"Nimaš kaj delat cel dan v Wagrainu," in "tam vama bo dolgčas," sta bila stavka, ki sta naju spremljala od prvega dne nakupa www.bikewagrain.com. Vendar MountainBikePark Wagrain (www.bikewagrain.com) je najinemu izhodišču najbližji avstrijski kolesarski park, obenem tudi praktično na poti do Saalbacha in Leoganga ter le za streljaj od Schladminga. Oba sva tam že bila pred nekaj leti in veva, da so se stvari od takrat spremenile.

Kar je ostalo enako, je odsvetovan obisk Wagraina po dežju. Blato in korenine namreč niso najboljši prijatelji ali z drugimi besedami: po dežju se izbira tem parku precej zmanjša. Videti je, kot da vsa voda prihaja ven ravno na stran hriba, kjer so speljane proge. Ilovice je kar nekaj, posledično tudi žmohta, ki ti hipno vzame hitrost, da si kar zadovoljen, kadar odvoziš skrite pasti.


Proge

Leteči Mozart, najbolj barvna gondola na vsej najini poti, te odpelje od 917 m.n.v. do 1251 m.n.v. Na izhodu vmesne postaje je majhen skills center, manjši kot je bil par let nazaj in definitivno ne tisti, ki ga opisujejo na njihovi spletni strani.

Začetek parka je lepo označen in takoj po prvi bandi in prvem tejblu imaš pred sabo njihovo značilnost: Monster Wall. Sicer ni več tako lepo okrašen, kot je bil pred leti, vendar je še vedno ogromen lesen zid z odlično krivuljo za hitre in za malce manj hitre. Šolski primer, kako bi morali biti objekti v parku narejeni. Posledično je tudi idealno mesto za spominsko fotografijo ali dve.

Nadaljevanje ni več tako zabavno. En kup band, ki pa se v podeževnem obdobju niso izkazale kot najboljše, mali leseni zidek, pa spet en kup band. Večina proge On Air, ki se vije od vrha do začetne postaje gondole in je primerna začetnikom in malce bolj izkušenim, je sicer utrjena z peskom, vendar letos je bilo padavin preveč. V spodnjem delu se preimenuje v Symphony. Bande zamenjajo vhodni drop in 2 step-up-a ter nekaj tejblov. Ma ravno masterpiece, kot jo oglašujejo oni, ni.

Na celi višinski razliki si lahko popestrite vožnjo s tremi črnimi odseki: Nail Games, Angry Ants in Memories. Ampak kot sem že omenil: z blatom obložene gume in korenine … Aj!

V parku imajo tudi del, namenjen North Shore navdušencem: skiniji, pa še malce skinijev. Če ponesreči zapelješ mimo, nič hudega, niso visoki, zemlja pa dovolj namočena, da pristaneš na mehkem. Paziti moraš samo, da ti črno blato ne ukrade čevlja.

V spodnji tretjini se ti odpre še ena možnost: Lilly's Treat (imena prog so odlična). Tudi banda pri bandi, vendar je proga precej ožja in manj tekoča.

Zadnji del parka naj bi bil Slopestyle in Drop park … Hmmm. OK, en velik lesen objekt in trije dropi različnih velikosti. Spletna stran očitno ni ažurirana.


Pod progami

Stranišča so avstrijska, parkirni prostor dovolj velik in kampiranja se ne bojijo oziroma ga kar spodbujajo z možnostjo tuširanja, ni pa težko dobiti niti sobe z zajtrkom; nudijo možnost najema kolesa, brezplačno brezžično omrežje vam omogočajo na vseh postajah gondole, en majhen Spar je dovolj blizu, do velikega pa ne iti s kolesom. Če boste ostali preko noči, vzemite s sabo kaj za brati, sicer vam bo dolgčas.


Za koga, za koga?

Bi v park peljal začetnika? Bi. On Air je primerna proga za učenje začetnika, vendar veliko več kot učenja vožnje skozi bande park  začetnikom ne nudi.
Bi s seboj peljal punco (oz. partnerja nekolesarja) in/ali otroke? Ne.
Primerno za: Freeriderje in DHerje, pogojno tudi enduraše, kadar je proga manj načeta, bi se lahko vozili po njej tudi z all-mountain kolesom. Če si ravno blizu, si le vzemit popoldan ali dan; če imaš dan več, se zapelji kam drugam.

Na uvodni fotografiji tipična razglednica iz bike parka Wagrain, nastala na uvodnem Monster wallu. Vse foto Blaž.