Nadaljevanje in zaključek reportaže z evropskega prvenstva enoprestavnikov. Prvi del: Slovenci zavzeli Castlewellan (1.del)

Večer pred Dirko

Nekateri so se odločili za krajšo nočno vožnjo, drug pa za vzdušje puba v bližini kampa. Obljubljeno druženje v priljubljenem pubu Maginns pa je zopet zasenčil slovenski tabor, saj se je večina namenjenih v vas ustavila v slovenski pivsko/kulinarični hiši. No, tazaresni tekmovalci in pa predstavniki Sicilije so že davno ugasnili luči v šotorih in prikolicah, ostali pa s(m)o odšli spat kakšnih šest ur pred štartom. Vmes pa seveda kolesarske debate, spoznavanje drugih udeležencev, poizkušanje najrazličnejših vrst piv in suhomesnatih izdelkov …

“Race Day” oziroma tekmovanje z različnimi cilji

Jutro dirke je zaznamoval močan naliv, ki je našemu taboru naredil tudi nekaj škode, saj je prevrnilo glavni šotor in ga prestavilo za nekaj metrov, a to ni zmotilo nikogar. Najprej dirka, potem pa vse ostalo. Pred štartom še častni krog čez Castlewellan, odlaganje koles na travniku ter hoja do štartnega bloka oziroma starega obzidja, kjer smo dan prej prevzeli štartne številke in imeli prvo igro. Med tem je, kot je v navadi, organizator malce poskril kolesa (včasih tudi odstranijo obročnike, da naredijo začetek bolj zanimiv) in sledil je Le Mans štart ter iskanje koles, potem pa pogumno v prvi vzpon deset kilometrov dolgega kroga. Nekateri zares, drugi za hec, vsi skupaj pa z enim samim ciljem: uživati na kolesu.

Proga naravnost fenomenalna, določenih odsekov se ne bi branili niti postavljalci prog svetovnega pokala, tehnično nekako srednje zahtevna, a pri kolesarjenju brez prestav je včasih še tako majhen klanec lahko zelo selektiven.

Posebnost tekmovanja je bila tudi v tem, da si prevozil le enega ali pa vse štiri kroge. Večina se je ustavila že v drugem krogu, saj jim je bilo pomembnejše druženje. Izmed Slovencev sta z vsemi krogi opravila dva, ostali pa so se bolj kot ne predali užitkom vožnje v naravi ter druženju. Kljub vsemu pa se je za zmago odvijal pravi boj. Na koncu je slavil Italijan Umberto Corti pred aktualnim svetovnim prvakom, Novozelandcem na trajnem delu v Evropi Angusom Edmundom in Angležem Jeremyjem Coplandom. Ker pa je Angus Novozelandec, je uradno tretje mesto pripadlo Škotu Simonu Haslamu. Med damami je šla zmaga v Belgijo Noi Selosse. Vsi ostali tekmovalci pa s(m)o bili v duhu prvenstva uvrščeni na četrto mesto.

Igre brez meja

Kmalu po dirki pa še sklepno dejanje prvenstva. Nadaljevanje iger med Sicilijo in Slovenijo. Ker ima Castlewellan drugi največji zeleni labirint na svetu (beri: živa meja), je potekala igra kar v labirintu. Skupni start skupin (po štirje predstavniki) po načelu kdo prej pride do središča labirinta. Po napetem boju zopet točka Siciliji, a kokoške se niso vdale. Do konca so bile namreč še tri igre. In napočil je čas za kolesarski del iger. V sklopu kolesarskega parka je namreč tudi pump proga in ta je postala naslednji izziv. Kolo BMX, brez verige, in po štirje tekmovalci s Sicilije in Slovenije. Rezultat pa skupni seštevek štirih voženj. Najprej preizkus kolesa in proge, nato pa na vse ali nič. Žal smo imeli nekoliko smole z obvladovanjem kolesa na progi in to so opazili tudi glasni navijači. Takoj zatem sta namesto Slovencev na sceno stopila dva izmed navijačev ter nam zagotovila zmago, ki pa jo je zasenčil glasen protest nasprotnikov in skoraj fizični obračun.

A strasti so se hitro pomirile in karavana se je hitro preselila na naslednje prizorišče – parkirišče. Naloga? Čisto preprosto, štirje ljudje na enem kolesu morajo prevoziti petdeset metrov, brez da kdo stopi dol. No, s štirimi ni bilo mogoče, zato je na koncu obveljala, da to nalogo opravijo trije. In končno, čista ter suverena zmaga ljubljencev občinstva – Slovencev.

Zadnja in odločilna igra pa se je odvila na skupni večerji v enkratnem ambientu puba Maginns. Nabito polno prvo nadstropje, sklepni govor organizatorja, podelitev nagrad najboljšim in odločitev o prireditelju evropskega singlespeed prvenstva v letu 2015. Kapetana ekip Sebastiano in Danijel sta prevzela vajeti v svoje roke, Sebastiano je imel zaradi višjega števila točk petnajst sekundno prednost, naloga pa je bila sledeča: čim hitreje spiti vrček piva ter nato s tlačilko napolniti zračnico, dokler ne poči. No, Danijel je vsekakor pivo spil najhitreje v svojem življenju, saj sta se na tlačilko spravila istočasno. Napetost je naraščala in na koncu …

In zmaga gre?

… Slovenia!!!!!!!! Zmagali smo. Nepopisno veselje ekipe in večine prisotnih ter žalost v taboru Sicilije, ki se je za prvenstvo trudila že tretje leto. In ker smo Slovenci svoje dosegli, postali smo ljubljenci občinstva ter organizatorja in ker smo dan prej nasprotnikom obljubili “fair play”, smo zmago prepustili in se potihoma dogovorili, da prvenstvo dobimo leta 2016. Razočaranje med navijači je bilo le trenutno, saj smo po koncu prireditve pred našim šotorom doživeli najlepše presenečenje. Pod isto streho, oziroma bolje rečeno okrog in okrog se je naenkrat zbralo skoraj petdeset ljudi, vključno z našimi rivali in zabava s peko zrezkov in degustacijo piv je trajala do zgodnjih jutranjih ur.

Bye Bye Castlewellan

Zadnje jutro po še eni skoraj neprespani noči je bilo za vse udeležence precej mučno. Pospravljanje šotorov, kamperjev, prikolic, čiščenje okolice ter še krajša zadnja tura po prelepi in predvsem čisti okolici. Sledilo je še “na izi” kosilo ter zaključni govor prirediteljev in slovo od res prelepega mesteca, okolice, jezera, gradu in enih boljših trailov, kar smo jih kdajkoli vozili. Na koncu pa še častni krog z modrim jazbečarjem po kampu in nadaljevanje irskega roadtripa proti Belfastu, mestu, ki ga je poleg Titanica ter političnih in ostalih izbruhov nasilja le nekaj dni pozneje zaznamovala tudi prva etapa legendarne dirke po Italiji. Mi bi rekli cheers Castlewellan, domačini pa sláinte Castlewellan! Resnično lepa izkušnja, v pravem singlespeed duhu.

Singlespeed

Da ne bo kdo mislil, da so to le klovnovsko obarvane dirke. Singlespeedanje in vse, kar pritiče zraven, je vsekakor ena izmed najbolj ne-tekmovalno obarvanih zvrsti gorskega kolesarstva, ki jo morda najbolje opiše najnovejši slogan proizvajalca koles in opreme Surly. V angleškem jeziku nekako takole: Racing sucks (dirkanje smrdi). In res. Šele na takšnem druženju ugotoviš, da je kolesarstvo lahko zelo zabavno in neobremenjujoče za glavo, brez uporabe merilcev moči, obratov, srčnega utripa, temveč predstavlja le ljubezen do koles, preprostosti, seveda ne manjka unikatnih izdelkov, ročno narejenih okvirjev, tudi mask (le te pritičejo duhu “tekmovanj”), a konec koncev jo prav to naredi toliko bolj zanimivo in drugačno.

www.mountainbikeni.com/SSEC2014
Facebook skupina SSEC14

Na uvodni fotografiji slovenska ekipa pred tako imenovano facebook steno v polni postavi, foto Uršula Kordiš.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.