Danijel Kovačič je vso jesen pripravljal poročilo z letošnjega svetovnega prvenstva z enoprestavniki na malce nevsakdanji lokaciji. Zato le beri naprej:

Iti, ali ne iti? Mučno vprašanje, ki mi je rojilo po glavi vse od lanskega svetovnega single speed prvenstva (SSWC) v Italiji. Aljaska je vendarle precej bolj nedostopna. Zakaj bi hodil na konec sveta vozit dirko s kolesi brez prestav, ki sploh ni dirka, se družit z raznoraznimi karakterji s celega sveta, uživat v pravem rock'n'rollu in vrhunskem aljaškem hišnem pivu? Odgovor se najbrž skriva že znotraj samega vprašanja ...

Da bi celo zgodbo še malenkost začinil, sem se odločil, da se bo slovenska ekipa potegovala za organizacijo prvenstva v letu 2015. K zastopanju naših barv je pristopila celotna Evropa: Italijan Matteo, Nemec Kalle in Anglež Gil. V zadnjem hipu je vskočila še Uršula in ekipa je postala popolna. Z vami delim le nekaj drobcev, bolj radovedne pa izzivam, da se nam prihodnje leto pridružite ;-)


Ogrevanje za “dirko”

Aljaska je dežela tolstih koles. Rojena so bila v tamkajšnjih zasneženih prostranstvih in tam je tudi njihov naravni habitat. Zbirni center SSWC je bil tako smiselno umeščen v kolesarsko trgovino Speedway, kjer domuje lokalni proizvajalec fatbikov Fatback. V času prvenstva je bilo njihovo skladišče bolj kot s kolesarskimi napolnjeno s hmeljevimi dobrotami. Nisem ravno zvest udeleženec tekmovanj, ampak upam stavit, da tako zabavne prijave “tekmovalcev”, kot smo je bili deležni v Anchoragu, zlepa ne boste našli. Petsto dobrovoljnih ljudi na kupu, nekateri stari znanci, drugi popolni neznanci, na koncu sami prijatelji.

Tudi lokalci so nas, prišleke, sprejeli z odprtimi rokami in srcem: Amber in Bork sta nam velikodušno razkazala široko razpredeno kolesarsko mrežo Anchoraga in živahno nočno življenje mesta. Žuriranje smo zaključili s kolesarjenjem po plaži ob sončnem vzhodu (ki se julija prične okoli 1:30, slabo uro po sončnem zahodu). Nepozabno! Nepozabna je bila tudi skupinska tura. 20 kilometrska naravna gozdna singlca, polna zavojev, mostičkov, lojtric, prečenj potokov, blatnih kopeli in ravno prav strmih vzponov, da pogovor in zabava nista zamrla, je poskrbela za ogromno novih poznanstev. S soimenjakom Danielom, ki je pobegnil vojni na Balkanu in si življenje ustvaril v ZDA, sva o izkušnjah z garažnimi proizvajalci koles govorila kar “po naše”. Brian, vodja konkurenčne ekipe za gostitev SSWC 2015, in Chris, ki je leto za mano kolesaril okoli Annapurn, pa sta bila med največjimi oboževalci utekočinjenih plodov slovenske grude.


“Dirka”

Single speed tekmovanja me privlačijo zaradi svoje sproščenosti in pravšnje mere kaotičnosti. Kdor je neobremenjen in se prepusti toku dogodkov, zagotovo ne bo odšel domov razočaran! Letošnji štart dirke se je pričel v soboto popoldne v Carousel Loungu, temačnem klubu s pristnim ameriškim stilom. Skozi večer smo uživali v različnih podzvrsteh rock'n'rolla, vrhunec pa je bil vsekakor koncert skupine Black Owls z odličnim vokalom singlespeederja Davida Butlerja, ki je vzporedno uspel nažigat še bobne.

Aljaške pivovarne varijo izvrstne hmeljne napitke zgornje fermentacije (IPA, stout), tako da je bilo večernega rajanja vse prehitro konec. Sledil je trenutek resnice: štart dirke se prične ob 7:00 zjutraj. S Toddom, bivšim varilcem titan okvirjev Black Sheep, sva hitro oddrvela po prototip Moonmena - reinkarnacijo BMX-a v fatbike preobleki. Debitantska vožnja na titan fatbiku z izjemno kratkim zadnjim trikotnikom, položnimi koti in širokim krmilom na trasi SSWC proge me je s svojo igrivostjo povsem očarala in dodala tisto piko na i celotni izkušnji.

Štart dirke je bil postavljen v Kincaid park v predmestju Anchoraga. Na štartu se je gnetla cela četica tekmovalcev, našemljenih v vse mogoče žive in nežive živali. Dejay, glavni šef dogodka, razloži pravila igre: “Prvi v cilju ne bo nujno tudi zmagovalec.” Trasa dirke je bila sestavljena iz treh 10-kilometrskih krogov, označenih z oranžnimi, roza in modrimi zastavicami. Stična točka te triperesne deteljice je bil velik gong na manjši vzpetini, ki je nudila odličen zalet v naslednji krog. Za ogrevanje sva z Uršulo soglasno izbrala oranžno. Srce je zaigralo od radosti, saj sva hitro ugotovila, da naju čaka 10 kilometrov fenomenalne singlce, flow traila in pump tracka v enem. “Dirki” navkljub sva določene odseke ponovila, pri tem pa seveda še zdaleč nisva bila osamljena! Vmes je bilo še nekaj streljanja s fračo, pa kakšna postojanka s priboljški, in že je bil prvi krog za nama. Drugi (roza) krog je bil en sam dolg flow trail, za katerega sva imela ves čas občutek, da se samo spušča. Na okrepčilni točki roza kroga smo s kamenjem igrali košarko. Točko je nadzoroval Rich, ki smo mu leta 2013 nadeli partizansko ime Janez, saj je v Italiji v finalni igri zavzeto tekmoval za slovensko ekipo.

Kljub temu, da sva bila pozna, sva se z Uršulo podala še v tretji, modro označeni krog. Nekaj hudomušnih pogledov dirkačev, ki so ta krog že odpeljali, nama je dal vedeti, da tu ne bo šlo vse tako gladko. In res, singla se je kmalu končala v morju! Po krajšem prečenju mlakuže se je pot nadaljevala po plaži s fenomenalnim razgledom na oddaljeno gorovje Denali parka in rinjenjem kolesa na vrh klifa. Dirka po Aljaski seveda ne bi bila popolna, če ne bi srečali še črnega medveda. Kosmatinec ni bil del SSWC norčij, na srečo pa je bil bolj bojazljive sorte.

Z Uršulo sva tako prevozila vse tri kroge in se vmes še izvrstno zabavala. Verjetno pa so ravno dolgi postanki botrovali ne ravno rekordni povprečni hitrosti, ki je Uršuli na koncu prinesla medaljo DFL (glej naslovnico). To je prva omembe vredna uradna uvrstitev kakšnega slovenskega kolesarja/ke na svetovnem single speed prvenstvu! Udeleženci/ke, ki so prevozili celotno traso, so se uvrstili v veliki finale: vožnjo v zaprtem krogu. Med ženskami je zmago slavila Sierra van der Meer, ki sploh ni vedela, da se s to zaključno “igro” poteguje za tetovažo. Pri moških je Ryan Miller taktično in zelo spretno zaprl zadnjega preostalega rivala v ringu in si tako prepričljivo priboril tattoo in uvrstitev na lestvico slavnih. Zmagovalec v mojih očeh pa je brez dvoma Dan America, ki je s premajhnim BMX-om prevozil celoten oranžen krog (priporočam ogled njegovega filmčka).  


Tekmovanje za organizacijo prvenstva

Veliko več tekmovalnosti kot pri kolesarski dirki se pokaže pri boju ekip držav, ki želijo prevzeti organizacijo prvenstva v prihodnjem letu. Vožnja kolesa z zavezanimi očmi ni tako enostavna, kot je morda videti na prvi pogled, pa tudi izvajanje raznih akrobatskih trikov med vožnjo ne. Slovenska ekipa se je odlično odrezala in suvereno premagala Američane in Kanadčane ter si s tem zagotovila uvrstitev v veliki finale, kjer se je spopadla še z Japonsko. Igranje odbojke na klančini, kjer igrišče namesto mreže razpolavlja neprosojna ograda, nam žal ni šlo najbolje od rok. Zmago smo za las prepustili Kohu, vodji japonske ekipe. Vsak poraz pa prinaša tudi zmage: namesto stresa z organizacijo SSWC 2015 nas v prihodnjem letu oktobra čaka priročen izgovor za obisk Japonske!

p.s.: če je kakšen od bralcev tekmovalcev dobil vtis, da gre za sila neresno dirko, ima najbrž prav. Kljub temu pa ga izzivam, da poizkusi domov prinesti prvi slovenski tattoo. Junaku do konca leta častim pivo ;-)

Dani priporoča še zgodbe na:
dirtyteeth.wordpress.com
drunkcyclist.com
backofthepackracing.com

Na uvodni fotografiji našitek prvenstva in kolajna za 'DFL'. Vse foto Uršula Kordiš in/ali Dani, razen kjer je drugače navedeno.