Primož Štrancar je iz Irana štafeto oziroma verigo zalučal nazaj v Slovenijo k svojemu kolegu iz dni MBK Orbea. Jernej Sobočan (ne tisti z Vala 202) je Štajer’c, ki ga je najprej odneslo v Ljubljano in nato na tuje v mednarodne ekipe, kot mehanika in vodjo.

Trenutno je za lastnikom prvi v vodstvu pri švicarski ekipi v krosu Möbel Märki MTB Pro Team z Irino Kalentjevo, Karlom Marktom in druščino. Jerry spremlja celo kolesarsko sceno, ne le kros, ki mu daje kruh že vrsto let, in veliko razmišlja o razvoju tekmovalnega mtb in svetovnega pokala. Pa še o kakšnem punk koncertu vmes.

Jernej Sobočan

Vzdevek: Jerry
Kraj: Slovenska Bistrica, Ljubljana in Hunzenschwill (sedež kluba v Švici)
Starost: 31
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : MBK Črni Vrh, Sportr.si, Štajer'c


Primož: Kaj se je spremenilo od tiste najine prve vožnje z gorskim kolesom po Golovcu do danes? Kako, da te je gorsko kolesarstvo tako zasvojilo, čeprav so tvoje korenine na cesti?
Jernej: :D Marsikaj ... Takrat (bo že kakih 10 let nazaj?) sem šel na vzponu na Golovec in na spustu z Golovca peš, pa ne zato, ker bi bilo s kolesom kaj narobe, ampak enostavno nisem imel nič znanja in tehnike na gorskem kolesu, saj sem bil do takrat samo cestar. Danes pa imam nekaj malega vec znanja in izkusenj, tako da s tekmovalci opravljam oglede prog za svetovni pokal in jim svetujem pri izbiri linij, pa tudi kakšno linijo odpeljem, da jim pokažem kako sem si stvar zamislil :) Zakaj me je zasvojilo ... Verjetno bo kriva družba in okolica, ki mi je ta šport predstavila (Primož Štrancar, dežurni krivec :)) Svoboda, narava, zabava, adrenalin, kako to človeka ne bi zasvojilo??

Kot športnega direktorja mnogih svetovno uspešnih gorkih kolesarjev in kolesark te sprašujem - kakšna je njihova mentaliteta? Je tukaj vzrok, da Slovenci (razen Tanje) ne moremo več zraven?
Uffffffff, ta odgovor bi se lahko razvil v kakšno uro ali več dolgo razpravo ... Mislim, da pri nas nihče ne vloži res vsega v uspeh v tem športu. Sej se trudijo in pridno trenirajo, ampak za uspeh in preboj je potrebno več. Potrebna je 100% predanost. Vsi uspešni tekmovalci, ki jih poznam, živijo za ta šport. Nihče ne uspe zaradi talenta, nikomur ni nič podarjeno, nihče ne zmaga z lahkoto, pa čeprav včasih tako izgleda. Nekako sem dobil občutek, da pri nas ni vere v to, da zmorejo. Po drugi strani pa je tudi zveza malenkost mačehovska do gorskega kolesarstva. Manjka en dolgoročni cilj. Manjka tudi selektor, ki bi bil sposoben izpeljati ta dolgoročni cilj. Treba bi bilo pripraviti finančni načrt, ustvarit pogoje za delo in zaposliti selektorja, da bi načrtno nadaljeval z delom od mladinske kategorije naprej. Če bi se tak način dela vzpostavil danes, bi lahko čez 4 ali 5 let ponovno gledali reprezentanco na EP in SP ter imeli 3 ali 4 uspešne tekmovalce. Če bo šlo naprej tako, kot kaže sedaj, bomo še nekaj let imeli Tanjo, potem pa ... Lep primer je Danska. Za Simonom Andreasonom, Aniko Langvart in drugimi, ki so sedaj uspešni v kategoriji U23, je 4 ali 5 let načrtnega dela, in so prišle uvrstitev na OI v Riu, naslovi svetovnega prvaka, in medalje v štafeti na SP ...

Spremembe so stalnica. Kaj bi spremenil v svetovnem pokalu, da bo XCO dirkanje še privlačnejše za množice?
Spremenil bi UCI :) To je večna debata z ostalimi športnimi direktorji ... Vedno znova se pojavljajo neke nove ideje in discipline, ki se obdržijo 3 ali 4 leta in nato izginejo. To ni dobro. Te discipline samo porabijo del proračuna, prinesejo pa ne kaj dosti k celi sceni. Po mojem mnenju je krivec za to UCI. Poglejva samo, kaj se je zgodilo z eliminatorjem. Super disciplina, super popestritev za svetovni pokal, ampak ker UCI ni bila sposobna voditi zadeve, ampak jo je pustila, da malo zaplava po svoje, je propadla. Zdaj so naredili neko svetovno serijo šprintov. Me zanima, kdo bo dirkal. Kdo si bo to lahko financiral, saj so dirke po celem svetu in potovanja niso poceni ... Sedaj je ideja Short track. Se bojim, da bo enako, kot je bilo z eliminatorjem, in bo spet šel del finančne pogače v prazno. V bistvu ne potrebujemo novih disciplin z novimi junaki, ampak obširnejšo serijo svetovnega pokala. 6 dirk je premalo. Svetovni pokal bi potreboval od 10 do 12 dirk na leto. Potrebujemo klasike, kot je bil Houffalize, Dalby Forest, La Bresse. To so dirke, ki so pritegnile veliko gledalcev, bilo je dobro vzdušje, in to je to, kar potrebujemo.


Glamuroznost dela v vrhu svetovnega krosa

mtb.si: Kako se spominjaš svojih enduro dni? Ti je kaj žal, da si šel zaradi vse resnejših služb naprej ali je bila to le zabava?
Jernej: To so bili lušni časi. Super zabava. Ni mi žal, saj nisem imel nikakršnih resnih tekmovalnih ambicij, pa tudi časa za trening ne, ampak sta bila to samo uživanje s kolegi in zabava na trailih. Te “resne službe” so to, kar me zanima. Sem priviligiran, ker je hobi postal služba in moj fokus je sedaj pri službi. Saj za odpeljati z enduro kolesom kak dober spust ali dva v dobri družbi ne potrebujem organizirane prireditve. Potrebujem samo par kolegov, pa vlečnico in gremo naši :) Tako kot lani, ko smo se srečali na Krvavcu (Andrej, saj se verjetno spomniš).


mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Samo da je družba prava, pa naj bo XC kolo, enduro kolo, ali pa celo specialka ...

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Kak dopust konec sezone s punco kje na toplem (Lizbona v jeseni, ko je še zmeraj 20 °C in več).

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Ostal bi na cestnem. :D


Enduro časi, foto Peter Krapež

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Nimam najljubšega kolesa. Trenutno imam tri, vsako služi svojemu namenu (Orbea Rallon za enduro uživancijo, Scott Spark za službene namene na dirkah in Colnago C60 za obujanje spominov, kako je bilo ko sem bil še cestar:) In vsako mi je pri srcu.

Tvoje prvo kolo?
Ne vem več, vem da je bilo oranžno. :)

Tvoj vzornik?
Učim se od več ljudi, tako da nimam točno določenega vzornika.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Ne bi nikogar izpostavljal, saj jih poznam premalo.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Veliko nasvetov je bilo, odvisno od situacije, v kateri sem bil. V glavnem sem se učil sproti in včasih tudi na napakah. Še najbolj univerzalno pravilo, ki ga lahko predam naprej je, da ko malo brzdaš svoj ego, opazuješ okolico in sprejmeš mnenje drugih (od vsakogar se lahko nekaj naučiš), lahko uspešno nadgrajuješ svoje znanje in si uspešen v poslu, ki ga delaš.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Rock garden na progi za svetovni pokal v NMNM. Gužva na vstopu v rock garden, saj so še vsi iskali linije, jaz pa sem pripeljal, malo zakričal, naj se mi že enkrat umaknejo, da jim lahko pokažem, kako se to odpelje, potem pa ... Sem zgrešil linijo, sprednje kolo je ostalo zataknjeno za skalo, jaz pa čez krmilo v ribo ... Razen sramote in ranjenega ponosa drugih poškodb nisem utrpel.

Preberi še
Na verigi: Primož Štrancar
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Uvodna fotografija ni čisto nova, je pa klasična. Foto Grega Stopar.


Nekega dne po enduro dirki v ligurskem Finalu