Po kratkem postanku doma, ko nama je zlati Anže iz Fun Sports servisa uspešno popravil kolesi (Anže HVALA!), obisku prijateljevega rojstnega dneva in zamenjavi cigodroma, se odpraviva naprej. Avstrije imava dovolj. Čas je za domačo govorico in Bikepark Špičak.


Še vedno češko, ampak deluje

Slabih šest ur vožnje po odličnih avstrijskih in nemških cestah in prispete do zimskega češkega športnega središča Špičak. Češkega v pravem pomenu besede. Ker je človek šibko bitje in se hitro navadi na boljše, je obisk tega zakotnega dela domovine Jana Husa vrnitev v preteklost. Češka je v osnovni še vedno češka, čeprav nas je v nekaterih stvareh dohitela, v drugih pa tudi prehitela. Recimo: sedežnica v Špičaku je popolnoma enaka kot tista v Kranjski Gori, sam kraj, vključno z prvim večjim krajem, 3 km oddaljeno Železno Rudo, je še arhetipni, ljudje se pa turizem kar znajo iti. Še vedno korak za Avstrijci, vendar svetlobna leta pred kranjskogorskimi žičničarji.

Sportski areal Špičak ponuja trgovino z osnovnimi rezervnimi deli in vsemi možnimi barvami in velikostmi njihovih majic, izposojo koles nama neznane firme Agang, servis, čisto stranišče češke izdelave in možnost tuširanja za 25 čeških kron (=1€). Fantje v servisu so izredno prijazni, dekleta za odtenek manj. Tudi v daljni deželi Češki so spoznali, da je brezžična povezava v splet osnovna človekova potreba in jo zato ne zaračunajo prav nič.

Tudi Špičak se letos ni izneveril čudnemu poletju in dež nama je lepo pral kombi. Konec koncev sta čez mejo dve mesti tesno povezani s padavinami: Regen in Regensburg. Sva pa na najinem Gravity Card potovanju tukaj prvič doživela prijeten sončni popoldan. Prva dva dneva sva se temnorjavemu večinoma neomreženemu lesu izogibala, že prvi dan pa presenečena zadovoljno ugotavljala, da zemlja, čeprav mokra, ne drsi. Skale se obnašajo zelo podobno. Pa naj še kdo reče, da slovanska zemlja ni prilagodljiva.


Zelena, rdeča in črna

Proge so v osnovi tri. Za ogrevanje sva si privoščila zeleno devico gozda, ki pa naju je presenetila. Midva je ne bi označila kot zeleno. Prej kot modrordečo, sicer je lepa tekoča in nezahtevna, vendar jo nekaj elementov postavlja med najmanj zahtevne modre.

Rdeča se imenuje Black Friday. Če kdo razume te Čehe … Nama je bila vsakodnevna, ne samo petkova. Bande, dabli, skoki, dropi, letos večji, višji in daljši leseni zid, vmes kakšen kamniti vrtiček, river gap, pa še dva gapa, tekoče, zabavno. Juhuhu!

Črna je borba, dobesedno. Struggle. Je poznana IXS DH proga. Razbita, kamnita, zaprta, ne tako zelo strma. Ko enkrat dobiš linijo, imaš še vedno spoštovanje.

V spodnjem delu so dodali pet novih tejblov. Visokih, ma malce ozkih za učenje in z zelo strmimi pristanki. Glede na odlično speljane proge sva bila nad tejbli negativno presenečena. Škoda.

Od vrha Špičaka in vse do vstopne postaje gondole se vije in vije zaspana kača. Z grobim peskom posuta proga. Prava zelena. Brez band, brez …, brez nič. Z mestnim kolesom bi jo lahko prepeljal. In zaspal vmes.

V Špičaku po 18. uri nimate kaj početi. Dobra odločitev je napolniti želodec. Hrana v restavracijah je poceni v primerjavi z domovino (picerijo na križišču toplo odsvetujeva), pivo pa praktično zastonj. Priporočava boruvkove knedlike na železniški postaji. MLJASK.


Bi ali ne bi?

Bi v park peljal začetnika: Maaa, niti ne. Nekaj sva jih videla, ki so to poskušali, pa jim ni šlo dobro.
Bi s seboj peljal punco (oz. partnerja nekolesarja) in/ali otroke: Če planirate obisk Špičaka avgusta, absolutno. Jagodičevja je dovolj za par dni, pa lena kača urejeno čaka, pa sprehod do Čertovega jezera, cene primerne. Bi.
Primerno za: Nadobudne in izkušene freeriderje ter DHerje. Nama najboljši park. Priporočava!

Na uvodni fotografiji je Blaž videti srednje zadovoljen. Plus za pivo, minus za pico. Vse foto Blaž.