Atila, načelnik IO KTK PZS* (hvala Bogu za kratice in zvezdice), je demokratično določil, da bo letošnji posvet turnokolesarskih vodnikov – mentorjev sredi decembra v Wajdoušni (ja, tako je zapisal). Rdeči snežni alarm komercialnih televizij je veljal le do Razdrtega in Vipavska dolina je bila (vsaj po dolini) kopna.

Ker smo kolesarji, smo sestanek začeli s turo. Menda naj bi zaradi novozapadlega snega šli le do snežne meje. Spodnjo mejo smo seveda spregledali in potegnili do zgornje meje, pravzaprav Predmeje, kjer se je sneg končal in je bilo nad njim le še sončno modro nebo. V dobri družbi ni bilo težko gaziti. Spust je bil seveda lep kot božična maša. Za začetek smo spet zagazili v debelo snežno odejo, potem pa sedli na kolesa. Sredica je bila dobra kot potica, spodaj pa se nam je režalo blato. Na koncu smo se ob Hublju režali drug drugemu. Še sreča, da imajo na dnu parka pravo pralnico za kolesa.

Po pici in kofetu smo bili zreli za zasedanje. Barbara je z zanimivim predavanjem o didaktiki in andragogiki v vodništvu poskrbela, da se ni nikomur spalo. Potrdili smo šopek novih vodnikov, za konec pa nas je čakala poslastica.



Kaj naj z imenom?

Zaradi prenove programov in nove spletne strani smo se spet lotili našega imena "turnokolesarski vodniki". Besedna zveza "gorski kolesar" je vsem dobro poznana, dejansko pa je ... včasih malce nerodna. Ko gremo na turo, te ne potekajo samo v gorah. Kolesarimo tudi po hribih, dolinah, ravninah, po makadamu in asfaltu, pa ob morju in še kje.

Turni smučar, ki dejansko naredi večino tur v gorah, se ne imenuje gorski smučar. Naš znanec Iztok živi na Rabu in tam tudi kolesari, največ z gorskim kolesom. Čeprav ima njegov običajen krog vsaj jurčka višincev, se le redko dvigne več kot 130 metrov nad morje, gore (Velebit) pa gleda le od daleč. Mu zato rečemo morski in ne gorski kolesar?

Gorsko kolesarjenje je prevod angleškega izraza "mountain biking". A za Angleže je gora/mountain vsaka vzpetina, ki štrli iz pokrajine. No, pravzaprav vsak hrib. Kaj pa mi? Na skoraj vsaki turi lezemo na hrib, da se lahko potem spustimo v dolino. Lahko bi se lahko imenovali hribovski ali celo brdski kolesarji. Pa ni treba takoj zavijati z očmi in pomisliti, da sem se spajdašil z brati Hrvati. Ne, brdo je beseda, ki jo Slovenci poznamo že stoletja.

V bregu nad Poljansko dolino že vsaj tristo let stoji zaselek Jarčje Brdo in nihče se ne spotakne ob Goriška Brda, sončno gričevnato pokrajino med Alpami in Meditreranom, poraslo s slovenskimi češnjami in vinogradi. Če se ne zasedimo v vinski kleti torej z brdskim kolesarjenjem ne bi smeli imeti nobenih težav.



Naše gorsko kolo je pravzaprav "terensko kolo"

Očitno so to prvi spoznali Francozi, ki so ga tako tudi poimenovali. "Velo tout terrain" oziroma VTT pomeni prav to: kolo za vse terene. Za skale, makadam, asfalt, mivko, blato in sneg, za vzpone in spuste, za skoke in padce, univerzalno kot švicarski nož. Zato smo tudi mi vseterenski kolesarji. Viva La Revolucion in živela vseterenska kolesa.

S poimenovanji je včasih križ. Spomnimo se samo (že upokojenih) CDjev, ki so zamenjali kasete in vinilne plošče. Kompaktna plošča, plošček, stiskanka, prešanka in še kaj smo lahko prebral in slišal v uradnih medijih. In da bo vsem jasno, ne grem(o) se nobene inkvizicije, nobene svete vojne proti izrazu "gorski kolesar".



Ta je in bo obstal. A včasih je treba v uradnih dokumentih kaj zapisati bolj ustrezno, bolj natančno. Kolesarski vodniki ne vodimo samo gorskokolesarskih tur. Vodimo lahko tudi makadamske (gravel) ture, pa treking in celo cestne ture, zato je izraz turnokolesarski vodnik morda bolj primeren. Ampak zato smo še vedno (tudi ali predvsem) gorski kolesarji. Amen!

*Izvršni odbor Komisije za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije

Foto Matej Hartman