Kristijan Vreček ni prav dolgo izbiral. Ni mogel mimo svojega dolgoletnega podpornika in svetovalca. Marko Obid je začel kot “rajder”, prostovoljec na mariborskem svetovnem pokalu, fotograf (eden najpomembnejših v zgodovini mtb.si), Snurfovec, in nadaljeval kot strojnik, inženir, v kolesarskem svetu pri Elan Bikes in Big Fishu.

Zdaj je profesionalno pri štirih kolesih, pod škorpionovim logotipom, a še vedno pogosto tudi na dveh. Popoldan tudi zastopnik za kolesa Yeti, komponente Funn, očala Ethen …

 

Marko Obid

Vzdevek: Mare

Kraj: Brinje

Starost: svežih 41

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : b-23 ter DVLKOS (Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije)

 

 

Kristjan: V MTB sceni si že zelo dolgo, razvijanje koles pa ti tudi ni tuje. Kaksen je tvoj pogled na pojav 29-palčnih koles in lockout shockov v downhillu? 

Mare: Včasih se je tekmovalo v naravi, sedaj se tekmuje na objektih, ki so postavljeni v naravo. Proge so širše, bolj odprte. Razlike med tekmovalci so manjše in manjše. Proge dopuščajo večje povprečne hitrosti. Vse gre zelo hitro … 29” se dobro vrti, drži hitrost, zato jo vidimo na tekmah.

Fora downhilla ni v tem, da tekmovalec uživa, styla, temveč, da pride čim preje v cilj. Kdo še izvede trik v finalni vožnji? Tekmovalec, ki je zajebal furo.

Pojav 29” koles je logičen korak, ki ga narekuje evolucija prog, evolucija dirkanja. Ali gremo v pravo smer? Bo čas povedal.

Kaj potem, 26”, 27,5” ali 29”? Za tekmovanja je potrebno v korak s časom - to je 29”. Za osebni gušt? Punce govorijo: “Ni važna velikost, važna je tehnika.”.

Lockout ni novost v DH. Imel ga je Minnaar na Hondi. Nekakšen lockout je bil SPV ventil v Manitouju ter 5th Element fedrih.

 

Ukvarjaš se tudi s fotografijo in kar nekaj tvojih fotk je že pristalo na posterju ali pa v katalogu svetovnih proizvajalcev. Na katero svojo MTB fotko si najbolj ponosen in zakaj?

Miljon fotk, miljon zgodb.

Tri najslajše po mojem izboru: 1. plakat za svetovni pokal Maribor 2001: od tu naprej se je začelo vlaganje denarja v foto opremo in potovanja po tekmah.

2. Fotkanje v Franciji (ena od fotk v prejšni verigi), super družba, super vreme, super rezultati – objavljeno v treh katalogih.

3. Prelomna fotka: Sam Hill v Mariboru, s to fotko sem začel s sodelovanjem s Funnom in drugimi podjetji ter sem hkrati lahko začel nuditi pomoč talentiranim slovenskim tekmovalcem: Vreček, Zarja, Vauh, Monika in drugi.

 

Nekje sem bral, da je slab fuk boljši kot dober dan na sihtu. A to drži tud za dober dan na kolesu?

NE. Če ti kolo služi kot inspiracija v življenju, beseda “slabo” ne obstaja. Po dobri furi ne obstaja slab fuk.

 

Pregled proge, preden napade divjad in lovci, foto Tone Mlakar

 

mtb.si: Ob kateri inovaciji na kolesu si v zadnjih letih najbolj zastrigel z ušesi?

Mare: V kolesarskem poslu je konkurenca strašna. Med uspehom in porazom je tanka linija. Nihče, ne veliki ne mali nočejo tvegati, zato je kolesarski posel/razvoj predvidljiv. Inovacije se “da” napovedati. Res je, da sem pa tja kdo tvega in izstopa.

Honda DH, Yeti 303 z dvojnimi vodili, Spec Demo s cestnim standardom ter pedala Funn Hover so zadeve, ki so po mojem mnenju “out of the box”.

Res pa bom zastrigel, ko bo na trg prišel kolo, podobno tistemu, ki ga je moja ekipa začela razvijati cca 2 meseca pred propadom Elan bikes. Gre za XC polnovzmeteno kolo brez zadnjega vzmetenja. BMC, Trek in Scott so že bili blizu.

 

Kdaj dobimo spet kakšen Bulšit blog?

Pred dvema letoma sem z dveh koles prešaltal na štiri kolesa. Bolj kot MTB šport/posel me trenutno zanima avtošport: Le Mans, Dakar, DTM. V zadnjem letu, ko ne pišem Bull shit bloga, je moj fokus na avtošportu in je zmanjkalo MTB iztočnic ter časa za pisanje.

Novega članka v kratkem ne bo. 

 

2 ali 4 gume, važno je, da se vrti in da je hitro, foto Urša Dečman

 

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Mare: Zelo enostavno: čas na furi je enak času za šankom/mizo v dobri družbi. Izgubljene kalorije so enke vnešenim kalorijam po furi.

Važno, da je dobra sproščena družba! Fura s sodelavci, Vrečkom ter enkrat na leto Lov na divjad, to ni nikoli proč vržen čas.

 

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Tak dan pri meni ne obstaja. Če mi ne uspe furat, so moje misli, oči z/na kolesu.

 

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Čim bi prišel trenutek, ko bi moral teči več kot 100 m, bi izumil kolo.

 

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Elan Frisky: Prva moja samostojna konstrukcija kolesa. Prva ljubezen. Končal je na steni – beri spodaj o padcu in boš vedel zakaj.

Trenutno Yeti SB6 in SB45, zaradi katerega je nasmeh VELIK.

 

Tvoje prvo kolo?

Pri treh letih, brez pedalčkov, zlate barve, 16”, UNIS, če me spomin ne vara.

Prve dirke – beri vaške. Prvi polet čez balanco in krajša izguba spomina.

 

Tvoj vzornik?

Nimam. Zelo cenim: Vrečka, Andreja Deklevo, starejšega Ceca ter Jerneja Sobočana.

 

Omenjena prelomna iz Maribora s Samom Hillom, foto Marko Obid

 

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Klujb letom me Miran Vauh vedno znova pozitivno preseneti.

 

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

“Kljub temu, da se v adrenalinskem športu vse odloči v tisočinki sekunde, je življenje tek na dolge proge!”

V Sloveniji opažam, da bi vsi čez noč radi postali svetovni prvaki. Žal ne bo šlo! Lahko postanete svetovni prvaki, a to zahteva konstantno delo tekmovalca in kluba. Črn Trn je rabil cca 10 let. Črn Trn respect!

Hkrati morate biti korak pred drugimi, ne korak za njimi. Minnaar je letos tvegal z 29-palčnim kolesom, trenutno je vodilni, drugi mu sledijo.

Mladi, učite se od starejših. Starejši, poslušajte mlade. Vrečka sem nekaj naučil, hkrati sem se sam od njega veliko naučil.

 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

Kranjska Gora Super D. Po parih tednih intezivnega dela za sejem Eurobike ter po 800 km vožnje ter zgolj 2 h spanja sem šel tekmovat Super D tekmo. Prvo rundo sem še preživel. V drugi rundi sem se zagledal v lušno fotografinjo. Bližje ko sem ji bil, bolj sem pozabil na progo. Prvi skok sem še zvozil, na drugega sem pozabil. Rezultat: uničeno kolo, razrezan gležen (12 šivov). Seveda reševalca ni bilo, zato sem se s tem gležnjem odpeljal v Ljubljano. Kar je najbolj bolelo, je bilo to, da me je dala sedet k svojemu tipu … Slab okus je imela za tipe ;)

 

Preberi še
Na verigi: Kristjan Vreček
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Uvodna fotografija Tone Mlakar

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.