24. oktobra lani sta se Anja in Barbara z ljubljanskega letališča prek Amsterdama odpravili do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune bikepacking avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!

Minilo je že devet mesecev bikepackinga. No, z Anjo smo se zadnjič pogovarjali in je dejala, da je njun bikepacking bolj bike touring. Kaj zanimivega sta doživeli v mesecu juniju? Po poteh Che Guevare, z avtobusom v Santa Cruz, druženje z lokalci in še in še. Pa še vedno težave z zdravjem.

Na poti


Takole pravita dekleti:

"Ko sva zapustili Sucre, glavno mesto Bolivije, sva se odpravili v divjino visokogorja. Oh ja, res je bila prava divjina. In sicer sva se odločili, da se odpraviva po zadnjih stopinjah argentinskega revolucionarja Ernesta Che Guevare. Vedeli sva, da to pomeni konec asfalta, a še zdaleč si nisva predstavljali, da bo ta pot, ki sliši na ime Ruta del Che, tako fizično kot psihično zahtevna.

Vožnja po grdem makadamu je bila zaradi velike teže na kolesih izjemno naporna. S seboj sva tovorili vsaka po 6 litrov vode in hrano za 3 do 4 dni, saj gre za odročne kraje kjer ni dostopa do trgovin. Zaradi vse teže in slabe ceste sva kolesi tudi veliko potiskali v hrib in se tako pomikali zgolj kakšne 3 kilometre na uro.

Ja, to je tista Bolivija, o kateri sva slišali govoriti ljudi. To je tista Bolivija, ko si cel božji dan na kolesu in na koncu dneva ti kolesarski števec pokaže, da si se premaknil za 25 ali pa največ 30km.

Midve sva kljub naporu izjemno uživali v tej izkušnji, se naučili veliko novega o sami zgodovini, imeli priložnost prisluhniti zgodbi 72-letne Irme, gospe, ki je pri 21 letih Che Guevari postregla zadnji obrok hrane, preden so ga ubili.

Zopet sva imeli to srečo, da so se nama na poti za kratek čas pridružili tudi domačini in naju s svojimi kolesi tudi pospremili. To je nekaj najlepšega in nekaj, kar nama je na tem potovanju najbolj všeč.

Čas, preživet z lokalci, z ljudmi, ki živijo tukaj celo življenje in poznajo okolico. Ljudje, brez katerih to potovanje ne bi bilo isto. To so ljudje, ki dajo smisel najinem potovanju, ki ga naredijo drugačnega in hkrati zanimivega. To je tisto, zaradi česar sva prišli sem. Ne zato, da kolesariva od točke A do točke B.

Najin smisel ni kolesarjenje od Argentine do Mehike. Najin namen je odkrivanje Latinske Amerike in to pomeni, da ne kolesariva vedno v ravni liniji proti severu ampak malce poplesavava sem in tja. Da spoznavava, odkrivava, pozabiva na čas in kilometre in da se imava fajn.

Ruto del Che sva zaključili v vasici Vallegrande, kamor so Che Guevaro pripeljali po smrti. Od tam naprej sva pot nadaljevali proti Samaipati, vasici, ki je poznana zaradi ruševin, ki slišijo na ime Fuerte de Samaipata. Do teh ruševin sva se odpravili s praznimi kolesi in še dobro da sva se, saj je bila cesta tako zelo strma in sva se pošteno namučili, da sva prilezli do vrha.

Prav tako sva si v omenjeni vasici privoščili rahel oddih in z avtobusom skočili še v večje mesto Santa Cruz, saj sva bili primorani podaljšati najino vizo, ki v Boliviji velja zgolj 30 dni.

Zaradi vseh zdravstvenih težav se je najino bivanje v Boliviji zavleklo malce dlje, kot sva sprva načrtovali. Trenutno imava tako še slab mesec časa, da prideva do meje s Perujem in se izogneva nepotrebni denarni kazni za ilegalno bivanje v Boliviji, ki znaša 5 € na dan na osebo in ki si je z najinim skromnim proračunom ne moreva privoščiti."

Arhitektura

"Od Samaipate sva se nato odpravili proti Cochabambi, od koder prihaja vse sadje in zelenjava za celotno Bolivijo. Seveda tudi tokrat na poti ni šlo brez težav, zopet driska, bruhanje in vročina, kljub temu, da poskušava biti res previdni.

V Cochabambi so nama tako vzeli vzorec krvi in potrdili, da je najina prehrana zelo slaba in telo šibko ter imava pomanjkanje levkocitov in posledično zelo oslabljen imunski sistem.
Prav tako sta kolesi precej v klavrnem stanju, očitno sta uničena oba gonilna in krmilna ležaja. Barbari ne dela prednja zavora (kaže, da je olje steklo ven in bo morda potrebna kompletna menjava, ker se tukaj posameznih delov žal ne dobi), prav tako se na Barbarinem kolesu zaradi osnovne opreme zelo pogosto lomijo napere, pa tudi zadnja kitajska pesta je precej načeta.

Stroškov je tako v zadnjem mesecu nastalo veliko več kot sva načrtovali in zato vse bralce oziroma ljubitelje kolesarjenja lepo naprošava, da nama s prostovoljno donacijo priskočijo na pomoč. Vse podatke najdete na najinem facebook blogu The Bike Wanderers. Veseli in neizmerno hvaležni bova vsakega prispevka.

Pred nama je tako slab teden počitka, ki si ga bova vzeli v upanju, da si kmalu opomoreva in tako skočiva zopet nazaj na kolo v smeri La Paza, kjer se mogoče, če bo zdravje na mestu in čas na najini strani, spustiva s kolesi po znameniti Cesti smrti."

Na “kmečki” tržnici


Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku in instagramu pod imenom The Bike Wanderers.

Vse fotografije so njuno delo

Preberi še
The Bike Wanderers: Lepote Bolivije
The Bike Wanderers: Iz Argentine v Bolivijo
The Bike Wanderers: Po pol leta se je nabralo dobrih 5000 kilometrov!
The Bike Wanderers: 5 mesecev na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: 4 mesece na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: Južnoameriški popotnici se javljata že tretjič
The Bike Wanderers: Drugo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Prvo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Odkrivanje Južne in Srednje Amerike s kolesom

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.