25. marca se v Durbanvillu v Južnoafriški republiki začenja deveti Cape Epic, osemdnevna etapa gorskokolesarska preizkušnja. Trije letošnji slovenski udeleženci in njihovi tuji partnerji so na poti in bomo o njih v naslednjih dneh še veliko pisali. Tokrat se posvetimo Slovencem, ki so doslej nastopili na Cape Epicu.

Deseterici dosedanjih udeležencev (brez dvojice, ki se letos vrača na črno celino) smo zastavili po tri vprašanja:
- Kako se spominjaš svojega nastopa na etapni dirki Cape Epic?
- Kako bi se danes lotil te preizkušnje?
- Ali spremljaš nastope svojih naslednikov?

Rok Kofol, 2006 z Lukom Vesnaverjem (nista bila uvrščena)
Mogoče sem pricakoval bolj divjo avanturo, ne vem, vožnje čez parke, mimo slonov in čred bivolov, z nečloveskimi pospeški, če bi slucajno ugledal leva ... Dobili pa smo res super organizirano dirko s pravimi profiji in dejansko z Lukatom nisva pasala v tekmovalni okvir te dirke, ampak med avanture željne kolesarje, ki smo po svojih močeh prihajali v cilj takrat, ko so prvi že pojedli kosilo, se dali zmasirat in najbrz že tudi kako kitico odspali. Pričakoval sem tudi več single tracka, dobil pa velike porcije asfalta in makadama. Vseeno pa nepozabno doživetje.
Danes bi se lotil dirke enako kot takrat. Brez nekih resnejših tekmovalnih ciljev, ampak kot eno avanturco v neznano, na katero bi se tudi podobno pripravljal, kot sem se takrat (3 mesece vsakodnevnega zimskega kolesarjenja po Polhograjcih, po 5 ur na dan - neprecenljivo). Sicer pa Cape Epica ne spremljam, čeprav so me ene dvakrat kontaktirali fantje, pa niti ne vem, ali so potem šli v Južno Afriko ali ne.

Luka Vesnaver, 2006 z Rokom Kofolom
Huh, spomine na nastop je težko povezati z nekaj stavki. Vsekakor sva bila s Kofotom precej nervozna pred začetkom, saj nisva vedela v kaj se spuščava. Nisva neka profija ampak sva se tega lotila po tem, ko sem dirko enkrat videl na Eurosportu in Kofola pobaral "stari a si za?". Pa sva se prijavila, bila izžrebana, trenirala kolikor se je dalo in šla :) Ja, je bilo precej bolj naporno, kot sva si predstavljala, po drugi strani pa noro dobr!
Če bi šel še enkrat, bi dalj časa treniral, verjetno bolj sistematično, predvsem bi se pa posvetoval s kakšnimi izkušenimi bajkerji, kaj so stvari, na katere je potrebno biti pozoren v pripravah, kaj lahko pričakujem, ipd.
Malo sem spremljal in kot vem, so bili nasledniki precej bolj uspešni. Tako da good luck tudi naslednjim!

Tomaž Kučan, 2007 s Tomažem Poličarjem (143. skupno / 97. v kategoriji)
Nekaj najbolj doživetega v mojem mtb življenju! Takoj po uspešno končani 8-dnevni torturi je bil moj lajf upravičen. Krasen bike partner Tomaž Poličar, sicer pa super ljudje, organizacija ala Giro, helikopter, vozila, itd, nepozabna pokrajina od puščave do blata, nešteto počenih zračnic, nerodne opekline od sonca, pavijan na štoru, ki se sprašuje kaj nam je, kurja polt in mokre oči na zadnji etapi tik pred ciljem. Če bi znal vse občutke tako dobro doživeto opisati, kot se je zgodilo, bi bilo pol Slovenije dol.
Danes ga ne bi tako žgal, kot sva ga 5 let nazaj, ampak bi bolj užival in gledal naokoli ter se na cilju prepustil hrani in masažam. Aja, pa kaka dva meseca pred štartom bi si mesečno za solarij omislil, ker imam kolesarske hlače in majico ovekovečeno. Je potrebno le vedet, da je štart le marca .... Sicer pa priprave na Cape Epic, če ne želiš trpeti, pomenijo najmanj 6 do 8 mesecev intenzivnega treninga po cca 12 do 16 ur na teden.
Vse nastope svojin naslednikov do sem spremljal dnevno in zelo natančno ter še vedno podoživljam lepe trenutke. Respect Urošu Breškiju in Petru Veselu za večkratno udeležbo in uspehe. Vem, kaj pomeni osem dni žganja po 5 ur na dan za 900 gorskih km in 16 km višincev...

Tomaž Poličar, 2007 s Tomažem Kučanom (143. skupno / 97. v kategoriji)
Čeprav mi na splošno ni več do dirkanja, pa me Južna Afrika in Cape Epic še vedno držita. Tako je od prvega trenutka, ko sva se Kučanom pojavila tam dol. Vsako leto razmišljam, kako ob dveh otrokih in lastni firmi najti čas za primeren zimski trening, da bi se vsaj še enkrat vrnil na to dirko.
Poleg tega sem imel tudi težave z iskanjem primernega partnerja. Enkrat sem nagovarjal Breškega, pa je bil ta žal že dogovorjen. Upam, da se bom vsaj še enkrat vrnil na Cape Epic, in takrat bo moj cilj zagotovo izboljšati najboljšo slovensko uvrstitev.
Sicer imam Cape Epic v super lepem spominu. Organizacija deluje kot švicarska ura, najbolj všeč pa mi je bilo to, da vsi tekmovalci bivajo skupaj (in praktično v cilju etape) in se po etapah ne raztepejo vsaksebi po hotelih. Tehnično je dirka manj zahtevna, kot bi si morda želel, ampak 800 km singletraila pač ne moreš pričakovati. Spomnim se, da sem se na dirki počutil zelo močnega in bi lahko takoj po koncu odpeljal še eno tako dirko. Kot amaterčku pa mi je v spominu ostalo to, da sem na dveh etapah po eno uro dirkal v prvi skupini, s helikopterjem nad glavo, da sem ob cesti lulal skupaj s Hermido (on je dal ukaz, da se gre lulat in smo šli vsi za rob ceste :o), da sem enkrat Ralfa Nafa navlekel nazaj v skupino in da sva se s Kučanom vozila ob boku s Sausserjem in Davidom Georgeom. Spomnim se, da je Kučan eno etapo oddirkal brez zadnje zavore in da sva na 2 ali 3 etapah imela po 5 defektov, tako da sva morala kljub rezervam iz ruzaka na koncu že nabavljat in prosjačit za zračnice.
Mislim, da bi se danes zadeve lotil precej podobno kot leta 2007, vsaj
kar se tiče priprav doma. Kot sem že napisal, bi štartal s ciljem, da se izboljša najboljšo slovensko uvrstitev. Bi pa zagotovo fural tubless, ker je bilo z defekti res noro (trnje)!
Vsa leta Cape Epic v živo spremljam na organizatorjevi spletni strani in prebiram reportaže na mtb.si, pa še kje. Tako da srečno Uroš in Peter tudi letos! Zagotovo ju bom z zavistjo spremljal vsako etapo.

Primož Gulin, 2008 z Urošem Breškijem (93. skupno / 67. v kategoriji)
Enkratno, nepozabno, bil je najdaljši Epic v zgodovini, neskončno pritiskanje pedal, neznosna vročina in veliko veliko potu. Občutek, kot da non stop samo piješ tekočino - največ sem v enem dnevu spil 11 litrov. Na koncu dobra uvrstitev!
Ker so Epic-i vedno bolj tehnično speljani, več je singlc, bi mi bili še bolj pisani na kožo. Preizkušnje bi se lotil skoraj isto brez kakih posebnosti, na Epic bom sigurno še šel, ampak v kategoriji Masters 40+.
Nastope spremljam redno, še posebej Uroša, ker vem, da je najboljši Slovenec za etapne dirke! Ostali so bili tudi dobri, samo preveč defektov in napak, premalo izkušenj!
Vsem želim letos uspešen Epic in nič defektov in okvar!

Nino Cokan, 2008 z Lukom Kodro (78. skupno / 56. v kategoriji), 2010 z Emilom Makanom (216. skupno / 152. v kategoriji)
Prvega nastopa ne bom nikoli pozabil. Dobra družba, mesarsko klanje, ultra trasa, nepozabna avantura in odličen rezultat
Danes bi se te preizkušnje lotil podobno, trening, trening, trening in piljenje tehnike s partnerjem, ki ga poznam in živiva blizu skupaj.
Seveda spremljam nastiope naslednikov in se veselim vsakih dobrih rezultatov in reportaž. Thumbs up, respect :)

Luka Kodra, 2008 z Ninom Cokanom (78. skupno / 56. v kategoriji)
Spomin na Cape Epic imam res dober. Takrat sta nastopala tudi Gulin in Breški in z njima smo se ujeli res dobro. Sama dirka je bila pa dolga, vroča, peščena in zanimiva. Bilo je premalo singeltrackov, kar so pa popravili naslednja leta.  
Danes bi se zadeve lotil s kakšnim dobrim kolegom. Bila bi sigurno zanimiva avantura.
Seveda spremljam nastope naslednikov, saj imam lepe spomine na JAR.

Emil Makan, 2010 z Ninom Cokanom (216. skupno / 152. v kategoriji)
Izlet v Južno Afriko je bil posebno nepozabno doživetje.
Spomini me vežejo predvsem na lepo in zanimivo pokrajino ter zelo dobro organizirano tekmovanje, kjer praktično ničesar ne prepustiju naključju. 
Danes bi se je lotil podobno kot takrat, vendar obvezno z enakovrednim partnerjem, s katerim bi pred tem prevozil veliko skupnih kilometrov ...
Nastope drugih Slovencev spremljam na mtb.si in tudi tokrat navijam za Breškolina &Co :)

Tanja Žakelj, 2010 s Petrom Veselom (56. skupno / 4. v kategoriji)
Imam lepe spomine na zahtevne, a hkrati prijetne trase etapnih dirk. Cape Epic je bila moja prva izkušnja s tovrstnih tekmovanj. Muka in težki trenutki so skoraj pozabljeni, prijetni spomini ostajajo.
Danes bi se Cape Epica lotila s polnovzmetenim kolesom!
Nastope drugih udeležencev spremljam, ne sicer zelo podrobno, vendar navijam za vse naše in jim želim veliko užitkov in dobrih rezultatov.

Valerio Lutman, 2010 in 2011 z Urošem Breškijem (45. skupno / 38. v kategoriji in 49. skupno / 40. v kategoriji)
Ko se ozrem nazaj proti črni celini, me spremljajo lepi spomini in občutki na Epic. Lahko rečem, da je to dirka življenja, kjer je človeku dana možnost, da vnovči svoj trud na treningih in hkrati preizkuša meje svoje zmogljivosti. Tekmovalec se sreča s povsem drugačno pokrajino in podnebjem, kot ga je vajen doma, skratka dirka, ki hočeš ali nočeš pusti svoj pečat v življenju kolesarja.
Preizkušnje bi se lotil na enak način kot prejšnje. Dobra baza in specifični treningi, no ja, mogoče bi v trening vključil malo več MTB-ja.
Nastope naslednjikov bom z veseljem spremljal, predvsem pa vsem zaželel srečo, brez poškodb in seveda čimboljšo uvrstitev.

www.cape-epic.com

Na uvodni fotografiji najmočnejše slovensko zastopstvo iz leta 2010, od leve: Lutman, Breški, Žakelj, Vesel, Makan in Cokan. Vir fotografij: arhivi mtb.si in udeležencev.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.