Na afriški etapni dirki so danes opravili s tretjo etapo. 122 kilometrov in 1800 metrov vzponov od Robertsona do naslednjega tabora v Worcestru. Najdaljša etapa dirke.

 

V ekipi mtb.si takole: Bobi dirka “solo”, za Uroša bi težko rekli, da uživa ali se zabava, toda na koncu dolgega dne je zadovoljen. Oziroma … sam si ustvari mnenje, ko prebereš njegovo doživeto poročilo:

 

Mokro jutro

Včeraj je bil kar dolg dan v pisarni, noč pa je minila skoraj brez spanca. Tudi Bobi je imel malo slabši spanec. Sam sem se mazal na eno uro in štel mehurje na rokah in po vratu. Vstal sem že uro pred budnico z dudami in opazil, da malo dežuje. Tudi vremenska napoved je bila v stilu oblačno z možnostjo padavin. No, morda pa bo celo zneslo, če dam nase kar dolge rokave in buff čez usesa ter se primerno namažem. Nič, grem na štart, kar bo, pač bo. Bobi vesel, jaz pa se vedno v strahu.

 

Nasvet Petra Vesela pa - od okrepne do okrepne. 122 kilometrov bo, in čeprav je direktorica dirke Kati Csak večer prej razlagala o vetru v hrbet na današnji preizkušnji, je bila odločitev, da grem na etapo, prava. Po desetih kilometrih med vinogradi, rahlem pršenju dežja, Bobijevem negodovanju, da sva prepočasna za time limit, sem se odločil, da grem po svoje, saj bo tako bolje za oba. Ker zaradi moje napake nisva več vezana na skupno časovnico, je mnogo lažje. Profil etape je bil videti nekaj povprečnega, le kilometrina je bila nekoliko problematična. 

 

Tri pokrajine v eni

Če smo štartali v Istri in se 15 kilometrov vozili po rdeči zemlji, je sledilo 12 kilometrov tropskega gozda. Huda vlaga, blato in nenormalni vzponi. Trije so bili za povprečnega rekreativca mnogo prevelik zalogaj. Nato pa, kot bi zarisal črto, se je prikazala Arizona, prah, siv makadam in posušeno grmovje. Podobne pokrajine je bilo vsaj 80 kilometrov. Gor, dol, gor, dol. Bobi je bil v svojem svetu, jaz pa v svojem. Bitka z uro? Ali bitka z glavo? Kaj bo padlo pri meni? Do 60. kilometra in kontrolne točke je še nekako šlo, potem pa zopet močno sonce in huda pripeka. Svaljkal sem se po "dolini smrti”, sam brez spremstva, ali koga, da bi me vsaj malce "pošlepal". Nikjer žive duše. 



Arizona ... foto Greg Beadle/Cape Epic/SPORTZPICS

 

Kraljevski vzpon, ki to ni

Dva vzpona, res huda, sta bila za mano, bližal se je tretji in to takoj zatem, ko je bilo potrebno peljati skoraj kilometer po sipkem pesku. Hop na klanec. Zabilo je. Roke so odpovedale, čutil sem, kako pokajo mehurčki pod dresom. Kaj mi je tega treba!?

 

Ko te lovijo hijene!

... pa ne tiste prave, ampak metla, oziroma dva kolesarja, ki se ravnata po časovni zapori. Pogledam nazaj in ju vidim. kak kilometer za seboj, v vznožju. Potrudim se na spustu, res dobrem, in spustim zavore. Nato zopet labirint med vinogradi in kmalu normalna makadamska cesta. Sonce se bolj pripeka, trudim se čim vec piti in jesti, saj me je malo strah, kajti včeraj so belgijskega kolega zaradi odpovedi ledvic odpeljali naravnost na intenzivno. Epic ni hec. V daljavi vidim dve postavi in takoj prepoznam sotrpina iz Singapurja, pomagam jima rešiti zaplet z zadnjim obročnikom, nato pa v pekel Arizone. Vožnja po labirintu enoslednic, brez sence, z nevarnim kamenjem in čakanjem na naslednjo okrepno. Nato pa solo do 80. kilometra, kjer sta me ujeli hijeni.




Naj se predam?

Ne! Ne smem se in tudi fanta sta se strinjala, da imam še dovolj časa, da pridem skozi cilj pod limitom. Koža peče, vse žari, sam se skusam zbrati in pritisniti, kjer se da, in komaj čakam na dva spusta, da se vsaj malo pozabavam. In res - po razdrapanem kolovozu preko 75 kilometrov na uro, čista uživancija. Nato pa zadnja okrepna in kot so dejali organizatorji, “30k down the hill with tailwind” … Ha ha, ni čisto tako. A s hijenama ob sebi sem imel dodatno motivacijo ... 

 

Vse dokler nisem priletel v kilometer dolg kanal s sipkim peskom. Bolj si spredaj, lepše gre, bolj si zadaj, bolj si ga naj....

 

Zadnjih 15

... kilometrov se je vleklo. Ker sem bil še zadnji tekmovalec na progi - kar nekaj jih je bilo prepočasnih za časovnico - sem dobil celotno spremstvo - dva motorista, reševalca na štirikolesniku in dve terenski vozili z zdravnikoma na prednjih sedežih. Fancy, ni kaj. Pa lučke vklopljene. Zadnjih 5 kilometrov sem pogledoval proti mojima angeloma varuhoma, koliko imamo še fore, in prepričala sta me, da dovolj.



Uroš v cilju v Bobijevem objemu, roka pripada ustanovitelju dirke. Foto iz zgodbe na IG računu dirke.

Po 122 kilometrih in po manj kot 2000 višinskih metrih vzponov je bil trud poplačan. Množica navijačev v cilju in Bobi s pivom v roki! Najbolj zasluzeno pivo do sedaj. Za minuto sem pozabil na vse bojne rane. Sedaj ugotavljam, da je desna roka brez moči, obe roki in vrat so še vedno v mehurjih. Kar je najvažneje, je to, da je glava premagala bolečino. 

 

Aja, Bobi je odpeljal zelo dobro. Kako bo jutri, pa še ne veva!

 



V ospredju 

Pri moški eliti sta etapo dobila svetovni prvak v maratonu, Avstrijec Alban Lakata, in Čeh Kristian Hynek (Canyon Topeak), pred Čehom Jaroslavom Kulhavyjem in Američanom Howardom Grottsom (Ivestec Songo Specialized) ter Nemcem Manuelom Fumicem in Brazilcem Henriquejem Avancinijem (Cannondale Factory Racing).

 

Zmagovalca etape, foto Nick Muzik/Cape Epic/SPORTZPICS

Odločilen je bil skupni napad Specializeda in Canyona proti Cannondalu že od prvega vzpona. Rezultat pa je tudi to, da sta v skupni razvrstitvi Specializedova fanta prevzela vodstvo ekipi Cannondale, Canyon Topeak pa se je s 4. vzpel na tretje mesto pred Švicarja Nicolo Rohrbacha in Avstrijca Daniela Geismayrja (Centurion Vaude).

 

Pri ženskah sta Danka Annika Langvad in Američanka Kate Courtney (Investec Songo Specialized) s še eno etapno zmago prednost pred drugouvrščeno ekipo Spur povečali na dobrih 12 minut, tretjeuvrščena Silverback - KMC zaostaja več kot 24 minut.

 

Četrtkova četrta etapa Worcester - Wellington bo dolga 111 km s 1800 m vzponov. Napovedujejo dva izredno težka vzpona ter zahtevne, razbite stezice.

 

www.cape-epic.com

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.