24. oktobra sta se Anja in Barbara z ljubljanskega letališča prek Amsterdama odpravili do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune bikepacking avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!

Minilo je že osem mesecev pravega bikepackinga, punci sedaj uživata v lepotah Bolivije. Kaj zanimivega sta doživeli v mesecu juniju? Malce zdravstvenih težav, spanje pod zvezdami v slani puščavi, zopet manjša nevšečnost s kolesi, a nič dramatičnega, ter same pohvale na račun dežele, po kateri trenutno kolesarita.

Na poti


Takole pravita dekleti:

“Bolivija nama postaja vedno bolj všeč, kljub temu, da je težavnostna stopnja najine poti narasla. Obe sva hvaležni za to, da se je najina pot začela na jugu Argentine in da sva si v teh osmih mesecih nabrali kondicije za kolesarjenje po zelo zahtevnem bolivijskem visokogorju.
Najin postanek v Uyuniju je trajal malo dlje časa, saj sva zboleli (črevesne težave). A ko sva bili boljši, sva se v družbi dveh argentinskih fantov odpravili do slanega hotela, ki se nahaja na začetku slane puščave. Zraven slanega hotela je majhen otok, kjer je mnogo zastav sveta, a naše slovenske žal nisva našli, s sabo pa je tudi nisva tovorili, tako da dragi bralci, če se odpravljate v Salar, prinesite zraven našo zastavo.

Sami sva nato pot nadaljevali v notranjost slane puščave, vse do otoka Inca Huasi. Površina Salarja je za kolesarjenje dokaj naporna, saj je izboklinasta in občutek je, kot da si na slabem makadamu. Čeprav sta do otoka speljani dve uradni cesti, so šoferji, ki v terencih vozijo turiste, speljali mnogo drugih poti in tako sva plesali levo in desno, vse v iskanju bolj gladke ceste.

Neskončna belina je impresivna, varljiva glede pravilne ocene razdalj in na njej se skrivajo globoke luknje, ki so kdaj pa kdaj ob preveliki hitrosti usodne za turiste v terencih.

Zaradi beline, ki odbija sončne žarke, je potrebno imeti s seboj sončno kremo, ponoči v šotoru pa si je potrebno obleči vsa dodatna oblačila, še posebej, če imaš udobje spalke le -1, kot midve, saj se ponoči temperatura spusti kar na -13 stopinj.

A kljub vsemu je bil občutek spati pod zvezdnatim nebom v največji in najvišje ležeči puščavi naravnost neverjeten. Po obisku slane puščave sva se vrnili v Uyuni, v hišo kolesarjev Pingüi, kjer sva oprali kolesi in tokrat zaradi prehlada nekaj dni obležali.

Ko sva na pol ozdraveli, sva se odpravili proti mestu Potosi. Pot do tja je bila izjemno naporna, saj so naju spremljali konstantni vzponi in spusti. Bili sva zelo pozitivno presenečeni nad asfaltno bankino ob cesti, ki sva jo poimenovali kar kolesarska steza.

Mesto Potosi je eno izmed najvišje ležečih mest na svetu. Nahaja se na 4100 metrih nad morjem, tako da telo potrebuje nekaj časa, da se privadi na redek zrak. Midve sva si vzeli štiri dni počitka, ki sva ga izkoristili za ogled samega mesta, prav tako sva obiskali znamenito Hišo denarja, v kateri so v 16. in 17. stoletju izdelovali denar oz. kovance za ves svet. Nato je sledil še obisk enega številnih rudnikov, ki se nahajajo v bližnjem hribu mesta, ki sliši na ime Bogati hrib oziroma po špansko Cerro Rico. Ta hrib so dodobra izkoristili Španci, ki si odpeljali ogromne količine srebra. Midve sva bili šokirani, ko sva na lastne oči videli, kako rudarji še danes opravljajo izjemno težko fizično delo v nečloveških pogojih in seveda za zelo majhno plačilo. Prav tako sva bili izjemno šokirani, ko sva izvedeli, da je v Boliviji legalno, da otroci začnejo delati že pri desetih letih.

Nekateri otroci so tako primorani pomagati svojim družinam in tako opravljajo dopoldanska dela v rudnikih, popoldan pa hodijo v šolo. Zelo kruto otroštvo.

Ko sva zapustili Potosi, naju je čakal kar konkreten, trideset kilometrov dolg spust. Bili sva na poti proti glavnem mestu Bolivije.

In kar naenkrat bum. Barbari se je strgala veriga. Malce sva zagnali paniko, saj nisva imeli vmesnega člena za verigo Shimano, ampak zgolj za KMC. Ker sta bila ravno takrat v bližini Slovenca, ki se s kombijem potepata po tem delu sveta, sta naju rešila in nama ponudila prevoz do glavnega mesta.

Potem sva sicer izvedeli, da gre tudi člen Kmc v verigo Shimano, ampak dejstvo je, da sva obe verigi na kolesih tako ali tako želeli menjati, saj sta na najinem popotovanju že drugi verigi in sta bili že konkretno raztegnjeni. Trenutno sva dali na kolesi tretji komplet verig in upava, da imava naslednjih 3000 kilometrov zagotovo mir.

Nad mestom Sucre sva obe navdušeni, saj je mesto presenetljivo čisto in urejeno, predvsem za tukajšnje razmere. Všečen je tudi kolonialni stil, ki se je ohranil vse do danes. Krasijo ga bele hiše in zaradi tega je mesto dobilo ime belo mesto.

Najinega počitka tukaj je konec in čas je, da jo s kolesi mahneva naprej, oziroma bolje rečeno nazaj v divjino visokogorja.”

Užitki, takšni in drugačni


Kultura in izobraževanje


Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku in instagramu pod imenom The Bike Wanderers.

Vse fotografije so njuno delo

Preberi še
The Bike Wanderers: Iz Argentine v Bolivijo
The Bike Wanderers: Po pol leta se je nabralo dobrih 5000 kilometrov!
The Bike Wanderers: 5 mesecev na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: 4 mesece na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: Južnoameriški popotnici se javljata že tretjič
The Bike Wanderers: Drugo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Prvo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Odkrivanje Južne in Srednje Amerike s kolesom

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.