Letos je Bobi moj partner na Mitas 4 Islands. Občudujem ga, da se mu pri njegovih letih, ko bi lahko brez kakršnekoli slabe vesti vozil električnega Leva od krofa do kapučina, občudujem to malo žabo ljubljansko, da se mu ljubi poditi po kvernerskih otokih za strapanim Gorenjcem, ki je komaj stopil v petdeseta!

Torkov prolog sva odpeljala dobro, pa sva kljub temu za las zgrešila stotico in štartni blok A. Ta je bil zato najin cilj na prvi pravi etapi po Krku. Bobi se je temu smejal, jaz pa sem vedel, da bo šlo, če le ne bova imela smole.



Prva etapa

Štartala sva na vso moč in v B ligi priletela na mesec skupaj s parom iz Karlovca. Daleč pred ostalimi. Tam smo že ujeli najpočasnejše prvoligaše. Tudi na prvi časovni kontroli sva bila še vedno druga. Po petdesetih kilometrih sva bila tretja in še vedno sveža kot dva dni stara zelenjava v supermarketu.

Potem je počilo. Na strmem asfaltnem spustu pred Dobrinjem mi je Čeh vzel Bobija. Mojega Bobija, ki tako lepo skrbi zame od takrat, ko sva se sparila za letošnjo "Unique race in the world of mtb". Priskrbel mi je testne karbonske obročnike Pancho, ki so mojega Norcota spremenili v dirkaško raketo. Dal mi je powermeter, ki me še bolj muči, ko želim preseči tiste trapaste Wate. Morda bi jih res moral shraniti v baterijo za takrat, ko bom v Bobijevih letih.

Bobi se vozi previdno, a to ni vedno dovolj. Lahko paziš kaj delaš, ne moreš pa zraven paziti še na vse stotine tekmovalcev pred teboj, za teboj in ob tebi. Na prologu sta imela neverjetno srečo Izo in Lucjan, ko se je Lucjan v zadnjem zavoju pred ciljem pri polni hitrosti s prednjim kolesom dotaknil zadnega Izovega. Izkoristila sta kvizka, ostala na kolesih in srečno zaključila dan.


Bobi tu, Bobi tam. Foto Matej Hartman

Kvizko pri mtb.si?

Bobi kvizka ni izkoristil in Čeh ga je spravil na tla. Aja, tudi Veselov Peter je imel v tistem ovinku nekaj težav. Njega je rešil betonski robnik, Bobiju pa je prav ta robnik potolkel še gleženj. Ker je tudi moj gleženj že pred dvajsetimi leti šel rakom žvižgat, bova na Rabu šantala kot smešni Herr Fick. Še sreča, da bomo hitro sedli na kolesa in se zapodili v loparsko blato.

Moj Bobi je bil po padcu šokiran. Pretreslo ga je bolj v glavi, kot v telesu. Pod Dobrinjem je rabil kar nekaj časa, da je prišel k sebi. Po vprašanju, če je z njim vse v redu, sem ga pustil ga pri miru. Tako hudo mi je bilo, ko sem ga gledal, sklonjenega nad kolo. Dirka je bila ta dan za naju končana. Seveda sva šla naprej, a čisto počasi. Ko je začelo deževati, sem mu pomagal obleči anorak. Na ravnih odsekih sem mu nakajkrat pomagal s porivanjem. Čez mastne skale sva šla raje peš. Thorsten je dejal, da so bile veliko nevarnejše od najbolj gladkega ledu. Opral sem mu kolo.



Prva etapa je bila kar kruta. Veliko parov je stalo ob poti. Mnogi so flikali, nekaj jih je popravljalo kolesa, bili pa so tudi taki, ki so jo fasali še bolj kot Bobi. Dve dekleti sta končali dirko z zlomljenima ključnicama. To, da sta s tem postali pravi kolesarki, je za njiju bolj slaba tolažba.

Moj Bobi se je zvečer počasi sestavil. Ko sva videla, da sva bila kljub njegovemu padcu dovolj hitra in se bova s trajekta v Loparju pognala iz štartnega bloka A, sva začela snovati taktiko za drugo etapo. Ta bo enostavna. Ker nas čaka še en deževen dan, morava samo varno priti do cilja. Cres in Lošinj bosta menda spet lepša in tam bova spet dirkala.

Moj Bobi (Aleš Boben) je tako fejst možakar in rad ga imam!

Fotografije Stanko Livk



Preberi še
Mitas 4 Islands: Bojno polje na Krku
Mitas 4 Islands: Izenačena borba na prologu
Mitas 4 Islands: Med Slovenci

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.