"Februar je odličen mesec za kolesarjenje," sem si rekel in pograbil priložnost, ki jo je agencija, če ji lahko tako pravimo, Roost DH, ponudila dvema članoma Unior tools teama, in šel z njima na "kolesarjenje". V navednicah pišem zato, ker je to vse prej kot kolesarjenje, kot ga poznamo mi, rekreativni kolesarji.

Žiga Pandur, naš elitni elite kategornik v spustu in skoraj z ramo ob njem naš Jurči, kakor sva ga z Žigo klicala v Španiji, saj je le mladinec, po kategoriji in po letih, sta bila povabljena na zimski trening v sončno Malago na skrajnem jugu Španije, streljaj od Gibraltarja, tako južno, da se z vrha okoliških hribov vidi maroški Atlas. Na eni strani Afrika, v ozadju, malo proti vzhodu, pa Sierra Nevada z zasneženimi vrhovi. Zanimivo nasprotje. Kot še marsikaj tu.

Vmes del Andaluzije z Malago ob Costi del sol in res je bilo sonce kar naprej. Ne samo ob obali. 20 stopinj čez dan, kar hladno čez noč, tako da smo mi trije na polno gnali ogrevanje v sobi in bili smo edini, saj so ostali stanovalci hiše, bolj vile s pridihom haciende, v lokalnem stilu, hodili bosi v kratkih majicah ali celo brez.

Angleži pač, kar me niti ne čudi več, saj mi je bilo po skupnih zajtrkih in večerjah popolnoma jasno, da ob količini klobasic, mesa in za povrh še popečene slanine, ki jo pojedo, kaj drugega kot da ti je kar naprej malo vroče, ne more biti. Spet eno od nasprotij. Njim vroče, nam hladno.

Še bolj izrazita razlika se je videla takoj pri sosedu, našemu mejašu, kjer je bilo vse: od starih, podrtih avtomobilov, koz, osel ali dva in nekaj, kar je bilo še najbolj podobno bivolu. Kure, psi in mački jasno tudi. Edino lastnikov ni bilo nikoli na spregled. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se navadili na vse zvoke, ki so prihajali iz "ciganarije", kakor smo poimenovali sosedovo dvorišče.

Okoli dvanajst nas je bilo v tem času. Brez Bena in Mala, lastnikov agencije, ki deluje šele dobro leto, a imata večino mest zasedenih skozi vso, skoraj 8 mesecev dolgo sezono. Seveda so najpogostejši gostje njuni rojaki, kjer sta si naredila dobro ime, saj sta pred tem delala v kolesarskem svetu in sta na ta konec Španije hodila na dopuste, ter tako združila poznavanje tukajšnjih prog in svojo ljubezen do "furanja".

Pesek in skale

Brez poznavanja lokalnih trailov, ki so tu z razliko od naše butalskosti vsi legalni, bi RoostDH težko deloval. V okolici je približno deset različnih prog, po katerih se vozi. "V okolici" ni najbolj primeren izraz, še posebno, če se primerjamo z našo domovinico. Vsakdanja vožnja s kombijem do izbrane lokacije za tisti dan traja od 45 minut pa vse do 2 uri do najbolj oddaljene spustaške proge. Ampak se hitro navadiš in glede na to, da se vsak dan štarta ob 9.00, po zajtrku, ko si še malce utrujen od včeraj, te vožnja počasi pripravi na novo progo.

Proge se razlikujejo predvsem v dolžini. Ko sem jih vprašal po imenih prog, so mi najprej rekli, da jih delijo samo po dolžini spusta. Na short in long track. No, kasneje se je izkazalo, da imajo skoraj vsa imena, ki pa so povezana z določenimi stvarmi, ki se ne tičejo značilnosti proge. Bolj interne narave, podobno kot pri nas imenujemo nekatere proge. Imajo pa vse nekaj skupnega in to ti povejo, še preden jo sam izkusiš. Da je proga "sandy and rocky and very hard, my friend ..." in res je tako. Proge so drseče, saj tu skoraj ne dežuje in je suho kot poper, poleg tega je veliko kotalečih se kamnov med trdnimi skalami, mivko kot na sanjski plaži in peskom. Zelo težke proge z ovinki, bandami, skoki in dropi, doubli, road gapi in še kaj bi se našlo, saj so na nekaterih progah lokalci s pomočjo ene od treh agencij, ki tu delujejo, naredili nekaj res zanimivih in lepih objektov ter prog.

Jasno, da sem to, "very hard and loose", izkusil že prvi dan tudi sam. Tu so sami mladci, tekmovalci svetovnega pokala, ki pridejo na zimski trening pred sezono in furanje z njimi je bilo zame, ki sem daleč od njihove lige, najprej zelo naporno. Po nekaj padcih in privajanju na težke razmere, na hitrost in trde gume, na drope, ki jih tu ne manjka in na drsečo podlago, sem preživel vse dni treninga. Nisem bil najhitrejši, sem bil pa vsaj najbolj usklajeno napravljen, če ne drugega. To so mi priznali vsi.

Žiga in Jurči sta se z lahkoto kosala s progami in ostalimi tekmovalci, pri katerih je eden predčasno končal z zlomom roke, kar me po nekaj dneh tukajšnjega treninga ni niti malo čudilo, saj bi se lahko glede na 10 do 18 fur na dan, in to ne počasnih, kaj hitro zgodilo še komu drugemu.

Pa Malaga?

Malage nisem doživel, a pravijo, da je lepa. Še posebno nočno življenje, lokalčki in ostalo naj bi bilo noro. A kaj, ko začneš ob devetih zjutraj in končaš ob sedmih zvečer, vmes hitro kosilo v lokalni restavraciji, nato po večerji rihtanje kolesa in spat. No, Jurči je še malo Martina Čedermaca bral, saj domače branje pri slovenščini je le odločilno za uspeh v šoli, ki posredno vpliva na potek njegove spustaške sezone. In glede na zagnanost pri branju verjamem, da bo stal na najvišjih stopničkah.

roostdh.com

Na uvodni fotografiji priprave pred bojem na eni od "sandy and rocky and very hard" prog, foto Gorazd.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.