Živimo v dobi tisočerih ‘edit’ videoposnetkov, roost fotk, influencerskih ‘landscape’ umetnin na Instagramu, ki nam, normalnim ljudem, vedno vzbudijo rahlo zavidanje. Nikoli ne ostaneš ravnodušen, ko pogledaš Ratboyevo ‘jibbanje’ ali celo Pilgrimovo pošiljanje e-bajka (ughhhh) po lokalnih linijah. Lokalno gledaš Vrečka, Špelco, 35Crew boyze, kako sendajo svoje zverine po TVOJI zemlji! JA! Tudi pri nas se da očitno!

Vse je videti lahko, preprosto, skoki, čeprav veliki so vsi ‘doable’, si misliš.

Nato se ti, mladi Semenič poln energije, odločiš in zvečer že planiraš dan svojega prvega ‘moviča’. Greš v gozd, imaš eno urico časa, postaviš telefon na tla in začneš snemati. En jump, drugi, banda, malo praha, kader dajanja čelade dol/gor ZAKON! Imam vse!

Prideš domov poln navdušenja, začneš pregledovati vseh šest posnetkov in realnost te brcne, kot istrski boškarin direktno v jajca/jajčnike. Vse je zanič. Počasno, majhno, praha le za odtenek, drža na kolesu ogabna, kolo je grdo ipd.


Realnost je kruta in neizprosna

Spet visiš na prepovedanih straneh, mtb.si, pinkbike, youtube in gledaš, analiziraš in se tepeš po glavi, KAKO?! Kako tem ljudem uspe, sigurno je to gensko, to so geniji, to je naravna danost!

No, naj te potolažim, bodoči pornič maker. Ni vse tako rožnato, niti za proje.
Moraš vedeti, da ljudi, ki bi vsako furo sendali največje jumpe na planetu in delali backflipe na čisto vsakemu skoku, ni. Ne obstajajo.

Tudi proji se imajo radi in v ‘prostemu času’ furajo flow traile ali se pred večjimi zadevami segrejejo, analizirajo, potestirajo vsako zadevo in šele kasneje pošiljajo jumpe v smrt, za posnetke. Vsaka roost banda je odpeljana 10x, preden zadanejo bistvo.

Vsak edit, tudi, če je 3-minutni, ima za sabo vsaj dan ali 2 snemanja. To so ure posnetkov, failov in enakega občutka, kot ga imaš ti, torej da ni OK, da izgleda počasi in, da je brezveze. Trudijo se, dokler ne zadanejo točne linije, prave hitrosti, velike količine prašne zavese.

Potem so tu tudi kamere

GoPro je ena živa ___ (vnesi grdo kletvico), ki nam amaterjem konstantno zabija moralo. Zaradi širokokotnega objektiva so videto še največji skoki le kak centimeter večji od robnika pločnika.
Proji imajo ekipo oz. vsaj enega snemalca, ki od ‘zunaj’ posname dogajanje s kamero, ki je namenjena temu.
Prav Ratboy in banda že leta veliko skokov snemajo s fisheye objektivom, ki da občutek, da je jump enkrat večji, kot je v resnici.

Postavitev kamere, kamermana je tudi pomembna, seveda če boš dropnil 50 m drop in te bo od zadaj snemal samo ko izgineš, ne bo isto kot pa od strani.

Psiha, kot jo radi imenujemo, za furanje izven posnetkov se dela tudi s pomočjo nerealnih pričakovanj, ki jih ustvarjajo editi. Tako kot vroče spletne strani ‘učijo’, da mora seks trajati ure in ure in da moraš vklopiti 'štemarca mode', kot da prebijaš karavanški tunel, nas editi ‘učijo’, da moraš vsak trail, vsako furo pošiljati na 200 %.

Ni nujno, včasih greš lahko na sigurno, noben ne snema, ne tekmuješ, vzami si čas za uživanje v furi in rezultati te bodo presenetili. Najboljši posnetki projev so vedno na domačih trailih, kjer so samozavestni, poznajo vsak jump in korenino.


Sproščeno

Od svojega tripa v Whistler sem se naučil nekaj pomembnega (zame) — hitrost in ‘stil’ se izključujeta. Ko smo nabijali prelepi A-line dan za dnem, smo ga furali na race mode. Dokler se nismo peljali par fur z Logarjem, Vrečkom, Peršetom, Cindrom in ostalo bando. To so ljudje z dolgoletnimi izkušnjami na bajkih in zavidljivim stilom. In kaj ugotoviš?

Ko se peljejo ‘za edit’, ga ne porivajo do limita hitrosti. Peljejo se v svojemu comfort zone, kjer se bajk obnaša tako, kot oni hočejo, skačejo visoko, imajo kontrolo nad situacijo. Lahko sem jim sledil, se učil kaj pomeni odriniti jump, ne samo preleteti, kaj pomeni kontrola.

Torej, če hočeš, da posnetek dobro izgleda, moraš furati po trailih, ki jih poznaš, se dobro počutiš na njih in v posnetek investirati čas. Veliko časa.

Nauči se že pred prvim kadrom lepo odpeljati vse elemente. Tudi če se snemaš sam, te lahko kdaj pa kdaj daje trema. Ne sili se čez največje objekte, če ne gre, ker bo tudi na posnetku to vidno.

Tudi z GoProjem se da posneti lepe zadeve, ampak najprej investiraj čas v raziskovanje nastavitev in potem za editiranje.

Konec koncev pa — uživaj. Ne delaj posnetkov zato, da pridobivaš lajke, subscrajbe ipd. Delaj jih, da spremljaš svoj napredek, se nasmejiš svojim failom in se pri temu učiš.

Zdej pa moram res počasi posneti kaj pametnega, ne samo POV posnetkov!


#yeaboii

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.