkusil poleti v gorah, kjer so bolj blatne razmere. No, za nekatere bo tolstež vsekakor tudi kolo za vsakodnevno kolesarjenje, če ne drugega zato, ker izgleda kul. Moje mnenje je, da bo nov trend, predvsem za suhe razmere, 27,5+.

Kako dolgo ste že na tolstežu?
Začel sem pred tremi leti, prvič pa sem se z njim peljal pred kakšnimi desetimi.

Kakšno kolo je za vas najbolj idealno? Polnovzmeteno, 29er, 650b?
Lani sem na svetovnem prvenstvu zmagal na kolesu Giant Anthem 27,5, ki ga naravnost obožujem. Letos bom vozil enakega, le da bo opremljen z novim Shimano XTR Di2.

Še besedo ali dve o norveških kolesarjih. Kdo je po vašem mnenju največji talent in kdo je najboljši?
V gorskem kolesarstvu pri moških nimamo zelo dobrih tekmovalcev, a imamo pri damah Gunn Rita Dahle Flesja, ki jo zelo spoštujem. Največji problem pri nas je, da vsi gorskokolesarski talenti na koncu izberejo cestno kolesarstvo. Spremljal sem razvoj dveh kolesarjev. Tako Edvald Boasson Hagen in Lars Petter Nordhaug sta do štirinajstega leta vozila gorsko kolo in bila zelo obetavna, a sta na koncu izbrala cesto. Moram pa priznati, da mi je pri srcu Nordhaug, ki sedaj vozi za moštvo SKY, saj sem ga spremljal in mu pmagal od štirinajstega leta dalje. Na splošno pa ta trenutek med Norvežani ne vidim nobenega pravega mladega talenta v gorskem kolesarstvu.

In še zadnje vprašanje. Kdo je v tem trenutku za vas najboljši gorski kolesar ?
Bil sem komentator na zadnjem svetovnem prvenstvu v Hafjellu, kjer sem v živo komentiral za norveško televizijo in moram priznati, da je Julien Absalon ta trenutek najboljši gorski kolesar.

Rune Hojdahl najlepša hvala in kakor rečete na Norveškem – Skål (na zdravje)!

Na uvodni fotografiji Rune Høydahl v snežno/debelem elementu. Foto Snow Epic.