Športno pot je zaključil tekmovalec, ki je v mladinskih kategorijah nanizal nekaj odličnih rezultatov v olimpijskem krosu in s sotekmovalci kluba MBK Črni Vrh vsako sezono rezultatsko letvico potiskal vedno višje. Miha Klemenčič nam je zaupal, zakaj se je odločil za športni pokoj.


Prašni in drseči Samobor. Foto Prijavim.se

mtb.si: Si eden treh gorskih kolesarjev iz MBK Črni Vrh, ki ste v mladinski kategoriji po dolgem času rezultatsko letvico pomaknili zelo visoko, saj ste odlične uvrstitve dosegali ne samo doma, ampak tudi v tujini. Kaj je botrovalo temu?

Miha:
Temu je botrovala predvsem konkurenca znotraj kluba, saj smo tako na vsakem treningu dali še več od sebe, ker smo vedno tekmovali med seboj. Tako smo se ves čas razvijali in to veliko hitreje, kot bi se, če ne bi bili trije, oziroma nas je bilo še več, če štejemo še nekaj mlajših, prav tako hitrih članov kluba.

Prav tako nas je pri tem napredku podpiral klub s pripravami, nakupom power metrov za bolj kontrolirano treniranje, ter s tem, ko nam je delno ali v celoti kril stroške številnih tekem. Zato bi se na tem mestu zahvalil tudi predsedniku kluba Jožetu Kenku, ki še vedno v klub vloži ogromno časa, da ta sploh lahko deluje tako dobro, ter Matjažu Budinu, ki je vsakakor eden ključnih členov pri mojem velikem napredku.

Veljaš, oziroma veljal si, za izredno dobrega spustaša in tehnično izpopolnjenega tekmovalca. Najbrž je bilo v tehniko vloženega veliko dela. Ti je kdo svetoval, pomagal?

Najprej hvala za pohvalo. Res je, v tehniko je bilo vloženo kar nekaj dela, vse se je začelo s tekmo v Gradcu, ki je znana po tehničnem poligonu in dokaj zahtevni progi. Takrat sem se tudi prvič srečal z malo večjimi dropi in doubli, razmere se bile vsako leto drugačne, tako me je to prizorišče kar izučilo glede tehnike.

Zelo mi je zanimivo, kako sem takrat, prva tekmovalna leta, s strahospoštovanjem gledal drope in skalne odseke, zadnja leta pa so mi postali kot dve malo večji stopnici. V Statteggu sem dosegel tudi meni najdražjo zmago v karieri. Leta 2017 kot mlajši v kategoriji U19, tako da sem na tej progi doživel čisto vse.

Da sem postal tako dober v tehniki, so zaslužni Nina Homovec, ki me je vpeljevala v ta šport, veliko sem se o tekoči vožnji naučil tudi od Matjaža Budina, največ pa sem pridobil pozimi na treningih v Ajdovščini, ko smo furali trejle z MTB-jem, Stresom in Kacinom. Slednji me je vedno opominjal na napake in me vedno gnal čez moje limite, predvsem pa smo več vozili po terenu. Tudi trejli z veliko skoki, ki so nastali za našo hišo, so bili eden glavnih vzrokov, da smo v klubu začeli uživati tudi takrat, ko sta obe kolesi v zraku, in nam tako na tekmah nič ni prišlo do živega.


Vedno s stilom, tudi če je šlo po zraku. Foto Denis Peroš

Kot strela z jasnega je do nas priletela novica, da si ravno, ko si dobro spoznaval tekmovalni svet v kategoriji U23, prenehal s svojo aktivno športno pot. Zakaj?

Do te odločitve je vodilo več stvari. Glavno pa je bilo to, ko sem se vprašal, v čem na kolesu res uživam. Ugotovil sem, da na kolesu res uživam na sproščenih treningih, ko vozimo zmeren tempo in ko je glavnina treninga po dobrih trejlih in z dobro družbo.

Ugotovil sem tudi, da življenja nisem zmožen popolnoma prilagoditi profesionalnemu kolesarstvu, ker se rad preizkusim tudi v drugih športih, še posebej rad pa imam gore. Če želiš biti med najboljšimi, vsega enostavno ne moreš. Izbiral sem med dvema možnostima in sicer med tem, da se popolnoma posvetim kolesarstvu, se pravi prehrana, spanje, regeneracija, in treningi. Poleg tega in fakultete pa ne ostane časa za nič drugega, zato sem se odločil, da zaključim s tekmovalno potjo.

Kako naprej? Si zaključil za vedno, ali bomo rekli, nikoli ne reci nikoli?
Ja, zaenkrat ne vidim vrnitve v tekmovalni tempo, bom pa še vedno na kolesu, saj rad hodim na treninge z bratom, sestro in našo druščino, verjetno pa bom manj kot prej. Vedno bolj pa sem navdušen nad enduro kolesi, saj so moje misli včasih preveč ambiciozne za xc trdaka, tako da me v prihodnje zagotovo srečate s kakšnim večjim konjičkom.

Prihajaš iz velike družine, mlajša, brat Jakob in sestra Ivana, še vedno tekmujeta. Jima boš pomagal z izkušnjami in deljenjem nasvetov ali boš to prepustil trenerjem v klubu?
Ja, glavni del bo še vedno vodil trener, bom pa vedno pomagal z izkušnjami, seveda če me bodo poslušali. Predvsem Ivani sem imel namen pomagati pri tehniki, da je to ne bi oviralo pri zasledovanju tekmic. Jakob pa je tako ali tako že boljši od mene na vseh področjih. Drugače bom kdaj pa kdaj staršema privoščil malo počitka in bom razvažal in pomagal na tekmah, saj sta v teh letih veliko časa namenila in povsem posvetila nam in temu športu, za kar sem jima hvležen.

Za konec pa še eno bolj firbčno vprašanje. Zakaj znamka KTM?
Do izbire kolesa je prišlo po čistem naklučju. V Hervisu je bilo znižanje 3 za 2 in smo tako kupili tri enaka kolesa KTM, različna samo po velikosti. Ker smo bili zadovoljnii, smo za nakup karbonskega kolesa odšli v KC Bauer, kjer je na nas vlik vtis naredil prijazni Prekmurec Tine Činč, in tako se je sodelovanje razvijalo samo še navzgor.

Veliko sreče v prihodnosti, in da se še kdaj srečamo na kakšni dirki, lahko tudi v enduru!

Naslovna fotografija, osebni arhiv.