Kaj je res minil že cel teden? Nekako se mi zdi, da sem včeraj stopil z letala. Tole pač ne bo klasična reportaža, le povzetek Absa Cape Epica, ki spada v tekmovanje, a očem največkrat ostane skrit. To je pogled s strani, kot se je spomnijo spremljevalci in je tekmovalci sami mogoče niti ne vidijo.

Odločitev, da spimo v hiši in ne v šotorih, je bila Petrova. Jasno je po petih Epicih spoznal, da naskok na vrh iz skupnih šotorov ni možen. Čeprav v teoriji ni s tem nič narobe, je samo spanje in prehranjevanje v vasi preveč enolično, da bi podpiralo vrhunske napore. Jasno je, da zadostuje za končanje vseh etap, a imeti moraš tudi srečo, da tvoj želodec prenese hrano, ki po treh dneh postane enolična in ima ves meni isti okus.

Pri nas je stvar delovala do četrte etape. Do tedaj so bili starti in cilji etap v primerni oddaljenosti od naše baza v Somerset Westu. Potem pa nas je, ironično, zaklal uspeh Petra in Ivonne. Ker smo se morali zvečer vračati na podelitve za vsako etapo, bi nam pot jemala preveč časa in tako smo do konca dirke spali v šotorih. Poudarek na spali, saj je bil ves ostali čas preživet zunaj kampa.


Skrb za hrbet ...

V drugi etapi je Ivonne začutila bolečine v hrbtu. Na srečo je poleg kampa za tekmovalce tudi tako imenovana vas za podporo. Tam so mehaniki, maserji in podobno. Poleg je precej širok pojem. Enkrat 100 metrov oddaljena, drugič pa skoraj kilometer stran. Preko kontakta v Somerset Westu sem prišel do skupine maserk, ki so potovale s karavano. Dogovoril sem se za masažo, a je po Ivoninem mnenju masaža v šotoru v malo hladnejšem vremenu zanjo neproduktivna. Tri ure mojega skakanja in telefonad v nič. No, po tretji etapi je bila bolečina hujša in hvaležno sprejme ponujeno masažo. Izkaže se, da so Katrien in njena dekleta specializirane prav za športno masažo in po njej ni konca hvale njihovih rok.


... in skrb za ležaj

Peter, na drugi strani, potrebuje mazanje krmilnega ležaja. Tudi to opravi mehanik v vasi. Sicer obe kolesi redno pregledujem in mažem vrtljive dele, a včasih je potrebna strokovna pomoč, predvsem zaradi pomanjkanja orodja in stojala.

Vse lepo in prav, a Peter pred peto etapo opazi, da ima krmilni ležaj zrak. Kakih pet milimetrov je krmilna opora med prejšnjo etapo zlezla po cevi gor. Do starta pa pet minut. Jasno, da imam orodje v žepu, na hitro odtegnem vijaka, privijem 'preload' pokrovček in zategnem oporo kot pri norcih. Vse to na startni črti in to v prvi vrsti. Sodnik me malo čudno gleda, a dokler ne končam, se ne pustim motiti. In vse drži do konca dirke!


Rutina

V vasi za tekmovalce Ivonne ni zadovoljna. Njen rahel spanec je že problem sam po sebi, dodatni zvoki pa to le poslabšajo. Tako se preseli v kombi, ki pa ga ponoči prestavlja, tako da nikoli ne vem kje je. Na srečo je profesionalka, ki se pojavi pri Petrovem šotoru vsak dan pol ure pred startom povsem pripravljena. Le moji živci so na koncu, ko jo iščem in čakam, da ji predam kolo.

Nekako mi uspe vzpostaviti dnevno rutino, ki deluje. Vstanem ob štirih, grem na pol litra kapučina in rogljič, počakam, da dudaš odpipa svojo budnico in dvignem Petra. Skupaj greva na zajtrk in se pogovoriva o dnevu. Dvigneva kolesi, še enkrat jih pregledam in dodatno namažem. Na startu poberem odvečno obleko in po njem greva z Nejcem na eno od točk za slikanje in okrepčilo. Tam ju pričakava in informirava o poteku etape. Potem v cilj in čakanje na prihod. Veselje, obleka, proteinski šejk. Tuširanje, masiranje, medtem jaz in Nejc opraviva najino delo za medije in potem kosilo/večerja. Največkrat velik zrezek na žaru s prilogo in sladico. Počitek do večerje, ko je podelitev, in potem spanje. Med popoldanskim počitkom jaz in mehaniki pripravimo kolesi, ki ju predam v varovani park.


Ko dan začneš z bolečinami

Petrov padec v peti etapi me prestraši. Vem, da sam ne bo rekel besede, a vendar moram težiti, da sploh vem kaj mu je. Noče v medicinski šotor in nočem ga siliti. Vem, da gre takoj na masažo in dekleta imajo dovolj izkušenj ter ga pretipajo do obisti. Caroline mi pove, da je sicer vse v redu, a da bo zjutraj najverjetneje zelo težko. Po dnevni rutini se spravi spat, jaz pa grem po kolo, ki ga je bilo potrebno centrirati in nastaviti.

Spim slabo. Kake pol ure prezgodaj sem pri šotoru in prisluškujem dihanju. Na srečo rahlo smrči, kar je dober znak. Ko pa se zbudi in poizkuša vstati, so bolečine precej močne. Nekako se le obleče in s skupnimi močmi se spraviva iz šotora in na zajtrk. Tudi z besedo ne omenjava prejšnjega dne ali trenutnega počutja. Vse do starta gre nekako v počasnem posnetku. Na startni črti z Nejcem govoriva neumnosti in ga prisiliva v boleč nasmešek in to je dober znak.

Kot da to ne bi bilo dovolj, prav v tej etapi Ivonne prereže zadnji plašč. Dvojni vulkanizerski poseg je na srečo dovolj, da srečno prideta v cilj. Mehanik zamenja plašč in ventil ter natoči dva deci mleka. Za razmere na Zahodnem rtu je to minimum. Po večerji preverim tlak in vse je v redu. Zjutraj pregledam kolo in guma je precej prazna. Lepo jo dopolnim na kake 1,8 bara. Ko ga predam Ivonne, mi pove, da ni mogla spati in je okoli dveh ponoči pregledala kolo. Bilo naj bi skoraj prazno, zato ga je napumpala. Globoko požrem slino, a do starta je le še deset minut. V upanju, da bo kolo zdržalo še zadnjih nekaj ur, sem tiho o mojem jutranjem pumpanju.

Na srečo se vse dobro konča in postala sta zmagovalca mešane kategorije Absa Cape Epic 2015 !

Še zadnje poročilo iz medijskega centra in konec. Zjutraj se zbudim z bolečim grlom in glavobolom. Neprespanost in skakanje po vaseh sta me ulovili. A plaža je blizu in nekaj ur ležanja na soncu me spravi k sebi.

Projekt Absa Cape Epic 2015 je zaključen. Po načrtih in mimo njih ter z malce sreče. Petrov sen je izpolnjen.

Ekipa je delovala in majhne iskrice so to le popestrile in napravile bolj zanimivo. Po tako zahtevnem projektu se novih ne bojimo. Spoštujemo vse, a osem dni v afriškem pesku in prahu je le EPIC !

Uvodna fotografija Nejc Vesel

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.